Svet je mnogoteren, pluralen, zlasti pa človeški svet, saj je svet oseb in vsaka oseba je mikrokozmos (mali svet) zase. Pluralnost je torej dejstvo, na naravnem in tudi na družbenem področju. Pluralizem pa je načelo, da to mnogoterost spoštujemo, t.s.p., da se prizadevamo, da spoštujemo drugačnosti in drugačnega. To načelo še posebno poživi ob dobah, ki poudarjajo enotnost, homogenost, enoumje, standardnost in torej razosebljanje. V kolikor so posledice modernega racionalizma k temu težile (pomislimo na totalitarne sisteme v prvi polovici XX. stoletja), ni presenetljivo, da je v zadnjih petdesetih letih pluralizem dobil ponoven nagon in da se je znova bolj vrednoti in brani drugačnost in toleranca. Tokrat pa še posebno pospešena z globalizacijo, s povojnimi emigracijami, z nomadnim načinom življenja in z razširjenostjo različnih kultur, pogledov in nazorov ob naraščanju mass-medijev.
Ponovno je nastala –morda kot nikoli prej– debata o multikulturnosti, oz. o kulturnem pluralizmu, o sožitju skupin raznega kulturnega izvora, različnih navad, drugačnih religioznosti in vrednot, v enem in istem geografičnem prostoru. Ta multikulturnost, ki je dandanes značilna še posebno v velemestih, ima seveda svoje prednosti in tudi nevarnosti, ki so v zadnjih desetletjih vzbudile omenjeno polemiko.
Med prednostmi, da omenimo na kratko, štejemo najprej, da lahko pospešuje spoštovanje svobode članov raznih kulturnih skupin, kar je konec koncev spoštovanje sočloveka in njegovega dostojanstva. Zato se tudi ponovno povdarja pomembnost tolerance, ki je postala bistvena krepost sodobne demokratične družbe. To omogoča, po eni strani, zvestobo posameznika svojim koreninam, kulturni dediščini in prepričanju, po drugi pa nudi možnost obogatenja, ki ga pospešuje sožitje z različnimi in spoznanje drugačnih perpsektiv. Med nevarnostmi pa lahko naštejemo najprej, da je multikultunost lahko vzrok izgube kulturne identitete določene družbe in torej tudi njene enotnosti, brez katere se o družbi težko govori. Nastane celo ugovor, da je ta pluralizem vir fragmentacije iz katere nastanejo zaprte in raz-ločene skupine in morebiti tudi nasilje zaradi nasprotovanja med njimi. Končno se pa pojavi tudi vprašanje o sprejemanju, spoštovanju in toleranci do tistih skupin, ki v svojem nazoru ali celo dejanju niso spoštljive ali tolerantne do drugih.
Poleg teh debat, ki jih tukaj komaj omenimo, se je pa na filozofski ravni zadnjega polstoletja prenovila polemika (ki sicer ni nova, saj jo najdemo že v antiki) o odnošaju med pluralizmom in resnico. V zadnjih časih se je pomnožila misel, da pluralizem (in z njim toleranca demokratičnega življenja) zahteva relativizem in temelji na zavračanju resnice in objektivnih vrednot. V XX. stoletju je to posebno povdarjal jurist Hans Kelsen, za njim pa mnogi misleci postmoderne. Jedro predloga je znano: toleranca do drugačnih prepričanj, mnenj, identitet, je možna le če priznamo, da nobeno prepričanje, mnenje, kultura, itd. ni »boljša« od druge; da ni lestvic vrednot, ki bi bile pravilnejše; da je vsaka kulturna istovetnost drugim enakovredna in vsaka subjektivna ali družbena »resnica« prav toliko »resnična« kot ostale. To naj bi preprečilo, da bi kdo želel drugim vsiljevati svoje vrednote, resnice ali navade, ker bi vsak spoznal da so lastna prepričanja ne-objektivna. Kratkomalo, spoštovanje do drugih nazorov bi zahtevalo, da bi vsak svojega nazora ne jemal preveč resno. Tako postane debata o pluralizmu ne le socialna zadeva, temveč seže do posameznikove intimnosti in tudi do metafizičnih vprašanj.
Ta relativistični predlog je očitno dosegel dokaj uspeha ne le na vladnih mestih in akademskih razpravljanjih, temveč v povprečnem življenju sodobnega človeka. Zato ni zamanj, da vsaj na kratko kritično pregledamo njegov temelj in njegovo korist.
Vse kaže, da je v osnovi te drže istovetnost med priznanjem objektivne resnice-vrednot in težnjo po vsiljevanju in totalitarizmu. Ne bomo zanikali, da se to lahko zgodi in da se je dejansko mnogokrat zgodilo. Vendar to še ne pomeni, da bi med eno in drugo bila nujna vez. O tej zmoti je jasno govoril Maritain s sledečimi besedami: »Po eni strani, napaka absolutistov, ki bi hoteli vsiljevati resnico, sloni na tem, da subjektu nanašajo svoja pravilna čustva do objekta in mislijo, da prav tako kot zmota nima sama po sebi pravice in bi morala biti (z razumskimi sredstvi) odstranjena, enako tudi človek v zmoti nima pravic sam po sebi in bi moral biti (s sredstvi človekove moči) ostranjen od človeškega sožitja. Po drugi strani, napaka tistih, ki naredijo iz relativizma, nevednosti in dvoma nujni pogoj za medsebojno toleranco, izhaja iz dejstva, da objetku nanašajo svoja pravilna čustva do človekovega subjekta –ki mora biti spoštovan, pa četudi je v zmoti– in tako človeku in njegovemu intelektu odvzamejo lastno dejanje –pristop k resnici– na katerem temelji človekovo dostojanstvo in smisel življenja.« (Truth and Human Fellowship, 1957, predavanje na Princeton University).
Problem vsiljevanja »resnice« (ako je to sploh možno, saj če je vsiljena ne more biti spoznana kot »resnica«) ni torej v njenem zagovarjanju, temveč v moralnem neredu nasilne osebnosti. Ta pa ni ekskluzivna lastnost tistih ki branijo obstajanje resnice, saj jo mnogokrat opažamo tudi pri tistih, ki jo zavračajo in so kdaj nasilni do ljudi ali ustanov, ki ne soglašajo z njimi (kar je Benedikta XVI spodbudilo, da je govoril o »diktaturi relativizma«). Nasilje ni metafizično ne epistemološko, temveč moralno dejstvo. Težavno pa je, kako bi po zavračanju objektivne resnice in vrednot, še vedno lahko resno govorili o »nasilju«.
Še več, kdor istoveti resnico (in vrednote, zvestobo lastni identiteti, itd.) z nasiljem, sam izkaže svoj intolerantni značaj, kajti predpostavlja da bi, v slučaju da bi on resnico zagovarjal, bilo »naravno«, da bi jo skušal drugim vsiljevati. Odpove se resnici iz strahu pred lastnim fanatizmom, ki ga hoče premagati, a ki se vseeno včasih pojavi, kot rečeno.
Morebiti je zadeva ravno obratna. Resnicoljubnost in prepričanje ne nasprotujeta zdravemu pluralizmu. Lahko bi celo rekli, skupaj z Maritainom, da ta zahteva dvokratno prepričanje: »Resnična toleranca obstaja le takrat ko je človek trdno in absolutno prepričan neke resnice –ali tega kar on misli, da je resnica– istočasno pa spozna pravico obstajanja tistih, ki to resnico zanikajo, ki ji nasprotujejo in povedo kar mislijo.« In to pravico spozna, seveda, kot resnično.
Razumevanje drugačnosti predpostavlja spoznanje samega sebe in zvestobo lastni identiteti. Toleranca in spoštovanje drugačnih pogledov lahko raste le na plodni zemlji iskrenih osebnih prepričanj, ki so ob zanikanju resnice nemogoči. Kdor pa sebe (svojo identiteto, svojo kulturo, svoje principe in prepričanja) ne jemlje resno, bo prav težko resno jemal tudi druge. V relativističnem vzdušju, kar se na prvi pogled prikaže kot »spoštovanje« in »odprtost« za dialog, je v jedru le brezbrižnost in nezanimanje, ki s pristnim spoštovanjem in dialogom nimata nič opravka. Kar je na videz pluralistična cenitev drugačnosti, je dejansko iskanje raztopljenja in ukinitev drugačnosti v homogeneizirani enotnosti »vsegliharstva«, ki jo opažamo v današnjih družbah dolgočasja.
Martín Sušnik
