Rodil sem se leta 1930 v vasi Ihan pri Domžalah. Ta vas je štela okrog 1000 duš. Imela je svojo občino, ki jo je po drugi svetovni vojni izgubila in sedaj spada pod Domžale, ter svojo faro, ki jo je ohranila do danes. Zanimivo je, da sedaj upravlja »našo« faro dr. Andrej Poznič, rojen v Argentini, sin Jožeta Pozniča in Alenke Prijateljeve. Pod ihansko občino so spadale vasi: Prelog, Goričica, Brdo, Selo, Mala loka in Bišče. Na vasi smo imeli mirno in brezskrbno življenje. Ko se je začela druga svetovna vojna, so se razmere korenito spremenile; bolj zaradi boljševistične revolucije kakor zaradi nacistične zasedbe . Ljudje so postali nezaupljivi med seboj, kajti nikoli nisi vedel, kdo je vohunil za partizane. Že 15.05.1943 ob pol ene ponoči so partizani vdrli v hišo in odpeljali našega ata in ga še isti dan zverinsko umorili. To smo izvedeli šele petdeset let po vojni.
Ko so nas sedmega maja 1945 domobranci opozorili, da nas čaka smrt, se je mama z veliko bolečino takoj odločila, da se z drugimi Ihanci umaknemo v neznano. Nekaj najnujnejšega smo naložili na majhen voziček in se odpravili na pot, ki nas je vodila, kakor nekoč Izraelce iz Egipta v obljubljeno deželo, skozi Vetrinj, Peggetz in Špital v daljno Argentino. Tja smo prispeli z ladjo Gral. Hollbrook 05.02.1949. Na dokumentih sicer piše, da smo prispeli 04.02.1949, ker pa so argentinski uradniki prišli na ladjo že 04.02.1949, ko je stala pred Montevideom in nas popisovali, so ta dan navedli kot uradno dospetje, ladja pa je nadaljevala pot naslednji dan in se ustavila v Retiru. Star sem bil 18 let, blizu 19. Z mamo in bratom smo sestavljali okrnjeno družino. Ker posameznih mladih ljudi niso smeli vpisati za inmigracijo, so k naši družini pripisali še Lojzeta Novaka. Ta je že v taborišču malo pisateljeval, v Argentini pa je pisal več.
Ker je v taboriščih v Avstriji primanjkovalo vsega, sem težko verjel ali prepričal samega sebe, da je bilo tukaj vsega v izobilju, brez nakaznic (kart), na kar smo bili navajeni že od začetka zasedbe Slovenije l. 1941, kar 8 let. Kar sem najprej kupil, so bili čevlji, ker sem prišel v Argentino v izposojenih čevljih. Tudi srajco sem nujno potreboval, zato je bil moj drugi nakup srajca. V taboriščih sem vedno dobil le izbirek, ker nisem imel v skladiščih nobenega prijatelja. Denar za nakup sem iztržil s prodajo ameriških cigaret, ki smo jih prejeli na ladji po en zavitek za vsak dan dela na ladji. Na njej sem namreč vse dni pomival posodo po obedih. Vsakokrat ko smo šli iz emigrantskega hotela mimo carine v mesto, so nam odprli vse zavitke, pa vseeno nismo imeli težav s prodajo. Z domačini nisem imel kaj dosti stikov, ker nisem nikogar poznal, da bi se z njim pogovarjal. Buenos Aires se mi je zdel velikansko mesto, še posebno, če sem ga primerjal s slovenskimi trgi ali mesti, celo z Ljubljano.
Če si hotel najeti stanovanje, si moral plačati najemnino za 3 mesece vnaprej. Ker nismo imeli tukaj sorodnikov ali prijateljev, ki bi nam posodili denar za jamstvo za stanovanje, sva šla z bratom v predmestje Caseros na stavbišče v zasilne lesene barake, mama pa je dobila službo za hišno pomočnico pri družini na aveniji Juan Bautista Alberdi, blizu slovenske pisarne na cesti Victor Martinez 50. Po nekaj mesecih naju je dr. Kalin povabil na preprosto stanovanje v predmestju Bella Vista. Oba brata in mama smo se preselili tja. Bili smo najemnikovi podnajemniki. Dve sobi brez kuhinje in stranišče na drugi strani hiše brez gorke vode. Kuhali smo na kuhalnik s petrolejem (kerosene) na en grelec. Čeprav je Bella Vista malo oddaljena od glavnega mesta in stanovanje preprosto, smo bili zadovoljni.
V začetku smo imeli vsi inmigranti za izhodišče Retiro, kamorkoli smo šli, dokler nismo iznašli bolj direktne zveze. Moj stric je prišel v Argentino novembra l. 1949 in ni bil izjema. Tako se je peljal z vlakom iz Retira do železniške postaje Borges (približno 15 km). Izvedel je namreč, da je tam neko stanovanje, ki ga dajejo v najem. Ko je prispel do hiše, je bila ta že oddana drugemu najemniku. Lastnik te hiše mu je povedal, da naj vpraša drugega lastnika in mu dal njegov naslov. Stric se je odpeljal z vlakom nazaj v Retiro, od tam pa spet z vlakom do železniške postaje La Lucila (približno 15 km). Ti dve postaji sta oddaljeni med seboj le 400 m. Ker je potreboval za vožnjo kar precej časa, je zamudil še to priložnost, da bi dobil stanovanje v najem, ker ga je lastnik medtem oddal drugemu iskalcu stanovanja.
Moja prva služba je bila kot zidarski pomočnik za kopanje jarkov, razlaganje zidakov s tovornjaka, nalaganje (v poletni vročini) cementa iz vagona v vreče, le te pa na tovornjak in druga manjvredna dela. Toda to ni trajalo dolgo. Kmalu so me »povzdignili« v uradnika na stavbišču, kjer sem imel zelo malo dela, zato sem se učil med delom angleščino. Po tem delu sem bil v tekstilni tovarni kot vezalec niti, nato v nemškem podjetju kot tajnik. Po enem letu sem poiskal drugo službo z malo boljšim zaslužkom in malo bliže dóma v Bodegas El Globo na Paternalu. Kot centralni uradnik sem nadziral stroške v vseh devetih objektih, raztresenih po vsej Argentini.
Ko sem zaključil tretji letnik srednje šole (kar bom omenil v naslednjem odstavku), sem se odločil in šel delat v Fábrica Naval de Explosivos Azul kot električar. Tedaj sem imel samo nekaj osnovnih pojmov o elektriki in električnih napeljavah, zlasti v protieksplozivnih tovarnah. Toda če delaš »na svoj račun« in imaš poleg sebe še družabnika, ki se malo bolje spozna v tem poklicu, se hitro priučiš. Tam je veljalo, da nobena oseba izza železne zavese ne sme prestopiti meja tovarne. Pa za nas ni bilo nobenega problema. Imeli smo vso svobodo in delali v vseh objektih (nitritna kislina, TNT, nitroceluloza, dinamit, smodnik, parna in električna centrala, pisarne itn.). Prevzeli smo vsako delo, četudi včasih nismo imeli pojma, kako se izvedejo, pa je šlo vse po sreči in v zadovoljstvo direktorja tovarn. Imeli so nas zelo radi. V Buenos Aires so nam vozili električne motorje za previjanje. Potem ko niso našli nobenega dela več, sem se po treh letih vrnil.
Prvi letnik klasične gimnazije sem opravil pred drugo svetovno vojno v Škofovih zavodih v Št. Vidu nad Ljubljano. Ko so deželo zasedli nacisti, ni bilo v bližini nobene primerne šole, samo meščanska šola v Domžalah s poukom samo v nemškem jeziku. Da smo se priučili nekaj nemškega jezika, smo morali vsi ponavljati letnik. V begunstvu, v Peggetzu in potem v Špittalu, sem nadaljeval šolo. Tu so mi priznali samo študij, opravljen v Jugoslaviji. Hotel sem delati prost izpit za 2. in 3. letnik, pa so mi dovolili samo za en letnik. V Špittalu sem dokončal 6. letnik. Po službi v Bodegas El Globo sem začel študirati ekvivalence srednje šole v Floresu, ker od Paternala do Floresa ni bilo velike razdalje. Začel sem znova s prvim letnikom. Zopet na začetku. Ko sem dokončal tretji letnik, sem študij prekinil (kakor sem omenil v prejšnjem odstavku). Ko sem se pa vrnil, študija nisem nadaljeval. Bilo je dovolj dela in boljše perspektive za zaslužek.
Vprašanje jezika. Večjih težav z jezikom nisem imel, ker smo že več mesecev pred odhodom iz Avstrije vedeli, da bomo šli v Argentino, kjer se govori kastiljščina. Zato sem hodil na tečaj tega jezika in se ga že nekaj naučil. Prednost sem imel v tem, da sem latinščino, podobno kastiljščini, že kar dobro obvladal. Pozna se meni in nam skoraj vsem »la tonada«, ki nas izdaja, da nismo Argentinci. Seveda ni šlo vse perfektno. Ko sem v trgovini hotel kupiti 10 dk šunke, trgovka, stara Rusinja, ni vedela, koliko je to. Po daljšem razlaganju sva prišla do zaključka, da je to 100 g. Tukaj na splošno desetink merilne enote ne rabijo, pač pa le stotinke. S časom smo se privadili navadam in jeziku in se na vseh področjih sporazumevali brez težav.
Marjan Hribar
