“Rečem vam, da je vreden sto centov zlata, ki nam da lepo pesem…” smo slišali v Slomškovem letu. Pa nato še več Slomškovih lepih stavkov, kot na primer: “Kjer ljudje lepo pojo, tamkaj je dobro biti…”, pa še “Lep božji dar je čedno petje…” ter končno “Pa jih tudi ni na svetu ljudi, ki bi rajši peli, kakor Slovenci…”

V par stavkih je tako Slomšek povedal vse to, kar mi sami čutimo, kaj je lepo petje, ki privre človeku iz srca, žalostnega ali veselega, in ki vžiga druge v sočustvovanje, plemeniti naravo in budi udobje, ki prija duši in srcu. Slovenskemu še posebej.

Slovenska pesem je najlepši spomin na domovino staršev, in je zato ne bomo nikoli pozabili, in je prav ona, ki ohranja zavest slovenskega porekla.

…

Naj bo petje iz našega slovenskega dvorišča namenjeno v širši svet, naj nam bo budnica iz kulturne zaspanost in vzpodbudnica k čuječemu bdenju. 

=====

Zbor MOTIV:  Nazaj v planinski raj

====

V gorenjsko oziram se skalnato stran …  bi radi zapeli tu v zamejstvu, da nam je mogoče upreti oči v triglavske vršače in v Kamniške planine! Tu pa nam jih oči iščejo zastonj in je hrepenenje po njih toliko večje. Pesem, ki smo jo doma zapeli kot v kotlu med stenami, da je desetkratno odmevala pod slovensko nebo, je tu postala neodmevajoča pesem melanholije, domotožja… Vedno bolj le še spomin, ki našim mladim rodovom, rojenim že v večnih ravninah, ne bo pričaral pred oči niti več prave podobe. Postali smo otroci ravnine, neizmernih ravnin, nepreglednih in nikdar končujočih se ravnin …  (0,55 min)

====

Zbor MOTIV: Triglav, moj dom

====

  “Sem stopam, da pred vami pel bi ob kitari zgodbe svoje…”

“Rad bi s prevodom Martin Fierra obesil v zvonik  naše književnosti najmočnejši zvon iz argentinske pampe, da nam čez gore, doline in polja zvoni s slovenskim odmevom o njej in njenem gavču.”

Posvečam z najglobljo hvaležnostjo ta prevod Martina Fierra vélikemu argentinskemu narodu! 

 

MARTIN FIERRO

Oče ki daje nasvete,
bolj kot oče je – prijatelj!
Ne da zdaj bi čas vam tratil,
rad bi obvarval vas nezgod –    
nič ne veš, ne kje ne kod
ždi sovražnik kot – zli škratelj.

Dobremu prijatelju
nudi v stiski pomagánje;
ti pa opusti moledvanje
 zanj pri njem: ni vsemogočen!
Tvoj prijatelj najbolj močen
bo – pošteno zadržanje!

Delati dolžnost je naša,
da zaslužiš skorjo kruha.
Beda pa je zgled stremuha:
gleda, da se kam pririne,
trka na vsa vrata, line,
 vstopi pa le v stan – lenuha.

Bratje naj držijo skupaj! –
prvi zakon je v postavi.
Zveza trdna – temelj pravi,
da bo trden njih obstoj!
Če med njimi vstane boj,
kdo od zunaj – vse podavi!

Kri, ki se nekdaj pretoči,
ne pozabi se do smrti.
Dobro vem: usoda črti
tega, ki je kri prelil:
v kapljicah kot ogenj živ
pada kes po duši strti.

Te nasvete vam podajam –
niso kar iz trte izviti,
mnogo moral sem se učiti;
ni dolvoljšna ta učenost;
važna vaša je modrost,
da ji morete slediti!

Te stvari in drugih mnogo
sem premišljeval v samoti;
mislim, da ne služi zmoti
glavni smisel teh nasvetov:
naj sinovi iz ust očetov
jih neso na – nove poti!

====

EX-CORDE: “ La Vieja” (chacarera)

====

Kje dom je moj?

V Domu, ki mi razširi tesnobo mojega družinskega kroga v novo razsežnost in me poveže z vsemi rojaki v okolju v eno srenjo in po njej z vso slovensko skupnostjo, da smo eno telo in eno srce: moje bije z vsemi, in vsi žive z mojim. 

V Domu, ki me, mladega, veže v prijateljstvo z vrstniki mojih let.

V Domu, kjer prisluškujemo takó, kot so naši očetje pod vaško lipo modrovanju dedov – zgodbam očetov in pravljicam mater 

V Domu, kjer fantje in dekleta rastemo v močne slovenske može in žene, ne samo močne po rasti, temveč po veri in ljubezni v slovenstvo, 

V Domu, kjer očetje in matere kurimo sveti ogenj na skupnem ognjišču celote, da z njega sleherni vzame iskro in zaneti z njo v svojem družinskem kotu plamen slovenskega navdušenja in duha. 

Tu Dom je moj! 

Zgrajen z begunsko bedo, vseljenskim odrekanjem in novodržavljansko zavestjo, ki je ta: čim bolj boš zvest božjemu in večnemu v sebi, tembolj boš koristen okolju, ki ga boš bogatil s svojo raznolikostjo in posebnostjo, katero boš kot dar in dopolnilo in zahvalo prinesel novi domovini. 

To dom je naš!  

Ljubezen je, ki premika gore. In ta je ustvarila na argentinski pampi Slovenski Grič. Na njem je cerkvica in dom in šola. Krstni kamen slovenstva in njega večna luč.

In ti, ki te je Bog sam postavil v družino slovenskim staršem, ne bi stopil vanj?!

Z vero in ljubeznijo. Pa tudi žrtvijo. Šele potem bo tudi tvoj dom. 

=====

Vsi argentinski zbori:  “Iskal sem dom”

slovensko besedilo: Lucijana Hribar, Andrejka Vombergar

dirigira: Diego Perez
klavir: Matjaž Rožanec

Iskal sem dom, domači krov,
prehojena je težka bila pot.
Ostal sem sam, ne vedel kam,
nisem hotel se izgubiti v morju pamp in trav.

Povej mi, kje dom bo moj, da zatečem se,
dom, da srečam se s prijatelji.
Povej mi, kje dom bo moj, da se ne izgubim,
kjer našel domače bi ljudi.

 Sred‘ teh ravnin,
nastal je grič,
sad idealov in pridnih rok preživelih prič.
Moj novi dom, na tujih tleh,
v prsih pa še vedno bije slovensko srce.

Tu smo otroci, starši, mladi, prijatelji,
nad vsemi pa On, ki deli nam blagoslov.

Povem ti, tu dom je moj, tu mi je toplo,
tu srečujem se s prijatelji,
Povem ti, tu dom je moj, naj bo tudi tvoj
daj rokó mi in vstopi z menoj!

====

“Kaj pa bi vi rekli o značaju slovenske pesmi sploh? O njeni najpomembnejši posebnosti?”

“Jaz? Saj nisem pevec.”

“Ne gre za pevca. Gre za to, kaj bi vi odgovorili, če bi vas kdo od tujcev vprašal, kaj je posebna črta slovenske pesmi? V čem je njena posebna enotna uglašenost?”

“Slovenska pesem izraža čustveno vsebino slovenskega človeka: zdaj veselega vriskajočega Gorenjca, zdaj sentimentalnega Korošca, ali v molu pojočega Belokranjca. Iz vseh teh pesmi poje slovenski človek, poje ljubezen in smrt, žalost in veselje, razposajene in pobožne pesmi v različnih slogih. Raznolikost je naša skupna oznaka, to je naša posebnost.” 

=====

MPZ San Justo: Sem pevec

=====

Slovenski jezik je pesem, je zapisal Cankar.

Že govorimo torej s pesmijo; ko jo pojemo, jo pojemo dvakrat. In jezik v njej ni več samo beseda, je melodija in čustvo. Je srce in domovina.

Pesem je domovina.

In mi smo brez nje v tujini.

====

Slovenski moški zbor: Eno devo le bom ljubil

====

Smo presajeno drevo, v katerem še vedno gnezdijo pojoče ptice. Smo zbor krvi in koprnenja, pesem naših dedov in očetov, in roda, ki raste tu in tam in poje drug drugemu po zraku skupno bodočnost.

Pesem ne pozna oceanov in gorskih pregraj. Je krilata kot angel, svetla kot blisk in hitra kot radijski tok, s katerim objemlje svet. V njej smo vsi Slovenci eno. V njej smo z vsem svetom eno. Smo slovenski narod in smo človeštvo. Smo vrojenega slovenstva pojoče človeško srce.

In peli bomo, dokler bomo govorili. Slovensko govorili in zato dvakratno peli. In zadnja kaplja naše domovine, če bomo usahnili v tuji peščini, bo krvava kaplja slovenskega pojočega srca.

Jezik je pesem.

Pesem je domovina.

Pojoč pošiljamo tej domovini – pozdrav! 

====

Vsi zbori:  “Domovini” (Benjamin Ipavec)

dirigira: Miran Rustja
harmonika: Ariana Žigart
recitacija: Martin Sušnik
solista: Andreja Rustja (Slovenija) in Marko Štrubelj (Argentina 

Zvonite zvonovi iz vseh lin pokrajin rodnih,
trijančajte slavnostno, kot za vstajenjske procesije,
prek polj cvetočih, ne preko pamp neplodnih,
vsak kraj s svojim glasom, da nam zdrami srce se –
Zazvončkljaj prošnjo zvonček z Otoka čez blejske valove,
naj nas še kdaj pripelje k Mariji kot na vesel naročju;
zavriskaj kot gornik, ko je preplezal triglavsko steno na vrvi … 
preblisni kot galeb, ki v Jadransko morje krila namaka …

Zvonovi vse domovine… zvonite nam v tujine,
ki sanjamo sen, ko bodo zvonovi 
vseh pokrajin slovenskih en sam zven,
uglašen v en sam udar  enega samega srca –
Slovenija.