Dobrodošli v Argentini!

Da malo prebijeva led vas prosim, da se predstavite našim bralcem: kdo ste, s čim se poklicno ukvarjate?

Sem Polona Domadenik Muren, redna profesorica za ekonomijo na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Že od leta 2017 se poleg predavanj ukvarjam tudi z vodenjem mednarodnega podiplomskega programa Poslovodenje in organizacija. Le-ta se izvaja v angleškem jeziku, vsako leto vpišemo približno 40 študentov iz okoli 12 različnih držav. Vedno se radi pohvalimo s tem, da je naš program edini v širši regiji, torej v regiji od Milana do Dunaja, ki je rangiran med 100 najboljših programov na svetu na prestižni lestvici Financial Timesa v kategoriji Master in Management, kar pomeni, da poskušamo našim študentom dati res najboljše. Delo s študenti me res zelo veseli tako mentoriranje, ko jim pomagamo pri poklicnih odločitvah kot tudi organizacije različnih ekskurzij. Tudi na dolgi rok ohranjamo stik z našimi alumniji. Sicer se rada ukvarjam tudi z raziskovalnim delom in velikokrat svetujem, tako podjetjem kot vladi in tudi Evropski komisiji.

Kaj vas je pa pripeljalo v Argentino? Ste morda kdaj prej že imeli stike z argentinskimi Slovenci?

V Argentino me je pripeljalo srečanje s profesorjem in prorektorjem univerze UCEMA Tonijem Marinom, ki se je na Ekonomski fakulteti oglasil pred petimi leti. V pogovoru se je porodila ideja, da bi vzpostavili medinstitucionalno sodelovanje med Ucemo in Ekonomsko fakulteto Univerze v Ljubljani. Žal nisem imela prej stikov z argentinskimi Slovenci, sem pa ob pripravi na potovanje izvedela, da imamo sorodnike v Mendozi. Mogoče pa mi bo kdaj usojeno tudi njih spoznati. Moje naslednje potovanje v Argentino bo zagotovo povezano tudi z obiskom Mendoze.

Zaposleni ste na Ekonomski fakulteti Ljubljanske univerze in sem v Argentino prihajate na povabilo univerze UCEMA. Ali med vašo univerzo in katero od tukajšnjih že obstajajo stiki?

Po mojem vedenju ne obstajajo institucionalni stiki med Ekonomsko fakulteto Univerzo v Ljubljani in katero od argentinskih univerz, prav tako nisem seznanjena, da bi imela stike katerakoli druga šola v okviru Univerze v Ljubljani.Stike z argentinsko skupnostjo v Sloveniji so imeli posamezni sodelavci, recimo pri nas na Ekonomski fakulteti je precej aktiven na tem področju mag. Aleksander Igličar. Evropska unija je v preteklosti zelo spodbujala povezovanje z evropskimi univerzami preko programa Erasmus, tudi finančno s tem, da so dajali štipendije. Zelo vesela bom, če nam bo uspelo vzpostaviti stike med profesorji in potem tudi posledično med študenti, da bodo lahko, tudi preko programa Erasmus +, prišli za pol leta ali eno leto v Slovenijo. Torej argentinski študenti v Slovenijo in slovenski v Argentino.

Kakšni so načrti za bodoče sodelovanje med Ekonomsko fakulteto Univerze v Ljubljani in argentinsko UCEMA?

Imamo možnosti, da sodelujemo na pedagoškem področju in na raziskovalnem področju – Ucema je poslovna šola in te že po naravi bistveno bolj sodelujemo, kot kakšne druge šole. Mi smo trojno akreditirana poslovna šola, smo med top 0,5 odstotka poslovnih šol na svetu in nam je res v interesu, da sodelujemo z drugimi poslovnimi šolami, še posebej tistimi, ki delijo podoben pogled na poslovno izobraževanje. UCEMA je izjemno kvalitetna poslovna šola s priznano akreditacijo AMBA. Zato mislim, da bodo gotovo priložnosti za sodelovanje v prihodnosti.

Univerze v Sloveniji nudijo možnosti študija in celo štipendije tujim študentom, predvsem tem, ki so slovenskega porekla. Ali ste se na vaši fakulteti že srečali s študenti iz Argentine? Menite, da je študij v Sloveniji realna opcija za argentinske srednješolce?

Sama se še nisem srečala s študenti z Argentine, ki se vpisujejo na slovenski program, čeprav sem prepričana, da jih imamo tudi na Ekonomski fakulteti. Pri nas imamo v prvem letniku 480 študentov na univerzitetnem študiju in še dodatnih 300, ki se vpišejo na strokovni program, smo res velika šola z več kot 5000 študenti. Če so recimo ti študenti vpisani na slovenskem programu, se zgodi, da niti ne veš, kdo so tisti, ki pridejo iz Argentine. Razpisana imamo tudi mesta za Slovence brez slovenskega državljanstva.

Jaz mislim, da je študij v Sloveniji dobra možnost za argentinske študente in za argentinske srednješolce, predvsem zato, ker je zelo priznan. Ravno na programu, ki ga vodim, me kontaktirajo slovenska in mednarodna podjetja, ki bi zaposlila kar cel razred študentov: vsak študent ima ob koncu študija dve do tri ponudbe, najprej dobre prakse in internshipe in potem tudi dobre ponudbe za zaposlitev tako v Sloveniji kot v tujini. Kar pomeni, da tudi delodajalci potrjujejo, da imamo mi zelo dober izobraževalni sistem. Če gledaš na izobraževanje kot na naložbo za prihodnost mislim, da je smiselno, da argentinski srednješolci, tako tisti s slovenskim državljanstvom kot tudi Slovenci brez državljanstva, preučijo možnosti študija v Sloveniji, predvsem tudi zato, ker je študij brezplačen. Ker imamo tudi program v angleščini, se lahko vpišejo tudi tisti Argentinci, ki ne govorijo slovensko. Študenti dobijo možnost koriščenja bonov za subvencionirano prehrano, študentski status jim omogoča delo preko študentskega servisa. Študirati v Sloveniji je ugodno tudi z vidika ugodnosti, ki jih prinese status študenta.

Vaše strokovno področje je ekonomija in pri nas boste čez nekaj dni imeli predavanje z naslovom: Razvojni izzivi za Slovenijo in priložnosti za sodelovanje. Najin pogovor bo objavljen po tem dogodku, zato vas prosim, če o tem še kaj poveste bralcem, ki se ga ne bodo mogli udeležili?

Tukaj mi dovolite, da sem malo daljša. Verjamem, da kdor od daleč spremlja Slovenijo kot del Evropske unije verjetno misli: “saj Slovenci se nimajo kaj dosti za pritoževati” glede na to, da imamo relativno visok standard, nizko brezposelnost, inflacijo zdaj sicer okrog 10% na leto, kar je za nas sicer ogromno a seveda bistveno manj, kot tukaj. Ampak, če pogledamo v perspektivi, ima Slovenija izjemne razvojne probleme. Tako dobro, kot zdaj živimo po mojem ne bomo več, ker zaostajamo v rasti produktivnosti. Še zmeraj se ukvarjamo in delamo tiste proizvode in storitve, ki prinašajo nizko dodano vrednost, kot rečemo ekonomisti. Mi približno 10% BDP-ja damo za pokojnine in za zdravstvo, in ker se bo delež starajočega prebivalstva v prihodnosti povečeval, bo ta pritisk čedalje večji in mi enostavno s tem, kar naredimo, tega ne bomo mogli več vzdrževati na ravni, ki jo pričakujejo prebivalci. Seveda nas že dolgo časa mednarodne organizacije opozarjajo na to, da bo treba znižati pokojnine, da bo treba uvesti zasebno participacijo v zdravstvo, omejiti košarico zdravstvenih storitev, ki je dostopna vsakomur, itn., kar bo pa v Sloveniji zelo težko doseči. Če ne bomo res nekaj ključnega naredili na razvojnem področju, se bo ta standard znižal.

In tudi če smo del EU, to ne pomeni, da nam to avtomatsko zagotavlja blaginjo in visok življenjski standard. Mi smo izgubili 15 let napredka pri dohitevanju povprečne produktivnosti v državah EU: če pogledamo, kje je bila Slovenija leta 2007 in kje smo zdaj napram povprečju Evropske unije, smo na isti točki. In namesto, da bi dohitevali povprečje Evropske unije, mi capljamo na mestu, čeprav je zdaj v zadnjem letu prišlo do manjšega pospeška. Mi bi morali začeti stvari delati drugače. Naše plače realno dejansko nazadujejo. Na svetu smo na 2. mestu po Ginijevem koeficientu, ki meri distribucijo dohodka in služi kot mera dohodkovne enakosti v družbi,, ampak to tudi pomeni, da tisti najboljši, ki so v tujini dosti bolje plačani odhajajo v tujino. Tudi mi imamo odliv najboljših mladih zaradi tega, ker v Sloveniji obstaja zelo velik odpor proti temu, da bi se zniževalo davke za tiste, ki dobro zaslužijo oziroma bi se omejili prispevki za pokojninsko in zdravstveno varstvo (temu rečemo socialna kapica). Naše plače so s prispevki in davki nadpovprečno obremenjene, če se primerjamo z ostalimi državami v Evropski uniji. 

Pod vodstvom nekdanjega finančnega ministra Dušana Mramorja sem sodelovala v skupini, v kateri smo z drugimi kolegi in združenjem Manager, ki predstavlja stanovsko organizacijo managerjev v Sloveniji, pripravili dokument s predlogi za ukrepe, ki jih mora Slovenija sprejeti na različnih področjih, da bi lahko po produktivnosti »ujeli« Avstrijo in Nemčijo. V prvem koraku smo opredelili področja, kjer Slovenija izrazito zaostaja in pregledali vzroke za zaostanek. V drugem koraku smo potem predlagali po tri ukrepe na področje, ki bi ta zaostanek zmanjševali. Področja smo razdelili na štiri skupine: vlaganja v kapitalsko opremljenost na ravni države (energetski sistem, železnice, ceste, raziskovalna infrastruktura, zdravstvo) in podjetja, ter vlaganja v mehki kapital na ravni države in podjetij. Pri vsem tem ne smemo pozabiti na razvoj institucij, saj so za dobro poslovno okolje pomembni tudi delujoč politični sistem, pravni sistem in okoljevarstveni sistem. Ko smo se pridruževali Evropski uniji in smo implementirali pravni red in zakonodajo Evropske unije smo dejansko implementirali to, kar je Evropa -Bruselj- zahtevala od nas, pa še zaostrili smo. Mi smo temu rekli, da smo “še bolj papeški od papeža”.

V Sloveniji imajo 20.000 zakonskih in podzakonskih aktov, kar pomeni, da je res zelo težko funkcionirati. Debirokratizacija tako postaja pomemben izziv na poti v prihodnost. Podjetja pravijo, da je poslovno okolje zelo destimulativno; smo družba, ki nekako zelo težko tolerira različnosti v premoženju, dohodkih, zelo veliko se govori o tem, kako bo treba premoženje tistih najbolj bogatih dodatno obdavčiti – v Sloveniji naj bi bil premožen že tisti, ki ima malo več od ostalih.

V Argentini se radi pritožujemo nad gospodarsko in finančno krizo, ki je že več desetletij stalnica v naših življenjih. Kako na to gledate iz Evrope?

Iz Evrope gledamo torej na Argentino predvsem kot na državo, ki ima zelo nestabilno makroekonomsko situacijo, zaradi tega verjetno trpi tudi menjava Argentine in Slovenije, ki je dejansko zelo majhna po obsegu, okrog 30 milijonov evrov, če imam pravilne podatke, to skoraj ni nič. Naša podjetja pravijo, ja, da je problem poslovati z argentinskimi podjetji tudi zaradi tega, prav tako so zaradi visokih uvoznih dajatev trgi držav Mercosurija navkljub velikosti relativno neprivlačni. Verjamem, da je to precej težko, predvsem za ljudi, ki živijo tukaj. Kako gledamo na to iz Evrope? Če bi gledali kaj se pojavlja v medijih, se v Evropi tradicionalno veliko poroča o tem, kaj se dogaja v sami Evropi, v Ameriki in v Aziji in to je to.

Kaj pa Slovenija? Od tu v Evropo na splošno in bolj konkretno tudi na Slovenijo gledamo z zanimanjem -nekateri mladi tudi z upanjem za bodočnost- obenem pa zaskrbljeno opažamo, da brez težav ne gre…

Zadnjič so mi rekli na Uradu za Slovence po svetu, da se število vlog za pridobitev državljanstva s strani Slovencev, ki živijo po svetu, zadnje čase povečuje. Mladim je verjetno največ vredno to, da se potem s slovenskim potnim listom lahko zaposlijo v katerikoli državi EU. Kar je škoda, ker Slovenija potrebuje mlade. Je pa tudi res, da plače v Sloveniji realno v zadnjih 15 letih niso kaj dosti zrasle, še najbolj se je povečala minimalna plača, zato se povečuje število zaposlenih, ki prejemajo minimalno plačo. Ostale plače se niso kaj dosti povečale, zato se samo razlike manjšajo. Zato gredo tudi naši najboljši mladi v tujino in ker iščejo kadre tudi v ostalih državah EU, jim zaposlitve ni težko dobiti.

Mislim, da bilo za mlade zelo zanimivo, da pridejo v Slovenijo, študirajo v Sloveniji in se potem zaposlijo vsaj za nekaj časa v eni od držav EU-ja ali pa tudi v Sloveniji: jaz še zmeraj mislim, da je kvaliteta življenja v Sloveniji zelo visoka, ker imamo dobro organizirane in cenovno dostopne vrtce (predšolsko vzgojo), brezplačno osnovnošolsko, srednješolsko in univerzitetno izobraževanje. Ko mladi želijo ustvariti družino ugotovijo, da je Slovenija privlačna; čeprav plačajo več davkov, imajo pa po drugi strani bistveno boljšo socialno mrežo. Okolje v Sloveniji podpira participacijo žensk na trgu dela. Starša z manjšimi otroki še zmeraj lahko oba delata in ni potrebno, da eden ostane doma in skrbi za otroke, zato se ženskam ni potrebno odločati za družino ali kariero. Brez problemov imajo lahko oboje. In to predstavlja dobro stran življenja v Sloveniji. Ko mladi načrtujejo družino, se pogosto iz tujine vračajo v Slovenijo, čeprav nekateri potem ugotovijo, da ni primernih delovnih mest za njihova znanja, še posebej tistih, ki delajo v razvojnih oddelkih velikih podjetij. Mladi danes potrebujejo izzive, za napredek na svojem strokovnem področju in tega (vsaj po njihovih besedah) je v slovenskih podjetjih premalo.

Zdaj ste šele na začetku obiska in gotovo se bodo v teku prihodnjih dni pokazale nove priložnosti, načrti in izzivi. Kakšne sadove pa že zdaj pričakujete od tega obiska?

Jaz upam, da bomo za sodelovanje v prihodnosti navdušili tako profesorje iz Argentine kot tudi Slovenije (ponavadi jih je lažje navdušiti), kot tudi študente, da se jih bo več iz slovenske skupnosti odločilo za študij v Sloveniji. Seveda smo zaradi programov, ki jih imamo v angleščini, odprti tudi za argentinske študente, ki ne govorijo slovensko. Prav tako so možne izmenjave za 3 ali 6 mesecev, v obe smeri, ker to mora potekati obojestransko. Dejansko je presenetljivo, in moram reči, da res občudujoče gledam na to, kako ste uspeli ohraniti slovenski jezik tukaj v Argentini, in s tako izmenjavo se torej lahko več mladih poveže z domovino njihovih starih staršev. Po drugi strani pa je to tudi priložnost, da naši Slovenci spoznajo Argentino in skupnost, ki živi tukaj.

To je lahko začetek nekega dobrega sodelovanja, ki bo potem preraslo tudi na poslovno sodelovanje. Nekdo, ki pride v državo pa tukaj živi 6 mesecev ali pa 1 leto na izmenjavi zagotovo te stike ohrani tudi na daljši rok. Evropska unija pravi, da je Erasmus njihov najboljši program, ker je povezal različne evropske narode med seboj, ne nazadnje sta se obe svetovni vojni pričeli na evropskih tleh. Erasmus je tako povezal narode Evrope, da veliko mladih zdaj razmišlja o sebi ne v smislu, da so Slovenci, Italijani, Nemci, ampak da so Evropejci. In tako, kot je Erasmus povezal Evropejce bi bilo lepo, da bi bilo tako tudi z drugimi državami. Mladi so tisti, ki so lahko temelj takšnega povezovanja. Zdaj že poteka kulturno sodelovanje, predvsem to in pa učenje slovenščine preko lektoratov, ampak mislim, da lahko to nadgradimo z izobraževanjem, izmenjavo študentov, pa mogoče potem kasneje s tretjim stebrom, gospodarstvom, da se potem poveča tudi gospodarstvena menjava. Seveda je to težko delati po dekretu, ampak moramo najti priložnosti na obeh straneh.

Na katerih področjih menite, da bi lahko Slovenija in Argentina sodelovali?

Kulturno se to že dogaja, naslednja velika priložnost bo leta 2025, ko bosta Nova Gorica z Gorico predstavljali Evropsko prestolnico kulture. Takrat naj bi po načrtih Urada za Slovence po svetu imeli kar nekaj takih dogodkov, ki bodo namenjeni predstavitvam delovanja društev Slovencev po svetu. Dobro bi bilo, da se tudi skupnost argentinskih Slovencev odzove vabilu in predstavi stvari, ki jih delate. Sodelovanje pri takem dogodku bo tudi medijsko bolje pokrito in je prav, da tudi Slovenci nekako bolj povežemo to našo skupnost, saj nas je samo dva milijona.

Zadnjo besedo pa prepustim vam, gotovo želite še kaj povedati argentinskim bralcem…

Krepitev stikov v okviru slovenske skupnosti, ohranjanje jezika in nacionalne identitete v Argentini je vredno vsega spoštovanja. Upam, da bomo vse to s skupnimi močmi, tudi s prepoznavanjem dela in truda prostovoljcev, v prihodnosti še nadgradili in okrepili stike na način, da se bomo povezali tudi na področju izobraževanja in poslovne skupnosti. Skozi zgodovino, predvsem tu mislim na čas slovenske osamosvojitve, se je pokazalo, da smo skupaj močnejši in dosegamo cilje, o katerih so naši predniki samo sanjali.

Pogovarjala se je Mariana Poznič –  24. 2. 2022