Ko je Rusija 24. februarja napadla Ukrajino, je ves svet onemel. Čeprav je ameriški predsednik Biden že nekaj mesecev prej napovedal rusko invazijo, je svet upal, da bodo diplomatski mirovni pogovori uspešni… a na žalost ni bilo tako. Zato želimo v tej številki Svobodne Slovenije izraziti podporo ukrajinskemu narodu, s katerim se počutimo zelo blizu. Upamo, da bo Bog razsvetlil vladarje, da bodo v miru in medsebojnem spoštovanju dosegli hitro prekinitev vojne, ki je povzročila na tisoče mrtvih in milijone beguncev.

Ruska invazija na Ukrajino ni prvi Putinov oboroženi napad na nekdanje sovjetske republike. Najprej je bila Čečenija leta 1999, nato Gruzija leta 2008 in Krim leta 2014.

Čečenija je bila del Zveze sovjetskih socialističnih republik in je leta 1991 z nasprotovanjem ruske vlade pridobila neodvisnost. Leta 1994 so Čečenijo napadle ruske čete, da bi zatrle to gibanje za neodvisnost. Tri leta kasneje se je, zaradi hudega odpora Čečenov, ruska vojska morala umakniti. Leta 1999 so novi spopadi med Čečeni in ruskimi vojaki spodbudili drugi ruski vojaški napad. Februarja leta 2000 je Putin napadel, osvojil in opustošil čečensko prestolnico Grozni. Leta 2003 je bila Čečenija vključena v Rusko federacijo, vojna pa se je končala leta 2009. Brutalnost ruskega napada je pritegnila pozornost sveta, po različnih ocenah je bilo število mrtvih na stotine tisoč. Danes je Čečenija v Ruski federaciji pod trdnim nadzorom Ramzana Kadirova.

Gruzija se nahaja na pomembnem križišču, kjer se srečata Evropa in Azija. Po razpadu ZSSR je leta 1991 postala neodvisna država. Toda kasnejši gospodarski in politični vpliv ZDA v državi in njene težnje po pridružitvi Evropski uniji in Natu so povzročili zaskrbljenost v Rusiji. Napeti odnosi Gruzije z Rusko federacijo so se poslabšali s podporo Moskve odcepljenima regijama Abhazije in Južne Osetije, kar je avgusta 2008 povzročilo kratko, a smrtonosno vojno.

Rusija je gruzijske čete pregnala iz Južne Osetija in Abhazije. Po petih dneh spopadov, v katerih je umrlo na stotine ljudi, sta obe strani podpisali mirovni sporazum s posredovanjem Francije. Rusija je obe odcepljeni regiji priznala kot neodvisni državi, ki sta še danes pod ruskim nadzorom.

V začetku leta 2014 je Krim postal žarišče ene najhujših kriz med Rusijo in Zahodom po hladni vojni, potem ko je bil po valu pro-evropskih protestov odstavljen ukrajinski pro-ruski predsednik Viktor Janukovič. Moskva se je odločila posredovati.

Večji del februarja 2014 je Putin tiho pošiljal na tisoče dodatnih vojakov v ruska oporišča na Krimu. Na polotok se je preselilo tudi veliko civilnih »prostovoljcev«. V petek, 28. februarja, je Rusija postavila kontrolne točke na cestnih križiščih med celinsko Ukrajino in polotokom Krim. Pro-ruski voditelji so trdili, da morajo Krimske prebivalce zaščititi pred »ekstremisti«, ki so prevzeli oblast v Kijevu. 16. marca so organizirali referendum, na katerem so prebivalstvo vprašali, ali želijo, da se avtonomna republika pridruži Rusiji. Ukrajina in Zahod sta referendum smatrala za nezakonitega. Rusija ga ja podprla in po podatkih lokalnih uradnikov je 95,5% volivcev podprlo priključitev Krima Rusiji.

Dva dni po objavi rezultatov referenduma je Putin potrdil invazijo Krima s podpisom zakona o vključitvi Krima v Rusko federacijo.

Ali je mogoče te invazije primerjati z invazijo na Ukrajino? Čeprav je vsaka od vojn edinstvena, strokovnjaki menijo, da imajo skupnega imperialistično vizijo Kremlja. Rusija si prizadeva za brezpogojno politično in vojaško predajo v vsej Ukrajini. Želi njeno kapitulacijo in popolno demilitarizacijo. Analitiki menijo, da je ruska invazija na Ukrajino morda šele začetek, prva faza vojne, ki bi lahko imela desetletja posledic za ves svet.

Tajni dokument ameriške vojske, ki je prišel v javnost na aferi Wikileaks, je že pred desetimi leti razkril Putinove politične načrte za rusko prevlado v Evraziji kot maščevanje proti širitvi Nata. Putin naj bi načrtoval to prevlado na štirih ključnih prizoriščih: skupini držav v vzhodni in srednji Evropi, skupini obrobnih nekdanjih sovjetskih držav v Srednji Aziji, skupini baltskih držav in nazadnje skupini držav v osrčju Evrope.

Če je analiza, ki jo vsebuje ta dokument točna, kaže, da izbruh največje vojaške akcije v Evropi po drugi svetovni vojni ne gre zgolj za interese Rusije v Ukrajini. Gre za dolgoletni načrt Putina, ki je bil sprožen pred nekaj več kot 15 leti, da bi po potrebi z denarjem, energijo ali vojaško silo znova zavzel celotno območje nekdanjega sovjetskega vpliva Rusije. Je Putinova invazija na Ukrajino torej le naslednja faza v njegovi dolgi vojni proti Evropi?

Rusija je tako decembra lanskega leta mobilizirala na tisoče vojakov in tankov na mejo z Ukrajino, vendar je skozi mesece zanikala, da načrtuje invazijo. Kljub vsem naporom Zahoda, da bi se preprečila vojna, je Putin 22. februarja mobiliziral vojsko na območje regij Doneck in Lugansk »za izvajanje mirovnih funkcij« ter priznal neodvisnost teh dveh regij Ukrajine, ki sta od leta 2014 pod nadzorom proruskih skupin. 24. februarja je Putin odredil oborožen napad na Ukrajino in invazijo imenoval »posebno vojaško operacijo« in »boj za denacifikacijo in demilitarizacijo Ukrajine«.

Posledice te invazije dnevno gledamo na televizijskih oddajah: na tisoče mrtvih (med njimi mnogo civilistov in celo otrok), bombardiranje in razdejanje civilnih objektov, celo bolnišnic, več kot dva milijona ukrajinskih beguncev je že moralo zapustiti svojo domovino.

Čeprav je Zahod odredil mednarodno pomoč za Ukrajino in gospodarske sankcije proti Rusiji, Putin nadaljuje z invazijo. Po vsem svetu so se vršile manifestacije v podporo Ukrajini, tudi v Sloveniji in Argentini. Pogajanja za mir so do danes bila neuspešna.

.

SHOD ZA MIR V BUENOS AIRESU

Prve dni marca je naša skupnost prejela vabilo: ukrajinska skupnost v Argentini vas v nedeljo, 6. marca, vabi na shod za mir.

Čeprav je minilo že več kot 30 let, Slovenci nismo pozabili na podporo, ki so nam jo v času osamosvojitve naše matične domovine nudili ukrajinski bratje. Takrat so nam oni stali ob strani, ko smo sanjali o samostojni državi, se veselili osamosvojitve in tudi takrat, ko smo javno zahtevali konec napada JLA.

Zedinjena Slovenija je vsem Slovencem v Argentini nemudoma posredovala vabilo: 

Zedinjena Slovenija se pridružuje ukrajinski skupnosti, s hvaležnostjo za podporo, ki smo jo prejeli ob težkih dneh vojne za osamosvojitev naše domovine. Vabimo vse Slovence, da našo podporo javno izkažemo na shodu v nedeljo, 6. marca, ob 17.30, pred buenosaireško stolnico.

Vabilo se je hitro razširilo med člani skupnosti in tudi drugimi Slovenci, in ob določeni uri so številni rojaki stali pred buenosaireško stolnico s slovenskimi zastavami. 

Seveda nas je malo skrbelo, ker naša zastava, vsaj od daleč, spominja na rusko. In res se je več ljudi približalo in nas povprašalo, če smo Rusi ali od kot je naša zastava. Kasneje smo celo v nekaterih medijih zasledili tovrstne komentarje. Vsekakor je slovenska zastava ponosno in odločno vihrala na srečanju in pričala o naši podpori bratom Ukrajincem.

Zbrana množica je napolnila Majski trg pred argentinsko vladno palačo in  se počasi začela pomikati proti Obelisku, simbolu mesta Buenos Aires,  kjer je bil načrtovan centralni del shoda.

Organizatorji so ocenili, da se je shoda udeležilo okoli 5000 oseb. Na čelu so stali župan mesta Buenos Aires, Horacio Rodríguez Larreta, nekdanja ministrica Patricia Bullrich, vodstvo ukrajinske skupnosti v Argentini, s predsednikom osrednjega krovnega društva RCU, dr. Pedrom Lylykom ter predsednikom kulturnega društva Prosvita, arh. Jorgejem Danylyszyn na čelu. Prisoten je bil tudi ukrajinski škof Daniel Kozelinski in številne druge osebnosti.

Napisi na zastavah in plakatih udeležencev so zahtevali takojšen umik Putina in njegove vojske iz Ukrajine.

Množica je počasi prehodila malo manj kot kilometer, ki loči oba trga. Mimoidoči so gledali, nekateri so ploskali, vozniki avtomobilov, ki so naenkrat ostali sredi zastoja so malo manj  prijazno spremljali dogajanje.

Na odru pod buenosaireškim obeliskom je prevzel besedo arh. Danylyszyin, ki je poudaril, da je z invazijo miroljubne Ukrajine Rusija prekršila načela ustanovne listine Združenih Narodov ter budimpeški memorandum, podpisan 5. 12. 1994, katerega podpisnica je tudi Rusija. V njem je bilo določeno, da v  zameno za to, da Ukrajina s svojega ozemlja umakne vse jedrsko orožje, so podpisnice memoranduma Ukrajini ponudile varnostna zagotovila pred grožnjami ali uporabo sile proti njeni ozemeljski celovitosti ali politični neodvisnosti. Poleg tega so se zavezale, da bodo spoštovale suverenost Ukrajine in njene obstoječe meje ter se vzdržale gospodarske prisile, ki je namenjena podrejanju Ukrajine njihovim lastnim interesom. 

Predsednik krovnega društva RCU, Pedro Lylyk, se je v svojih besedah spomnil številnih ukrajinskih otrok, ki umirajo zaradi bomb na civilne objekte ter opozoril na nevarnost, ki jo za mir na svetu predstavljajo napadi na jedrske elektrarne. 

S klicem “Slava Ukrajini” je bil shod zaključen ob pesmi pevca Tarasa Petrenenka,  “Ukraina”, ki je zvenela pri argentinskem obelisku kot srčna prošnja za mir.

.

.

Vseslovenski shod v podporo Ukrajini v Ljubljani

V sredo, 2. marca, je na Kongresnem trgu v Ljubljani potekal vseslovenski shod v podporo Ukrajini, na katerem je bil osrednji govornik premier Janez Janša. »Danes se v Ukrajini ne borijo le za svobodo, za demokracijo in za evropsko prihodnost, borijo se za življenje. Če je ogroženo življenje, je ogroženo vse,« je v nagovoru dejal predsednik slovenske vlade.

Vseslovenski shod v podporo Ukrajini je organiziralo Kulturno društvo Ljubljana – Kijev, besedo pa so imeli poleg predsednika vlade še veleposlanik Ukrajine v Sloveniji Mihajlo F. Brodovič, predsednik državnega sveta Alojz Kovšca, podpredsednik vlade in minister za obrambo mag. Matej Tonin, podpredsednik vlade in minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek in predstavnik Kulturnega društva Ljubljana – Kijev Jevgenij Gorešnik.

Predsednik vlade je v govoru uvodoma dejal, da v Ukrajini v tem trenutku umirajo ljudje. “Ne umirajo samo vojaki, umirajo civilisti, umirajo žene in otroci. Ruska vojska raketira in bombardira civilne objekte, strelja na civiliste, ki se goloroki zoperstavljajo ruskim tankom. Posnetki današnjega dne so grozljivi. Opogumlja pa pogum Ukrajincev, ki se ponekod goloroki postavljajo pred tanke. To nas spominja na pogumne Slovence v Vipavski dolini pred 30 leti in pol, ko je bila Slovenija pred podobno preizkušnjo.”

V nadaljevanju je dejal, “ko smo Slovenci takrat občutili, da smo enotni in pogumni, smo vedeli, da bomo uspeli”. “Rekli smo, mogoče bo trajalo dolgo časa, vendar se nikoli ne bomo predali in na koncu bomo zmagali. In smo. Vendar se še dobro spominjamo tiste napetosti, groženj, strahu in žrtev v tistih junijskih dneh. Zato vemo, kako se počutijo Ukrajinci, in zato smo z njimi solidarni iz srca in jih prosimo, zdržite.”

“Torej, v Ukrajini se danes ne borijo le za svobodo, za demokracijo in evropsko prihodnost, borijo se za življenje. Če je ogroženo življenje, je ogroženo vse. Tisti, ki  so v zadnjih dneh prihajali iz Kijeva, so rekli, da jih je nekaj presenetilo.” Polna je tako avtocesta na poti iz Kijeva proti poljski meji kot tudi del avtoceste, ki vodi od poljske meje proti Kijevu. “Na desettisoče mož in fantov, ki delajo po Evropi, se vrača domov, braniti Ukrajino. Zadnji podatek je 80.000. V vojni lahko premagaš nekoga, ki se umika in beži, ne moreš pa premagati nekoga, kjer ljudje iz varnih evropskih mest množično hodijo branit domovino, zato je Putin to vojno izgubil. Vendar pa je treba narediti vse, da bo vojna čim krajša, da pride do pogajanj, da pride do miru in umika ruske vojske iz Ukrajine in da se vzpostavi mir, v katerem bo mogoče urine kazalce spet vrteti naprej, ne pa nazaj.”

Predsednik vlade Janez Janša je v nadaljevanju svojega govora predstavil razloge, zaradi katerih je diktator Putin šel v agresijo nad Ukrajino. “Pravi razlogi, da je šel Putin na Ukrajino, ni samo to, da se Putin boji evropske Ukrajine, kjer  je svoboda in demokracija, ki bo vplivala tudi na notranje razmere v Rusiji, ampak so razlogi podobni razlogom drugih diktatorjev, ki so začeli vojne v zgodovini. To je nevarno in tega se je treba zavedati. Zaradi tega moramo vedeti, kako pomembno je, da se Ukrajino ubrani in da se vojna ne razširi. Če Putin zavzame Ukrajino, je po tem na vrsti Gruzija, Moldavija, baltske države, mogoče še kakšen poseg na Balkanu. Povsod tam, kjer se Evropa ni razširila, kjer ni vzpostavljen varnostni dežnik Nata.”

Predsednik vlade se je ob koncu svojega govora zahvalil udeležencem vseslovenskega shoda. “Naredimo v teh ukrepih pomoči vse, kar zmoremo.” Predsednik vlade se je zahvalil tudi za številna pisma in sporočila. Dejal je, da prejema številne klice tistih, ki želijo neposredno pomagati beguncem iz Ukrajine, da se javljajo tudi prostovoljci. “Takšne enotnosti ne v Sloveniji ne v Evropi v zadnjih desetletjih ni bilo. Vztrajajmo na tem, da pomagajmo Ukrajincem, bodimo z njimi sleherni trenutek. Ta agresija se lahko vleče nekaj časa, ruski vojaški stroj ni tako idealno močan, kot si nekateri predstavljajo. Ni pa to tudi papirnati tiger.” Ob tem je spomnil, da moramo v tej solidarnosti in pomoči vztrajati in čez nekaj dni ne pozabiti na vse.  “Naredimo vse, kar je v naši moči, da Ukrajina zdrži, ker Ukrajina se bori tudi za nas. Hvala za podporo. Bog živi Slovenijo. Slava Ukrajini!”