NAŠ SKUPNI SPOMIN – NAŠA IDENTITETA

Pod tem naslovom smo v nedeljo, 12. junija, v Slomškovem domu počastili  žrtve vojne in revolucije v Sloveniji.

Po običajni nedeljski sveti maši, ki smo jo zaključili z molitvijo za pokojne, smo zbrano prisluhnili besedam zdaj že pokojnega dr. Kajetana Gantarja in dr. Jožeta Možine. Sledijo odlomki izbranih besedil: 

“Mesec maj leta 1945 predstavlja eno najbolj usodnih obdobij v zgodovini slovenskega naroda. 26. maja tega leta, dobra dva tedna potem, ko je ob koncu druge svetovne vojne v Evropi utihnilo orožje, so z balkona ljubljanske univerze nedvoumno napovedali in nekaj tednov za tem skrbno načrtovali in v najstrožji tajnosti izvedli izvensodni pomor deset tisoč razoroženih slovenskih fantov in mož. Več, kot so jih v štirih letih vojne pobili trije okupatorji.” 

“Vso tedanjo negotovost, strah in grozo sem osebno doživljal, ko sem kot štirinajstletnik spremljal svojega bolnega očeta čez Ljubelj na begu pred »svobodo«, ki jo je v domovino prinašala partizanska vojska. Toda še bolj kot groza, strah in lakota, bolj kot pomanjkanje in občutek negotovosti, nas je bolelo poniževanje in zmerjanje s fašisti in narodnimi izdajalci. S kakšno moralno pravico so ti, ki so pred štirimi leti družno z nacističnimi okupatorji po naših hribih kurili kresove ob proslavljanju prvomajskega delavskega praznika, te žaljive etikete natikali nam, ki smo bili med prvimi žrtvami nacističnega nasilja?“

“Medtem ko se je v domovini čedalje močneje uveljavljalo enoumje, ki ga je diktirala partija in je ob prvi priložnosti grobo prekršilo in pogazilo sklenjeni mednarodne obveznosti, so se v taboriščih in drugih begunskih središčih svobodno odvijale živahne politične debate in diskusije, ki so iskale in skušale najti odgovore na vprašanja o bodočnosti slovenskega naroda. Čedalje bolj se je uveljavljalo prepričanje, da je okvir in obstoj Jugoslavije kot države, ki krši in gazi mednarodne pogodbe, zagotovila in jamstva, neka zavožena in zgrešena institucija, ki nima bodočnosti. Edina svetla perspektiva za obstoj in ohranitev slovenske nacionalne samobitnosti je v izgradnji samostojne slovenske države.”

“Revolucionarno nasilje ima namreč korenine, ki so pognale »do pekla«. Povojni množični umori izpolnjujejo zahtevane zakonske znake genocida po domačem in mednarodnem pravu. To nasilje, in z njim slovenski razkol, se je kot politični projekt povojne oblasti nadaljeval, saj je bil ustroj družbe naravnan tako, da je žrtvam revolucije preprečeval dostop do virov, ki bi jim pomagale razrešiti travme. Onemogočen je bil celo spomin na žrtve, žalovanje in pokop; zapovedan je bil molk.”

“Spoznanje, da povzročajo bolečino in bolezen tudi travme, ki jih nikoli nismo doživeli, ampak le podedovali, nam pomaga razumeti tudi sedanje stanje slovenske družbe in posameznikov s povsem novega zornega kota. Bolj ko skušamo nedorečeno zgodovinsko obdobje potiskati v pozabo, ne da bi ga dojeli, bolj se nam njegove posledice kažejo na nezavedni ravni.”

“Kritični pretres in soočenje z lastno preteklostjo je sestavni del dozorevanja vsake skupnosti. Slovenci smo pred nalogo, da ta tragedija ne ostaja na obrobju javnega zanimanja. Dileme tega obdobja nam še ni uspelo ponotranjiti do te mere, da bi brez ideoloških primesi, in na podlagi dejstev, postale konsenzualni del kolektivnega spomina. Skupnosti, ki nimajo skupnega spomina in imajo okrnjena merila za vrednotenje zla, pa težko sestavijo celovito identiteto.”

“Zgodovinski dediščini ni mogoče, pa tudi ni pametno, ubežati. Vsak narod, zato, da bi lahko živel kot pravična in svobodna skupnost, se mora soočiti s svojimi patologijami in zločini iz preteklosti – kar je najbolj prepoznavna značilnost težkih dediščin. Osrednji razlog za spominjanje je običajno želja, da bi se zla dejanja ne ponovila in bi žrtve te krivice ne utonile v pozabo.”

Med branjem so šolski otroci nosili svečke pred fotografije padlih svojcev. Ob koncu so pa te svečke v procesiji nesli na dvorišče, pred spominsko ploščo, kjer smo za pokojne takole molili: 

Najvišji, vsemogočni in usmiljeni Bog!

Spoštljivo se spominjamo velikega trpljenja in smrti slovenskih mučencev. Verovali so vate in v svobodo vseh Božjih otrok, ljubili so svojo domovino in njena davna izročila. Usmiljeno sprejmi, prosimo, njihovo žrtev in razlij svojo milost nad Slovenijo in nad ves slovenski narod, da bo tebi v čast stopal v varno prihodnost ter napredoval v duhovni in vsakršni blaginji. Amen.

Vsi slovenski mučenci, prosite za nas!

Po trenutku molitve in molka smo našo spominsko proslavo zaključili s pesmijo “Moja domovina”.

NAŠ SKUPNI SPOMIN – NAŠA IDENTITETA
Besedilo: dr. Kajetan Gantar („Rojstvo novih domovin“), dr. Jože Možina
Nastopajo: Viki Kastelic, Natalija Smole, Andrej Kočar, Polde Malalan
Izbral in pripravil: Štefan Godec

Slomškov dom