Pred 125 leti se je rodil France Gorše, eden najpomembnejših predstavnikov slovenskega modernističnega kiparstva. Čeprav je pred drugo svetovno vojno bil eden najbolj priznanih kiparjev v Sloveniji, se je zaradi vere in kulturnega udejstvovanja z drugimi begunci odločil za odhod v Italijo in nato v ZDA. Zaradi tega je komunistični režim Goršeta cenzuriral. Za svoja dela je prejel številna priznanja povsod po svetu – le v Sloveniji ne.

.

Življenje kiparja Franceta Goršeta

France Gorše se je rodil 26. septembra 1897 v Zamostecu pri Sodražici na Dolenjskem. Oče je bil reven knjigovezec. Osnovno izobrazbo je France dobil v sodraški ljudski šoli, medtem ga je pa oče uvajal v tehniko vezanja knjig. Med vezanjem je rad prebiral knjige in se zasanjal v slike ter ilustracije. Že takrat je dobil prvo pobudo za risanje in notranji nagib za umetnost. Še močnejši korak k poklicu kiparja pa je bil obisk v ortneški grajski kapeli, kjer je na svoje oči videl kiparja pri delu.

Vpisal se je na kiparski oddelek Srednje tehnične šole v Ljubljani, kjer je absolviral pri profesorju Repieu, ki je slovel po dobri tehniki rezanja v lesu.

Med prvo svetovno vojno je služil štiri leta kot avstroogrski vojak, po vojni pa eno leto v jugoslovanski vojski.

Leta 1920 je bil kot eden prvih Slovencev sprejet na Umetniški akademiji v Zagrebu, kjer je študiral pri profesorjih Rudolfu Valdecu, Robertu Frangešu in Ivanu Meštroviću, pri katerem je 1925 z odliko diplomiral. Po diplomi je odšel na študijsko potovanje po Italiji. Leta 1926 se je nastanil v Trstu in Gorici, leta 1930 pa se je preselil v Ljubljano, kjer je imel bivališče in delavnico v Kolizeju na Gosposvetski cesti. Leta 1934 je bil izvoljen za tajnika Društva slovenskih likovnih umetnikov. Leta 1936 je bil ob uredniku Malešu med ustanovitelji revije Umetnost. Leta 1944 je odprl in vodil zasebno umetniško šolo.

5. maja 1945 se je pridružil prvim beguncem, ki so se začeli umikati pred komunističnim režimom, šel čez Ljubelj v Celovec in pozneje v taborišče Monigo in Servigliano. Kmalu se je iz taborišča preselil v Trst, kjer je deloval do leta 1952.

Leta 1952 se je preselil v Cleveland, ZDA, kjer je 10 let sodeloval s Slovenci v javnem kulturnem življenju, leta 1963 pa je našel umetnostno in kulturno hvaležnejše okolje v New Yorku.

Leta 1972 je kupil Vrbnikovo domačijo v Svečah na Koroškem, kamor se je naselil maja 1973, naslednje leto pa tam odprl atelje in galerijo njegovih del.

Njegovo življenje se je izteklo v 89. letu starosti 3. avgusta 1986 v bolnišnici na Golniku.

.

.

Delo Franceta Goršeta

• Ilustrator

Prvi likovni pouk je France Gorše v otroških letih zajemal iz ilustriranih knjig. Kot zrel umetnik se je za to šolo oddolžil tako, da je s svojimi značilnimi risbami opremil veliko število knjig, revij in drugega tiska. Med prvimi ilustracijami je trilogija Bobri Janeza Jalna. V ZDA je sodeloval kot poročevalec in ilustrator številk Ameriške domovine. S takim delom je obogatil tudi naš tednik Svobodno Slovenijo, predvsem pa Zbornike Svobodne Slovenije. Goršetov je tudi križev pot v cerkvi Marije Kraljice v Slovenski vasi.

• Kipar

Kot kipar je France Gorše obvladal najrazličnejše tehnike. V začetku je najraje uporabljal trde materiale (kamen, marmor), pri srcu so mu bili tudi bron, žgana glina in les. V ameriškem obdobju je okoli leta 1960 iznašel novo tehniko orešec (zmes iz orehove žagovine in posebnega lepila). Po vrnitvi v Evropo se je vrnil k vzorom, ki so se mu vtisnili v spomin ob domači obrti in ljudski umetnosti v domačem Zamostecu.

V evidenci je nad 700 Goršetovih umetniških del. Mnogo del je v privatnih zbirkah njegovih oboževalcev v ZDA, Kanadi, Argentini in po celem svetu. V Sloveniji ima Gorše stalno razstavo v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki. V oporoki je France Gorše zapustil Slovenskemu prosvetnemu društvu Kočna v Svečah celotno svojo galerijo s kulturnim parkom.

Iz predvojnega časa so v Sloveniji najbolj znane Goršetove stvaritve »Kopalka« v kopališču Ilirija v Ljubljani, Moleča žena, Madona, Pieta, spomenik prof. Prijatelja pred Univerzo, razni Križevi poti, alegorične figure (Pomladni pozdrav) in monumentalne plastike (Nebotičnik, Parlament v Beogradu).

V prvih letih emigracije se je posvetil predvsem mali plastiki in risbi. Ob naselitvi v ZDA je prejel naročila za opreme cerkva (cerkev Marije Pomagaj v Torontu, Brezmadežne v New Torontu, sv. Jožefa v Chisholmu – Minnesota). Mnogo Goršetovih del tega obdobja hrani Galerie International v New Yorku (Angel, Zmaj, Sv. Ciril, Sv. Metod, Prerokinja).

Religiozna in svetopisemska tematika sta bili Goršetu vedno zelo blizu. Po vrnitvi v Evropo je bil zasut z naročili za opremo cerkva in kapel, med drugimi za novo cerkev sv. Cirila in Metoda na Teznem pri Mariboru, za kapelo v domu duhovnih vaj v Tinjah na Koroškem, za kapelo pri šolskih sestrah v Št. Jakobu v Rožu in kapelah pri jezuitih v Dravljah in salezijancih v Želimljah. Leta 1973 si je Gorše ustvaril v Svečah v stari Vrbnikovi kmečki hiši poleg farne cerkve svoj atelje in lastno galerijo. Vrt pred svojo hišo je preoblikoval z vrsto doprsnih kipov v edinstven kulturni park. Med podobami pomembnih koroških kulturnih ustvarjalcev je tudi njegov avtoportret.

Za svoja dela je prejel številna priznanja povsod po svetu: med drugimi, 1929 srebrno odličje v Trstu, 1937 nagrado in naročilo za plastiki Kmetijstvo in Industrija v Zvezni skupščini v Beogradu, 1943 nagrado za Kopalko, 1969 nagrado in naročilo za reliefe v slovenski kapeli Marijinega svetišča v Washingtonu. Najljubše mu je bilo odlikovanje, ki mu ga je leta 1969 za življenjsko delo podelil papež Pavel VI.

.

Prepovedan v Sloveniji

Cenzura komunističnega režima se je najočitnejše pokazala leta 1972, ko so oblasti prepovedale predvideno retrospektivno razstavo Franceta Goršeta v Kostanjevici na Krki, s katero se je želel umetnik – prvič po drug svetovni vojni – predstaviti v svoji domovini.

Tako je Svobodna Slovenija poročala o tej prepovedi:

Kipar Franc Gorše je sprejel leta 1970 naročilo v domovini in izdelal Križev pot za novo cerkev v Poljanah nad Škofjo Loko. Naslednje leto 1971 je izvedel umetniško opremo za novo cerkev na Teznem pri Mariboru. Za letošnje leto pa je vodstvo razstav v Kostanjevici ob Krki sprejelo v svoj program retrospektivno razstavo Goršetovih del v Lamutovem likovnem salonu. Več mesecev so zbirali Goršetova dela po vsej Sloveniji. Izbor del za razstavo je napravil sedaj že pokojni akademik dr. Franc Stele. Tako je bilo na razstavi zbranih čez 100 del, od katerih je bilo nad 80 plastik, ostalo pa so bile risba in grafična dela. Vodstvo razstave je pripravilo tudi obširen umetniško opremljen katalog, v katerem so besedila v slovenščini in angleščini. Uvodno študijo je napisal dr. Franc Stele. To je verjetno zadnji, gotovo pa eden zadnjih spisov pred smrtjo, študija je po vsebini strokovno kritična ocena Goršetove bogate ustvarjalne življenjske poti in to prav za 75-letnico njegovega rojstva (Gorše je bil rojen 26. septembra 1897). Poleg glavnih umetnikovih življenjskih podatkov vsebuje katalog seznam njegovih del, katerih je po številu 604. Zaradi omejenega prostora pa v seznamu del niso navedene Goršetove risbe, grafike ter ilustrativne in knjižne opreme. Zanimivo pa je, da pri naštevanju umetnikovih del škof Rožman ni smel biti imenovan. Gorše je izdelal namreč leta 1952 poprsje škofa Rožmana, ki se sedaj nahaja v Rožmanovem zavodu v Adrogueju. V katalogu pa je za ta kip pod številko 319 navedeno le „moško poprsje“ in kraj, kjer se nahaja: Adrogue, Argentina. Katalog vsebuje tudi pregled umetnikovih razstav in katalogov od leta 1928 do 1. 1972 ter literaturo o umetniku od leta 1928 do 1. 1952. Seznam del, življenjepisne, bibliografske in razstavne podatke je sestavil ravnatelj Lado Smrekar. Javno odprtje razstave v Kostanjevici, ki naj bi trajala dva meseca, bi moralo biti najprej 15. maja, nato pa 30. junija. Uvodno besedo pri tej slovesnosti je prevzel dr. Stele. Toda slovesnost je bila obakrat preložena zaradi „tehničnih ovir”. Ker javne otvoritve ni bilo, je umetnik Gorše nekaterim povabljenjem razstavo privatno razkazal. Vsem so bila Goršetova dela zelo všeč in mnogi so bili naravnost vzhičeni. Ljubljanska univerza je dala vsa dela posneti strokovnim fotografom. Z ljubljanske televizije pa so snemali poseben program s posnetkom del in razgovorom z umetnikom. Snemanje je trajalo tri ure. Prireditelji razstave so si nato prizadevali, da bi bila javna otvoritev sredi julija in bi razstava trajala do konca avgusta. Nato bi jo na željo ravnateljstva Mariborske umetniške galerije prepeljali v Maribor, kjer bi bila slovesna otvoritev 15. septembra. Po zadnjih poročilih pa razstava v Kostanjevici do 24. julija še ni bila odprta, ker so bile „tehnične ovire” še vedno večje kakor prizadevanje umetniških krogov, da bi počastili z razstavo v Kostanjevici 75-letnico rojstva kiparja Goršeta. Gorše se je vrnil na Koroško. Če bi zamenjali besede „tehnične ovire” z bolj razumljivimi besedami, bi verjetno najbolj odgovarjala resnici ugotovitev: Partija se je uprla. Verjetno se je kak komunist spomnil, kaj je kipar Gorše napisal v Zborniku Svobodne Slovenije za 1. 1966 v anketi „Kaj sodim o komunizmu”. S preprečanjem otvoritve razstave so komunisti dokazali, da Gorše prav gleda na komunizem. Takole je zapisal l. 1966 v navedenem delu: „Svoboda duha je poleg življenja in zdravja najvišje postavljena vrednota. če to vrednoto nekdo zatre s silo, zamre vse duhovno življenje in je človek v takem stanju postavljen na raven živali, ki je privezana na vrvici. Posledice: vsepovsod, kjer vlada komunizem, ,se je doslej v praktičnem življenju izkazalo, da je nastal usoden kulturni in moralni zastoj. Iz tega sledi, da gre razvoj duhovnega življenja pod komunizmom usodno rakovo pot v praprimitivizem jamskega človeka brez vsakih višjih idealov, ki živi v temi nevednosti, ne ve, kam gre njegova pot, in kar je glavno, ne ve, kaj je njegov smisel.”

.

.

Nekaj misli kiparja Franceta Goršeta:

»Izključno se izražam v religiozno smer. To je nekaj povsem naravnega in zavestnega. Vsa moja dela so prevzeta s tem duhom, ki se oplaja v skrivnostni zakonitosti, vsajeni v človeka od Stvarnika. To živi v človeku, ko pa ta umrje, v delih še naprej živi.«

»Revščina je bila moj delež in kot lastna senca stalni spremljevalec. Toda omeniti moram, da so mi starši s svojim zgledom in poukom dali dobro, krščansko vzgojo, za kar sem jim zelo hvaležen.«

»Na vprašanje, kaj bi rekel slovenskim staršem, bi odgovoril naravnost, da naj naši starši dosledno in vztrajno svojim otrokom z lastnim zgledom kažejo pot. Biti discipliniran katoličan in dosledno zaveden Slovenec do zadnjega diha. To je naš skupen pojem.«

»To kar sem, bi mogel s preprostimi besedami povedati, da je ključ v tem: močna volja ter žilava vztrajnost. Skozi celo moje življenje je bila neprestana borba, neutrudno in vztrajno žilavo prizadevanje v reševanju vedno novih umetniških problemov, da nekoč dosežem, kakor gornik vrh hribolazne ture, svoj cilj. Vendar pa bi mogel priznati, da sem s svojo vztrajnostjo in težaškim delom prizadevanja relativno več dosegel, kakor pa s svojim talentom.«

.

Pripravil: Jože Jan

Viri:

Svobodna Slovenija, Zbornik Svobodne Slovenije, Slovenska biografija, Ognjišče, SPD Kočna, Siol, Kamra.si, Mag. Anja Iskra “Umetnost in politika –  Modernistični kipar France Gorše”, Galerija Božidar Jakac