Po dveletni obvezni pavzi je na Binkoštni praznik, v nedeljo, 3. junija, cerkev Marije Pomagaj znova postala pretesna ob številni prisotnosti rojakov, ki so se, na vabilo Zedinjene Slovenije, zbrali da proslavijo domobranske žrtve vojne in komunistične revolucije na Slovenskem. Posebno opazno in opogumljajoče je bilo veliko število mladih.
Ko je vstopila procesija ministrantov z mašnikom, do tedaj še delegatom za Slovensko dušno pastirstvo v Argentini msgr. dr. Juretom Rodetom in somaševalcem msgr. Mirkom Grbcem je zadonelo ljudsko petje in mogočno napolnilo ves sveti prostor. V mašni pridigi je dr. Rode priklical v spomin birmovanja v naši skupnosti, od prvih, ki jih je opravil begunski ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman naprej. Spomnil je tudi na osebno birmo prisotnih, na kraj in birmovalca. Omenil, da se je pred časom za birmance reklo, da postanejo vojaki ali vojščaki Kristusovi, danes pa bolj uporabljamo izraz pričevalci, vendar s podobnim in komplementarnim pomenom. Ob molitvah za duše žrtev vojne, revolucije, prisilnih vrnitev in izgnanstva, kot je, s tekstom dr. Debeljaka, zapisano na steklu ob steni cerkve, je priporočil tudi marsikdaj nelahko molitev za duše večinoma že pokojnih storilcev groznih umorov.
Sledile so molitve in poklon pred spomenikom, letos brez donečega zvoka trobente. Predsednika Zedinjene Slovenije in Mladinske organizacije, inž. Jure Komar in Niko Oblak sta ob častni prisotnosti bivših domobrancev Slavka Trudna in Bineta Magistra pred spomenik položila venec rož v počastitev junakov.
Po petju domobranske “Mi legionarji” je proslavljanje nadaljevalo v dvorani škofa Rožmana s spominskim govorom inž. Jožeta Lenarčiča, v katerem je utemeljeno razglabljal o razliki med resnico in pripovedjo. Ker jim resnica ni služila, je komunistična stran ustvarila mite, kot so Osvobodilna Fronta in Narodno osvobodilna borba, nasprotnike pa ožigosala z izdajalci, ne glede na dejstva, ki dokazujejo nasprotno. Ker je govor vreden do zadnje pike, ga posebej objavljamo v celoti.
Za njim je na odru sledila akademija z naslovom “Jaz sem vstajenje”, s poetičnim tekstom v skoraj obrednem bibličnem slogu, ki ga je Martin Sušnik napisal že leta 1999, torej še sredi svojega šolanja na filozofski fakulteti. Sestavljen je iz štirih delov.
V prvem (Luč večna) razmišlja o smislu in pomenu trpljenja, ob katerem v upanju kliče z mašnim prošnjam: Gospod usmili se! Kristus usmili se! Gospod usmili se! Sprašuje se:
Zakaj križ?
Zakaj streli in trupla
padajo sem in tja?
Kam je sedaj odšla
božja Previdnost,
luč brezčasna, kam je odšla?
Ob Lazarju iz Betanije se tolaži: Kajti On je Vstajenje in Življenje in kdor vanj veruje bo živel tudi če umrje. On je Luč sveta. Kdor gre za njim, ne bo hodil v temi; imel bo luč življenja. In še doda v potrdilo: Ne obupaj duša. To, kar ti je dano, je treba preživeti. Dano ti je od zgoraj, iz najvišjih rok. Dano ti je po najvišji modrosti.
Drugi del (Brat brata) predstavlja tragičnost nerazumljivega bratomora, ponazorjenega v pričevanju dveh otroških prijateljev, katerima je čas sprevrgel igranje v sovraštvo in borbo:
Brat brata mori.
Iz lobanje enega
priteče curek krvi.
V očeh drugega,
praznina, laž
samemu sebi.
Kdor z njim ne drži,
“zasluži smrt” pravi.
Postal je gluh pred glasom vesti.
Tretji del (Fiat voluntas tua) je prikazan v obliki blagrov, kot Božji odgovor na vprašanja ob dogodkih, ki usmerjajo v obup. Predstavi nadnaraven pomen mučeništva:
Moj Bog, moj Bog.
Ali si me zapustil?
Moj dom je dom nezgod.
Samo jezo bi izustil.
Trplenje je dano tistemu, ki zna in je zmožen trpeti.
Ali ne vidiš, Bog, bolest,
lakoto, umiranje…?
Le kako biti upanju zvest?
Blagor lačnim in žejnim pravice, zakaj ti bodo nasičeni.
Niti umreti ne smemo pošteno.
Tepejo dušo mi palice zla;
telo je v krvi potopljeno.
Blagor njim, ki so zaradi pravice preganjani, zakaj njih je nebeško kraljestvo.
Pljuvajo v me, zasramujejo…
O Bog, kaj naj storim?
Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse hudo zoper vas lažnjivo govorili. Veselite se in radujte, zakaj vaše plačilo v nebesih je veliko.
Zaključni četrti del (Nova zapoved) pa začrtuje pot, ki naj nas vodi, da končno presežemo razdvojitve. Proti ukazom in svetnim zakonom imamo novo zapoved, Božji zakon ljubezni, ki zahtevno tudi vključuje sovražnike.
Naj budi nas vsak dan ista zapoved, isti zakon ljubezni do prijateljev in do sovražnikov.
Pomnimo, da nam bo oproščeno, v isti meri v kateri bomo mi odpuščali. Vendar, oprostiti ne pomeni pozabiti.
Kjer ni resnice
tam sprave ni.
Ne hodimo v temi,
božja luč nam sveti.
Z njo duševno objeti
-hrepeneče po poti-
gremo po stezi vsi
k Stvarniku naproti.
V več kot dvajsetih letih odkar je nastal ta tekst so oblike delovanja v naši skupnosti v marsičem različne, ohranjajo pa se vodilne vrednote, ki jih kot goreče sveče vsaka generacija podarja naslednji. Če oluščimo vse kar je nepotrebnega ali manj potrebnega, nam ostane glavna zapoved: Ljubimo se med seboj!
Recitacija je gledališka zvrst, ki režiserju postavlja drugačne težave kot kako dramatsko delo. Dani Grbec se je že po lastnih zaslugah upravičeno postavil kot vreden nadaljevalec v linijo, ki sta jo v naši skupnosti odlično začrtala Niko Jeločnik in Frido Beznik. Pri postavitvi je tekstu pridal kreativno smiselno dinamičnost in dosegel skoraj brezhibno izvedbo, za kar velja žlahtna pohvala vsem nastopajočim: Milena Rodriguez Burja, Lourdes Kocjančič, Paula Kocjančič, Valerija Urbanija, Paula Grbec, Marija Gerkman, Andrej Cukjati, Tomaž Koprivnikar, Aleš Koprivnikar, Jeremías Žitnik in Boris Rot.
Pohvalno delo so tudi opravili odgovorni za scenski prostor (Mariela Urbanija, Fede Cerar in sodelavci), luči in zvok (Aleks Šuc), kostume (Helena Cerar), maskiranje (Vanika Jazbec in Denise S. Orué), grafično oblikovanje (Monika Urbanija) in šepetalka (Sonja Gerkman).
Zaključno skupno petje himne Moja domovina je izzvenelo kot potrdilo našega vrednotenja visokih ciljev, ki so junake vodili v bojih in do njihove mučeniške smrti.
Franci Sušnik
