Zagovor doktorskega dela Procesos de configuración identitaria de los eslovenos de Argentina: perspectivas transnacionales desde el siglo XIX hasta la actualidad (2020) (Procesi oblikovanja identitete argentinskih Slovencev: transnacionalne perspektive od 19. stoletja do danes (2020))

Pred leti je Nadia Molek zagovarjala svoje magistrsko delo na buenosaireški univerzi (gl. Svobodna Slovenija, l. 65, št. 29, 26. 6. 2012, st. 3). A zdaj je doktorirala, in to z delom, ki ponovno govori o slovenstvu v Argentini. To ni prvi doktorat na UBA na slovensko temo, a Nadiin ima neko posebnost, in sicer da je nalogo pisala in dokončala v Sloveniji, predstavila in zagovarjala pa iz same Slovenije. Zagovoru smo lahko sledili na Youtube kanalu univerze 12. avgusta ob 10.00.

Nadia se je nazadnje preselila v Slovenijo leta 2016, že poročena z Juanom de Jagerjem, ki ni slovenskega, temveč nizozemskega porekla, in si tam ustvarila družino.

Z njo smo se pogovarjali po že omenjenem zagovoru doktorskega dela.

RF: Nadia, kako in zakaj si se oz. sta se odločila za selitev v Slovenijo?

NM: Leta 2016 sva z možem prišla v Slovenijo na izmenjavo. Jaz sem takrat že bila zaposlena kot mlada raziskovalka na Univerzi v Buenos Airesu, zaradi svojega študija pa sem morala priti na teren v Slovenijo. In tukaj naju je življenje presenetilo. Po dolgih letih želje po otroku sem zanosila prvega sina in odločila sva se, da bi poskusila ostati.

RF: In tvoj otrok se je rodil prav tam, v Sloveniji.

NM: Ja, tako, on se je rodil tukaj. Pravzaprav sem v tretjem mesecu imela manjšo komplikacijo v nosečnosti in zato mi je zdravnica priporočila, naj rajši ostanem in ga rodim tukaj, saj sem bila slovenska državljanka. In tako je Lucas prišel na svet januarja 2017. 

RF: Najbrž se ni enostavno preseliti v drugo državo, še posebno za tvojega moža, ki takrat še ni govoril slovensko. Kakšni so bili začetki?

NM: Ja, migracije niso nikdar enostavne, a je šlo. Moj mož je takrat hitro dobil službo kot učitelj španščine. 

RF: In ti si dobila zaposlitev? 

NM: Jaz sem obdržala službo oz. štipendijo na Univerzi v Buenos Airesu in od tega živela. Velik izziv je prišel, ko je peso začel devalvirati, na koncu sem imela v roki samo 25 % prvotne plače. Zato sem iskala dodatne službe, delala sem v pilates studiu, tudi pišem članke … A ni enostavno, Slovenija je draga država. Moj mož je sredi pandemije, ko sem jaz bila noseča z drugim otrokom, izgubil službo učitelja in si moral priskrbeti novo. Začel je opravljati fizično delo, čeprav ima tudi visokošolsko izobrazbo. Šele po tretji menjavi službe je bil zadovoljen z delodajalcem, prej je namreč doživel kar pestre delovne razmere. Mislim, da mu v prejšnji službi niso podaljšali pogodbe, ker je zbolel za covidom. Jaz pa sem lansko leto dobila službo v osnovni šoli, kjer sem zelo zadovoljna. Seveda bi raje delala na svojem področju, ampak delo z otroki me veseli, mi napolni srce in čutim, da tako tudi sodelujem pri oblikovanju družbe za prihodnost. 

RF: Zanimivo, kako si obdržala slovenščino, glede na to, da mama ni Slovenka in tudi da nisi imela pogostega stika s slovenščino tu v Buenos Airesu. Ni tako s tvojo sestro, ki je pa po drugi strani bila rojena tam. Kako si to dosegla?

NM: Ker me je slovenstvo vedno veselilo. Vedno pravim, da mi je preživljanje otroštva v Sloveniji ogromno pomenilo. In zaradi tega je bila Slovenija vedno moj drugi dom. Odkar delam v šoli, sem svojo slovenščino tudi izboljšala. 

RF: Odziv članov komisije je bil odličen, vsaj kolikor se je dalo slišati med prenosom zagovora v živo. Tudi ocena je bila najvišja možna. Kako je pa univerza nasploh sprejela, da to delo razviješ in dokončaš v tujini, prav od koder so priseljenci, o katerih raziskuješ?

NM: Jaz sem raziskovala transnacionalne identitete in prakse Slovencev v Argentini, moj teren je bil tukaj, torej argument, ki sem ga dala za delo v tujini, je bil terensko raziskovanje. 

RF: Omenil bi še, da so bili komentarji in vprašanja komisije zelo zanimivi. Očitno je bilo, da se je delo izkazalo zanimivo tudi zanje. Bi še kaj dodala glede težav pri zbiranju podatkov, intervjujev, ki si jih morda imela, urejanju podatkov in pisanju samega besedila, še posebno, ker si delala daleč od kraja, ki je predmet raziskave?

NM: Jaz raziskujem Slovence v Argentini že od leta 2008. Podatkov imam res veliko. Šla sem po arhivih, govorila sem z ljudmi, naredila sem več kot sto intervjujev, naredila sem si zapiske, raziskovala sem na Facebooku. Najtežje je bilo dati vse to skupaj, najti pravi teoretični okvir. Jaz sem hotela primerjati skupine Slovencev, primerjati, kako Slovenci v Argentini vzpostavljajo svoje identitete … Kakšne so njihove povezave s Slovenijo, pa je bilo težko. Še posebej, ker smo bili zaprti zaradi covida, z dvema otrokoma, brez staršev ali druge pomoči. Drugo vrsto težav sem našla na terenu, še posebej pri ljudeh, ki niso bili pripravljeni sodelovati, in za to mi je bilo zelo žal. 

RF: Tudi Jaka Repič je bil član komisije. 

NM: Jaka Repič je v bistvu moj mentor v Sloveniji. Z njim sem se veliko pogovarjala in debatirala o temi. Zelo sem vesela, da je bil on del komisije, ker je zelo odprta oseba, pozna področje, ki ga študiram, in me hkrati lahko veliko usmerja. 

RF: Če bi kdo želel videti in slišati zagovor, lahko do tega pride na povezavi: https://youtu.be/tFHcKGaNCgs. Tebi, Nadia, pa hvala, da si si vzela čas za pogovor z nami, in iskrene čestitke!

NM: Hvala tebi, Rok, in lepe pozdrave rojakom v Argentini. 

Rok Fink
Lektorirala: Tjaša Lorbek