Razvoj slovenske glasbe je že od nekdaj dolg in evropeiziran. Če v tej zvezi omenimo samo slovitega prvega slovenskega škofa na Dunaju Jurija Slatkonjo (1456-1522), ki je mdr. ustanovil današnji sloviti Zbor dunajskih dečkov (1498) in našega slovitega mojstra renesančne polifonije z enormnim opusom maš, madrigalov in motetov Jakoba Petelina Gallusa (1550-1591), zagotovo o tej slovenski glasbeni davnini še zdaleč nismo povedali vsega. Tu se kar vsiljuje še npr. več stoletni letni razvoj slovenske opere (prva v tej vrsti je Jakoba Frančiška Zupana in Janeza Damascena Deva baročna opera Belin1780, ki jo je 2017 odkril ne renoviral Milko Bizjak/Edition Bizjak), več kot 200-letnica glasbenega šolstva in še kaj bi se našlo v vsem tem relativno dolgem, razvejanem, bogatem in kvalitetnem pojavu glasbe kot samo enega od fenomenov umetnostnega razvoja na Slovenskem. Njeno, torej glasbeno pojavnost, predstavljamo v ljudski in umetni glasbi, v njeni ustvarjalnosti in poustvarjalnosti (izvedbe), na cerkveno in posvetno glasbo, umetni glasbi pa v dandanašnjem času pripisujemo še različne novodobne glasbene pojavnosti: zabavna glasba in jazz, narodno zabavna glasba, pop, rock, … in ples: balet, folklora idr.
Na teh temeljih se vsako poletje na Slovenskem med (glasbenimi in plesnimi) sezonami pojavi še njen posebej opažen poletni, festivalski fragment, repertoar. Med njimi je na prvem mestu najstarejši od poletnih glasbenih festivalov, danes mednarodni 71. Ljubljana festival (2023). V poletnih mesecih (junij-sept.) so redno na repertoarju delavnice, glasba, gledališče, muzikal, opera, ples, razstave idr. Ni treba posebej poudariti vloge in sedeža ljubljanskega Festivala v slovitih Plečnikovih Križankah. V slabih treh mesecih trajanja sta včasih tudi po dva na dan. Letos (2023) je bilo takih čez sto, več kot pa na vseh preostalih tovrstni slovenskih poletnih glasbenih festivalih skupaj.
Največji za njim (v Ljubljani in drugod) je 35. Festival Imago Sloveniae/Podoba Slovenije. Tudi ta v vsakem poletju izvede večino svoje festivalske ponudbe v Ljubljani, precej pa segajo njegove vsebinske in oblikovne lovke tudi na preostali slovenski (kulturni) prostor: poleg mednarodnega festivala so tu še Poletja in Noči v Stari Ljubljani, posebno pozornost pa posveča še jazzu.
Če se ozremo še zunaj prestolnice, je to zagotovo specializirani festival zgodnje glasbe SEVIQC (SEmper VIva Quaem Creata = Vedno živa kakor ustvarjena) v Brežicah (in drugod) pod taktirko neumornega ali kar tovrstnega pionirja obujanja zgodnje glasbe pri nas, Klemena Ramovša, sina odličnega slovenskega skladatelja in orlanista moderne dobe Primoža Ramovša.. Letos (2023) je bilo v Brežicah in drugod na sporedi le šest predtaktov in koncertov na petih prizoriščih. Med njimi nikoli ne manjka Viteška dvorana brežiškega Gradu: »Najlepši koncerti stare glasbe z vrhunskimi umetniki vsega sveta v najlepših kulturnih spomenikih Slovenije.« To velja za atrije, cerkvene prostore, gradove itd.
K. Ramovš pa je tudi tisti, ki je davnega leta 1983 ustanovil današnji prvi tovrstni, ali kar drugi specializirani festival zgodnje glasbe v Radovljici Radovljica. Danes ga vodi Domen Marinčič, prav tako pa ima tudi ta kot oni v Brežicah, vsako avgustovsko poletje na sporedu specializirano zgodnjo glasbo (angl. Early Music, nemško, Alte Musik): s sporedi naše in tuje glasbene zapuščine, z našimi in tujimi umetniki: solisti in ansambli; spet v cerkvenih prostorih kot v znameniti baročni dvorani v gorenjski Radovljici. Na 41. ediciji le-tega (2023) je bilo letos enajst koncertov, prireditev.
Na naslednjem koncu, v drugem največjem slovenskem mestu, v Mariboru, je vse od leta 1968 od prvotnega Festivala baročne glasbe in Glasbenega septembra do današnjega Festivala Maribor še eden od teh, malo manj specializiran pa vendar poletni, v mesecu septembru. Danes je to v produkciji Koncertne poslovalnice v okviru tamkajšnjega Narodnega doma. V njihovi produkciji je letos (2023) mdr. potekala tudi 31. edicija Festivala Lent. Ta je na 30.-ih mariborskih lokacijah predstavil področja Folkart, t. j. mednarodni folklorni festival,, Jazz Lent, Jazz podij, festival uličnega gledališča Ana Desetnica na Lentu, in Art kamp.
Na naslednji diagonali, na obali, v Piranu pa se je (21.) odvil Tartini festival. Že naslov pove, da je večinoma posvečen delu in spominu na slovitega italijanskega goslača Giuseppeja Tartinija (1692-1770), ki pa je bil rojen prav v našem Piranu. Tukaj je edinstvena priložnost, da se mešata in oplajata sosednja italijanska in naša, slovenska glasba in kultura ter njuni izvajalci. Še bi lahko naštevali druge tovrstne kraje in trge ter slovenska mesta, kjer se podobni poletni (glasbeni) festivali odvijajo. Eni bolj konstantno in tradicionalno, drugi spet sporadično ali posamično. Eni vzniknejo in trajajo le nekaj časa, spet drugi po nekem določnem času poniknejo in izginejo, in so »muhe enodnevnice.« Vsaj tile pa, ki smo jih navedli pa vztrajajo že leta in desetletja. Vse to še dodatno plemeniti redne (koncertne in operne ter plesne) sezone, ki očitno tudi v poletjih ne presahnejo. Njihov dodatni vir navdiha pa so tudi številni slovenski glasbeniki, ki delujejo v tujini in se v času počitnic ter odmorov redno vračajo pod rodni krov in marsikdaj tamkajšnje tuje izkušnje presajajo na domača tla. Pri tem jim blišč velemest, kjer delujejo npr. v Berlinski filharmoniji, Dunajski državni operi in pri Dunajskih filharmonikih, v Baslu, Londonu, … nič ne škodijo Tudi s tem samo plemenitijo in zaokrožajo svoje univerzalno (domače in tuje) glasbeno poslanstvo. Tako kot na začetkih razvoja in evropeizacije, je slovenska glasba ostala in ostane na mednarodnem prepihu.
Dr. Franc Križnar
