Ko smo se pred skoraj dvajsetimi leti preselili v Slovenijo, ni bilo srečati kaj turistov, ki bi govorili kastiljščino. Ne v Ljubljani ne v drugih prominentnih turističnih destinacijah po Sloveniji. Bilo je dosti japonskih skupin, pa italijanskih ali nemških, ni pa bilo špansko govorečih. Tudi posameznikov ne. Morda kak študent, ki je preko Erazmusa prišel na izmenjavo.
Ko so turistične agencije pripravljale večdnevna potovanja po Evropi, Slovenija ni bila eden izmed ciljev. Prednjačile so hrvaške, ki so privabljale na morje, v Dubrovnik in še kam. Iz Zagreba so potem organizirali še enodnevni skok v Ljubljano, morda v Postojnske jame ali Bled, pa nazaj.
Sčasoma je bilo zaslišati na Prešernovem trgu tudi kastiljščino. Ne samo iz Španije; tudi iz Rosaria, Córdobe ali Kolumbije. Vedno bolj številni so bili posamezniki. Skupinsko so bolj redki, čeprav so tudi skupine Japoncev upadle in izginile. Predvsem v času pandemije in po njej.
____________
Z Miriamino kolegico in sestro ter nečakinji iz Argentine se podamo na Bled. Odločimo se, da gremo na otok z ladjico z motorjem na električni pogon. Ko čakamo na vkrcanje, beseda da besedo in zvemo, da je tudi gospa, ki je zraven, Mehičanka. Da je prišla še s prijateljico in možem; ta pa je Bosanec, ki je nekaj let preživel v Sloveniji. Sicer pa vsi živijo v Združenih državah. In tako se vsi večinoma pogovarjamo v kastiljščini in izmenjavamo doživetja. Navdušenje nad spoznanim jih mika, da bi se naselili v Sloveniji.
Pa pride kapitan, mlad fant in izreče običajen pozdrav in dobrodošlico v angleščini. Ko mu razloživa, da smo večinoma špansko govoreči, izstreli: »¿De dónde sos?«
Kar sapo nama zapre. Eeepa, tega se pa ni naučil na tečaju v Sloveniji! In ko spozna, da sva argentinska Slovenca, pravi: »Potem bomo pa še kakšno rekli na poti!«
Tako zvemo, da je svetovni popotnik, da je bil večkrat po Argentini in spoznal marsikaterega rojaka. Pa da bo še šel. Marsikaj je videl; bil je tudi na Bomboneri in na Monumentalu. A na steklenem vetrobranu je imel modrorumen grb …
Zvemo, da mu je ime Jure, da je z Bleda doma. »A, Blejčan«, mu rečem, pa me s ponosom popravi: »Ne Blejčan, ampak Blejec! (blej’c)«. Pouči me, da so tisti, ki imajo blejske korenine in so tam rojeni, Blejci; oni drugi, priseljeni, pa le Blejčani.
____________
Prepoznavanje Slovenije se znatno povečuje in marsikateri turist se vrne in ponovno uživa slovenske naravne in kulturne lepote. To tudi spodbudi povpraševanja po možnosti, da se tujci, ki imajo nekaj pod palcem, odločijo za vlaganje v turistično dejavnost. V zadnjem času sta se kar dve solidni hotelski verigi s španskim kapitalom zanimali in tudi sklenili pogodbe z znanimi ljubljanskimi hoteli. Med drugim je k podpisu pripomoglo tudi to, da je mir, čistoča, urejenost in prijetno vzdušje naredilo pozitiven močan vtis na podpisnike iz tujine.
GB
