Ko sem pred nekaj tedni pisal o odzivih obiska gospe ministrice Tanje Fajon na Slovenskem dnevu na Pristavi, mi je še prav posebej ostala v mislih zadeva sprave med sinovi, vnuki in pravnuki tistih, ki so doživeli komunistično revolucijo med in po drugi svetovni vojni.
Ljudi, ki bi to osebno doživeli namreč ni več veliko. Vprašanje sprave pa se prelaga naprej na nas, ki smo druga, celo tretja in četrta generacija povojne emigracije. Vsi imamo v rodbinskem drevesu kakega prednika, ki je bil ubit, likvidiran, v jamo vržen; ali pa je bil zaprt, izbrisan, oropan premoženja in dostojanstva. In seveda vemo, zakaj so naši predniki bili izgnani in se morali naseliti na tujem. Ne moremo iti mimo dejstva, da smo bili rojeni v Argentini – in ne v Sloveniji – prav zaradi posledic te bratomorne revolucije.
In na en ali drug način čutimo potrebo po spravi. Zdi se mi, da vsaj na dveh nivojih.
Večino svojega življenja sem spravo dojemal kot nekaj, kar se bi moralo zgoditi na ideološki in politični ravni: priznanje in obsodba vojnih in povojnih grozot, ureditev grobišč (morišč), dostojen pokop vseh žrtev, rehabilitacija spomina in nevtralno razlaganje zgodovinskih dogodkov. To je prvi nivo.
Pred kratkim sem pa na FB naletel na zgodbo, ki jo je leta 2018 zapisal moj prijatelj Aleš Čerin. Zgodba mi je odprla oči za drugi nivo sprave. V njej opisuje, kako je bil v Sloveniji priča presunljivemu dogodku (kopiram dobesedno iz njegovega bloga*):
Predstavljajte si seminar ‘Ko pridejo preizkušnje’, Družine in Življenja, kjer dva zakonska para, v življenju zelo preizkušana in zato polna (pre)izkušenj, pričujeta kakim 35 zakonskim parom. Pričujeta o tem, kako sta in kako sedaj prestajata svoje preizkušnje….
V soboto zvečer je voditelj seminarja povabil k pričevanju udeležence. Veliko se jih je zvrstilo, veliko težkih zgodb. Potem pa pride mož po imenu Jordan, skupaj s svojo ženo. Mož, v katerem je Sveti Duh delal premike.
Začne daleč, daleč nazaj, ko sam niti še ni bil rojen – v letu 1945, v času po drugi svetovni vojni. Govori o tem, da očeta ni poznal, ker je umrl, ko je bil star 18 mesecev, da je bilo po vojni težko, da so se borili za preživetje, da o preteklosti niso govorili. Potem pa: “Nekdo v dvorani je vnuk človeka, ki mu je moj oče poleti leta 1945 vzel življenje.” En od zakonskih parov v dvorani se divje objame in začne glasno jokati.
Mož nadaljuje: “V imenu mojega očeta bi se mu rad opravičil in ga na tem mestu prosim odpuščanja.” Cela dvorana plane v jok, moža pa si skočita v objem.
Neutolažljivo jokata in cela dvorana z njima.
Vnuk je sprejel opravičilo in povedal, da želi, da duša Jordanovega očeta doseže mir in pokoj.
Iz dvorane se zasliši glas voditelja seminarja: “Kakšna svatba je sedaj v nebesih!” In da ni treba nobenih besed več…
Aleševo pripovedovanje mi je pokazalo, da sprava obstaja in je možna na čisto osebni ravni. Da se spravita potomca tistih, ki sta bila dogodkov osebno udeležena, kot krvnik ali kot žrtev. Da sta dve družini, dve rodbini, lahko dobili mir in “zaključek” travme:
Takole je zapisal Tomaž (vnuk ubitega) nekaj mesecev pred smrtjo: “Kako rad bi, da bi vsa žlahta bila priča temu trenutku, tem besedam, na katere so čakali naši starši. Bog pa si je vzel več časa. Več kot 70 let si je vzel, da je “zrežiral” ta dogodek, ki me je pretresel do globine srca, do globin našega družinskega drevesa. Vzel si je čas, da se je na eni strani prečistila bolečina in na drugi strani dozorela odločitev za tako pogumen korak.”
Še to piše Aleš:
Začelo se je med dvema. Med dvema možema je prišlo do sprave. Moža sta se tesno objela. Ni ostalo na tem nivoju, objem se je takoj razširil na nas, priče tega dogodka, ki o tem pričujemo. Objem se je razširil na dve rodbini, na dve vasi v Vipavski dolini. Verjamem, da se objem širi po celi dolini in že sega naprej v druge pokrajine. Procesa ne bo več moč zaustaviti.
Osebna sprava predstavlja drugi nivo: tam se bolečina prečisti in travma dobi zaključek. In da ne bo pomote: bolečina in travma teh dogodkov se prenaša iz roda v rod. Ne moremo kar tako odpisati posledic teh dogodkov, češ, to se je dogajalo 80 let nazaj, to je zgodovina, preteklost, to se nas nič več ne tiče. Znanost epigenetike je namreč v študijah potomcev oseb, ki so preživele Auschwitz dokazala, da se travme prenašajo v genetskem zapisu.
Aleš mi je rekel, da sta ti dve družini in tudi vsi ostali navzoči na dogodku tisti dan prejeli veliko milost.
Za argentinske Slovence se zdi taka milost na prvi pogled nedosegljiva. Velika večina nikoli ni imela, ali pa danes nima več dostopa do virov, ki bi posredovali potrebne podatke. Oddaljenost od Slovenije jim preprečuje tudi tako naključno srečanje kot ga opisuje Aleš.
Obstaja pa neka druga milost, ki je posledica odpuščanja. Sprava je dvosmerna, potrebuje dva akterja. Odpuščanje potrebuje samo enega. Pozabiti ne moremo, ali bolje rečeno, ne smemo. Odpustimo pa lahko. Tudi lahko molimo za tiste, ki so našim prednikom zlo storili. Taka molitev celi rane, osebne in narodne. Lahko tudi sodelujemo pri hvalevredni iniciativa Vseposvojitev, o kateri se je v Svobodni Sloveniji že pisalo (povezava tukaj).
