Z Danielom sva se spoznala maja 2018, takrat mi je podaril svojo knjigo. Seveda je bilo zanimivo izvedeti več o starih slovenskih priseljencih, o katerih mi, še posebno povojna skupnost, nismo imeli preveč podatkov in zgodb. Sicer tudi potomci teh priseljencev niso kaj dosti vedeli o svojih koreninah, kot smo lahko spoznali že v delu Carlosa Bizaia na primer.
Danielovi knjigi je uspelo preseči meje Argentine, saj je pred kratkim nekoliko spremenjena izšla še v prevodu v Sloveniji, zato smo ga prosili za pogovor.
Daniel, kako je prišlo tvoje delo do Slovenske izseljenske matice?
DB: Moj ded je prišel v Argentino v letu 1924 in umrl 1965, ne da bi se kdaj bil vrnil. In želel sem si, da bi se vsaj simbolično vrnil skozi strani te knjige. Seveda to predstavlja stroške, visoke za samostojnega avtorja, zato sem navezal stik z nekaj slovenskimi ustanovami in jim poslal knjigo v kastiljskem izvirniku, da bi se prepričali, da gre za natančno in resno raziskovalno delo. Predlagal sem jim, da bi se prevedlo v slovenščino in izdalo tam.
Seveda je bilo delo zanimivo za Slovensko izseljensko matico, ki že od leta 1951 povezuje Slovence iz zamejstva in po svetu z domovino. Za slovensko izdajo ste ga skrajšali in nekoliko preuredili.
DB: Ja, čeprav so ga v začetku razumeli kot družinsko zgodbo, zaradi česar ne bi bilo primerno za izdajo pri Matici. Nato sem se sestal v Sloveniji z g. Janezom Rogljem in mag. Nadio Molek, s katerima smo dognali, da bi projekt lahko uspel, če bi se strukturo knjige nekoliko prilagodilo za slovenskega bralca. Bili smo zedinjeni, da je nujno skrajšati besedilo in da bi se bolj vključil v zgodbo ter jo prepisal v prvi osebi, saj je v izvirniku razen uvoda pisana v tretji osebi.
Zanimivo bi bilo, da bi nas na kratko seznanil s svojimi koreninami. Si se jih od nekdaj zavedal, se je doma govorilo slovensko?
DB: Moj ded ni bil ravno komunikativna oseba, kar je zadevalo njegovo preteklost. Vedeli smo, da je bil Jugoslovan, veteran prve svetovne vojne. Nekaj pripovedi iz le-te in nič več. Moj oče in njegova starejša brata sta govorila slovensko v otroških letih, a po prezgodnji smrti matere (ded je ovdovel dvakrat!) in začetku šolanja, so kmalu pozabili materinščino. Kot odrasli so se spominjali samo še nekaj besed. Bilo je leta 1990, ko sem se odločil pobrskati po preteklosti. Naprosil sem eno teto, da bi poiskala kako sled o kraju rojstva mojega deda v stari družinski hiši. Tako smo prišli do nekega pisma iz leta 1954, iz katerega smo dognali njegovo slovensko pripadnost. Nato smo tudi prišli v stik s sorodniki v Sloveniji.
Preveč podrobnosti ne bi tu razodeli, a povej nam nekaj podatkov o družini.
DB: Slovensko izseljensko matico je zanimala zgodba vnuka, ki se je spravil rekonstruirati življenje starega očeta. Rekonstruirati je pravi glagol, saj se je veliko podatkov izgubilo skozi čas in pomembni dogodki so nam bili popolnoma neznani, na primer po kakšni poti je dospel sem, če je potoval sam ali je imel sopotnike, prva leta v El Chacu itd. Oče in moja strica sta seveda znala povedati o času po dopolnjenem desetem ali petnajstem letu, iz otroštva pa prav malo. To je pomenilo vsaj petnajstletno vrzel, zato sem moral kar iskati raznorazne podatke, da bi verodostojno zapolnil tisto obdobje.
Čeprav si odstranil velik del besedila in slik iz izvirnika, pa si vključil v slovensko verzijo nov fotografski material.
DB: Ja. Kastiljska verzija ima približno 150 fotografij, slovenska pa 39, od katerih jih je nekaj novih. Na primer, v originalu sem omenil, da je Rudolf Brunskole, eden od dedovih bratov, izgubil nogo v vojni, in ko sem obiskal Slovenijo leta 2019, so mi v kulturnem centru Semič podarili knjigo, v kateri je slika potrdila o invalidnosti. Veliko presenečenje je bilo tudi v Kobariškem muzeju videti razstavljeno fotografijo bataljona mojega deda, ki je vključena v argentinski knjigi. Neverjetno, kako sem prišel do takih podatkov in materiala, ko pa nisem bil nič od tega dobil ne v vojnem muzeju na Dunaju ne v Ljubljani.
Hvala lepa, Daniel, za ta intervju za naš tednik. Čestitamo za to delo, lepo bi bilo dobiti tudi tu v Argentini kak izvod.
Virtualno predstavitev knjige, ki vključuje branje odlomkov, si je možno ogledati na YouTube kanalu Slovenske izseljenske matice.
Rok Fink
Lektoriranje: Tjaša Lorbek
.
