Naša družina, starša in šest otrok v starosti od 4 do 14 let, je prišla v Argentino z begunskim valom iz Avstrije decembra 1948. Sam sem bil kmečki otrok in s štirinajstimi leti dijak Bajukove gimnazije v taborišču Spittal na Koroškem.
V letu 1948, ko je bila Evropa še razrušena po svetovni vojni in v velikem vsestranskem pomanjkanju, je bil naš prihod v deželo blagostanja in urejenosti kot prihod v obljubljeno deželo. Danes vemo, da je v tistih letih Argentina zalagala lačno Evropo s hrano. Ljudje so bili videti zelo živahni in prijazni. Prišleki smo bili za njih zanimivi, saj je bila ves vojni čas dežela odrezana od Evrope.
Tudi našo skupino okrog 150 rojakov sta sprejela slovenski duhovnik Janez Hladnik in v imenu Društva Slovencev (današnja Zedinjena Slovenija) urednik Joško Krošelj, kar je naredilo na nas begunce zelo prijazen vtis. Približali so se tudi rojaki, ki so prišli sem iz italijanskih taborišč nekaj mesecev pred nami, tako tudi naša sestrična. Vse je zanimalo, če je med prišleki kak njihov znanec še iz domovine.
Prvo zavetje je bil Hotel de Inmigrantes, neke vrste taborišče, kot smo jih bili že vajeni. Hrana je bila v skupni jedilnici še kar obilna, posebno so presenečale na vseh mizah polne košarice belega kruha. Pogrešali pa smo mrzlo vodo, saj smo prišli v vroče poletje. Otroci smo kar hitro izvedeli, da se v okoliških restavracijah lahko dobi mrzlo vodo, če greš k točilni mizi in rečeš: “por favor, agua fría”. Tega smo se hitro naučili.
Hitro pa smo bili tudi pred težavo, kje bomo dobili stanovanje, ker v mestu je bilo pomanjkanje stanovanj. Posebno za številne družine je bilo težko dobiti kaj primernega. Težavo so pomagali reševati pri Društvu Slovencev in s pomočjo duhovnikov Janeza Hladnika in Ladislava Lenčka. Za prvo rešitev so iskali večje hiše ali prazne zavode (bil je čas šolskih počitnic). Tako so našli v Ramos Mejia opuščen sanatorij z velikim vrtom. Tja smo odšli z večjo skupino družin. Naši družini pa je ponudil upravnik sanatorija zapuščeno pristavo (quinta) s sadnim vrtom brezplačno za eno leto, pod pogojem, da bi delali na vrtu in ga spravili v red. Pristava je bila kak kilometer od sanatorija na ulici Necochea. Z veseljem smo sprejeli ponudbo.
Službo je bilo v tistih časih lahko dobiti. Argentina je bila v velikem gospodarskem razvoju in rasti. Prvo zaposlitev sem dobil kot vajenec pri večjem lesnem gradbenem podjetju, ki je sprejelo večje število rojakov obrtnikov in delavcev v Villa Martelli. Za boljšo organizacijo dela je podjetje dobilo slovenskega študenta, ki je že znal nekaj španščine, da je bil za tolmača med zaposlenimi in vodstvom podjetja. Naše delavce so očitno zelo cenili, čeprav še niso znali nič španščine.
Srednješolskih formalnih študijev sicer nisem nadaljeval, sem pa napravil vrsto tečajev trgovskih in tehničnih smeri. Španščina mi ni delala večjih težav. Prvi tečaj sem obiskoval že v taborišču, ko smo že vedeli, da se bomo izselili v Argentino. Seveda so bile to prve osnove jezika in praktične fraze za vsakodnevno življenje. Naš oče pa si je izbrskal iz spomina nekaj španščine, ki se jo je naučil, ko je v letih 1927-30 delal na gradnji podzemne železnice v Buenos Airesu. Treba je priznati, da so nas tukajšnji ljudje kot žrtve vojne sprejemali z velikim razumevanjem in se trudili razumeti našo nerodno španščino ter nam pomagati.
Droben spomin na tiste prve mesece po prihodu na argentinska tla lepo pokaže, kako so nas domačini sprejemali.
Po prizadevnosti Društva Slovencev in duhovnikov Janeza Hladnika in Ladislava Lenčka je socialna dejavnost argentinske vlade, ki jo je vodila predsednikova soproga Eva Perón, povabila begunske otroke na brezplačne počitniške kolonije. Večja skupina otrok se je začetkom januarja 1949 zbrala v zavodu lazaristov na ulici Cochabamba, druga skupina iz okolice Ramos Mejia, okrog 30 otrok v starosti od 6 do 12 let, pa v sanatoriju na ulici Necochea. To skupino sta spremljali dve gospe na vlak in cestno železnico in pripeljali v zavod na Cochabambo, kjer so čakali avtobusi za kolonijo.
Moj takrat osemletni brat Franci se še danes spominja gospe Evite. Ko jih je obiskala na koloniji ga je opazila, da ima strgano srajčko. Poklicala ga je k sebi, voditeljici pa naročila, naj prinese novo srajčko in mu jo izročila. Po takih gestah je bila Evita znana med ljudmi.
Za povratek iz kolonije sta gospe iskali še nekoga za spremstvo, znal naj bi tudi nekaj španščine. Tako so dobili mene z mojo dokaj skromno španščino. A kot pravijo: v deželi slepcev je enooki…. Težava je bila, da jaz poti nisem poznal in bil tako v tem odvisen od obeh mamic in njihovega spomina poti v zavod na Cochabambi. Zmešalo se nam je na povratku, ko smo iz tramvaja izstopili na Plaza Once in nato sestopili v podzemske hodnike, kjer naj bi nas čakal vlak. Očitno smo izbrali napačen vhod in se v tisti množici stopnic in hodnikov izgubili. Nismo vedeli ne kod ne kam. Z vso druščino smo tavali sem in tja in prevzela nas je nervoza, kar je zastrašilo še otroke. Plašnih oči in v revnih oblekicah so dajali res žalosten videz. Bilo je ravno v času popoldanskega vračanja potnikov, kar nam je dajalo vtis, da smo padli na mravljišče, obdani od mimo hitečih potnikov. Znašli smo se v kotu hodnika, ko so se začeli ljudje za nas zanimati: kdo smo, od kod prihajamo, kam gremo itd. Spomnim se, da so bile lepo oblečene dame in gospodje. Moje razlage sem in tja so se strnile v stavek: “son niños eslovenos salvados de la guerra en Austria…”
Naenkrat smo postali zanimivost, ob kateri se je ustavljalo vedno več ljudi. “Pobres chicos, víctimas de la guerra…” Obsuli so nas s piškoti in sladkarijami in nas končno spremili na vlak za Ramos Mejio. Oddahnili smo se in hvaležno poslovili od dobrih ljudi. Otroci pa so zavriskali: “gracias – chau amigos!”
Jernej Tomazin
