Maruča, pripravila in režirala si Idealnega soproga, delo Oscarja Wilda, ki smo ga lahko v avgustu videli na odrih Slomškovega doma in Našega doma San Justo.

→ Kako si izbrala to delo? Zakaj prav Oscar Wilde?

Ko sem šla v teater gledati  “Važno je imenovati se Ernest” avtorja Oscarja Wilda sem se navdušila, da bi to delo pripravili za naš slovenski oder. Poiskala sem med svojimi knjigami in raznimi scenariji pa sem namesto tega našla  “Idealnega soproga”. Takrat se nisem niti spomnila, da so to dramo pred desetimi leti igrali v Slovenski vasi… pa vendar je deset let kar dolga doba in je vredno igro spet postaviti na oder.

→ Kdaj ste začeli s tem projektom?

Z vajami smo začeli 3. marca, z delom pa seveda že precej prej.

Prvo sem sama malo priredila besedilo z namenom, da bi bilo kar najbolj razumljivo za naše gledalce. Gre za prevod Otona Župančiča, ki je res bogat a včasih malo pretežak za nas. 

Uporablja na primer “tinirat” in “supirat”, kar pomeni večerja in malica. Bilo je kar veliko takih izrazov, ki smo jih morali poiskati v slovarju.

Ko smo lansko leto gostovali v Sloveniji z igro “Jeklene magnolije” so nam večkrat rekli, kako lepo je, da v Argentini pripravljamo taka dela v slovenščini. Obljubili smo, da bomo še igrali. In zato sem letos začela s tem novim projektom.

→ S kakšnimi izzivi si se srečala v teku projekta?

Izzivov je bilo tokrat izjemno veliko, a so ob vsaki novi težavi igralci rekli “pa poskusimo še to, saj manjka še čisto malo” – in tako smo naredili.

Prva težava je nastala pri izbiri igralcev in dodeljevanju vlog. Izbrala sem igralce iz vseh slovenskih domov, prednost za glavne vloge so pa imeli pristavski igralci. Pa je eden potoval v Evropo, spet drugi se je moral posvetiti zvoku… po celem mesecu dela je ena od igralk odstopila, sploh smo igralko za glavno vlogo kar trikrat menjali. Iskanje igralcev je bilo zahtevno, a vsak, ki je sprejel vlogo, je to naredil z veseljem.

Naslednji izziv je bila izbira datumov za nastope. Prvi izbrani datum se je hitro bližal a nismo bili pripravljeni. Kasneje pa igre ni bilo mogoče izvesti na Pristavi zaradi priprav za 70. obletnico Prešernove šole. Zato smo se obrnili na druge domove, in z veseljem so nas sprejeli v Slomškovem domu in v Našem domu v San Justu.

Vaje so napredovale počasi in prav do zadnjega nismo bili gotovi, če nam bo uspelo. In moram reči, da so se igralci res izkazali!

Spet drugi izziv je bilo kritje vseh stroškov, predvsem je šlo tukaj za najem kostumov. Pa smo tudi to srečno izpeljali, seveda ne brez velikega truda in sodelovanja.

Izzivov je bilo veliko a smo vztrajali in hvala Bogu nam je uspelo.

→ Delo z igralci različnih starosti in tudi različnih domov je pa gotovo nekaj prav posebnega…

Delo z igralci iz vseh domov je bilo zame zelo lepo. Na Pristavi smo bili tega navajeni že iz časov, ko je režiral g. Miha Gaser, šlo je za prave veleigre, v katerih so nastopali prijatelji iz vseh slovenskih domov. 

Jaz sem pa že v mladih letih sodelovala pri gledališki družini v Slovenski hiši, kjer so nas vodili režiserji Frido Beznik, Maks Borštnik, Niko Jeločnik, Lojze Rezelj. Tam smo se zbirali mladi iz vseh slovenskih domov in se res veliko naučili.

→ Kakšen pa je bil odziv gledalcev?

Publika je igro zelo lepo sprejela. Komentarji, ki sem jih slišala so bili: da je bila dobro pripravljena, da so igralci res dobro nastopili. Pohvalili so tudi izbiro igralcev, da je vsak bil res pravi za svojo vlogo.

Vem, da ljudje radi obiščejo naše gledališke programe, najbolj pa še, ko gre za komedije. 

Lahko rečem, da sem dobila same pozitivne odmeve za to igro.

→ V Idealnem soprogu imajo ženske zelo pomembne vloge: mlada deklica, ki zaljubi samca, ljubeža žena, ki možu odpusti stare grehe, in pa zapeljivka, ki rada moške izkoristi in končno doživi poraz. Kako gledaš na te karakterje v delu, ki je bilo napisano pred 130 leti?

Ženski liki so zelo pomembni, posebno pa ko upoštevamo, da je bilo delo napisano pred 130 leti. Moški so sicer prepričani, da sami odločajo, so pa za njimi stale ženske, ki so v resnici imele vse pod kontrolo.

To je bil nekakšen pristen feminizem, različen od današnjega. Ženska je branila svoje ideje, povedala, kaj misli. Moški so pa te ideje diskretno sprejemali. Ali pa malo drugačen primer ženske, ki je hotela izkoristiti napake moškega a je na koncu padla v nemilost.

→ Katera je pa glavna oseba v tem delu in zakaj?

Glavno vlogo vlogo nosi Goring, ki je bil gospodarjev prijatelj in se je celo zaljubil v njegovo sestro. In je končno z modrostjo in navkljub očetovemu zaničevanju rešil vse probleme. Vlogo je odigral Luka Trpin, nastopali pa so še Miloš Mavrič, Marko Urankar, Ariel Mazières, Aleks in Martin Zupanc, Miki Križ, Cvetka Češarek, Erika Čeč, Zofi Marolt, Viki Selan, Luci Ayerbe. Vsi so bili perfektni igralci!

Pomagali so pa tudi pri vsem potrebnem, da smo lahko igro postavili na oder: zaradi potreb scene smo dve družini skoraj oropali pohištva… Vsak je kaj prinesel, pa čeprav kakšno malenkost. Poiskali smo tudi kostume, da je bil čim manj stroškov.

Pri luči in zvoku so nam pomagali mladi fantje, in tu sem se spomnila besed Toneta Podržaja, ko je rekel, da bi lahko bili na kakšni zabavi pa so vseeno prišli z nami delati čeprav morda niti ne vedo, za kaj tokrat gre. Vsa čast!

Včasih se ne zavedamo dovolj dobro, kaj vse pomeni to delo v skupnosti, koliko je tega dela. In ga velikokrat zadosti ne cenimo. 

Moram poudariti, da vsakič, ko sem koga prosila za pomoč, je odgovor bil “v redu Maruča, jaz pomagam”. To je nekaj izredno pomembnega.

→ Kakšni so pa načrti za naprej, bomo lahko še kdaj videli to igro?

Delamo načrte za prihodnje leto! Prejeli smo vabilo iz Slovenske vasi, vendar do sedaj še ni nič potrjenega. Bomo videli, morda nam pa le uspe!

→ Hvala, Maruča, za ta pogovor in veliko uspeha še za naprej!

Pogovarjal se je Ariel Mazières