– NAŠI USTANOVITELJICI, GOSPE MARJANI BATAGELJ V HVALEŽEN SPOMIN –
Ko adventni čas že vstopi v naše življenje in se začuti duh skupnega veselja, pričakovanja in upanja, se tudi v našem šolskem času odpre še zadnji del skupnega dela, poln veselja ob doseženih ciljih ter skupna priprava na dan, ko se v nas pomešata veselje in okus po slovesu.
Ogromno izzivov smo preživeli kot šola, pa tudi vsaka družina zase. Letos je bilo v naši šoli vpisanih 22 otrok, za katere je bilo treba preskrbeti učitelje, ki bi kot vedno darovali čas, delo, veselje in pa kreativnost za prvi del leta, ki je začelo z virtualnim poukom. Hvala Bogu so se dobra srca pridružila tem delu: Ana Urbančič Loboda, Nevenka Belič Stellatelli, Nataša Urbančič, Veronika Selan, Andrej Kavčič, Paula Grbec in tudi Saši Jelenc Vodnik, ki je bila nadomestna učiteljica v 6. razredu. S skupnim delom se je preko ekrana začel pouk, a z upanjem, da se bomo kmalu lahko dobili v šoli. Ko so se ukrepi olajšali, nam je pa veselje napolnilo dušo, ko smo se znova pogledali v oči in se v živo udeležili pouka, čeprav seveda s strogim protokolom.
.
Tako smo lahko skupaj praznovali otroški dan z običajno tombolo, za Slomškovo proslavo smo na vrtu pripravili piknik in vsadili rožice kot simbol rasti v jeziku in povezanosti, počastili smo mamice s čajanko, kjer smo jim poleg pesmi in nastopa pripravili slovenski čaj in dobro tortico, ki jo je spekla gospodična Ana.
A kakor se zgodi v življenju, vmes pridejo tudi težki trenutki. Poslovili smo se od nekaterih starih staršev in tudi mamice naših otrok , ki so odšli v nebesa. Slovo je vedno težko a skupaj in z upanjem smo te dni lažje preživeli. Nas bo pa tudi iz nebes spremljala naša draga gospa Marjana Batagelj, ki je imela ta pogled na bodočnost in leta 1992 začela z Jegličevo šolo ABC po slovensko.
Jegličeva šola kot taka je bila ustanovljena leta 1949, v Slovenski hiši na ulici Ramon Falcon, v to šolo so hodili otroci v bližini naseljenih družin, ki so se združevali v treh skupinah in obdelavali program, sestavljen za slovence tretje emigracije. V teku let je pa zaradi večjega števila mešanih zakonov zrastel nov izziv: poučevanje jezika za njihove otroke. Ker se je tudi število učencev Jegličeve šole zmanjšalo zaradi izseljevanje družin v predmestje, se je gospa Marjana z učiteljstvom šole odločila, da se usposobijo za pouk slovenščine kot drugi jezik. Tako se je leta 1992 dopolnilo ime Jegličeva šola ABC po slovensko in pod vodstvom gospe Marjane je začela delovati naša šola.
Ona sama je dolga leta poučevala, najprej kot učiteljica, potem pa kot voditeljica. Vedno jo je spremljala vesela pesem, tudi sama je sestavila nekatere pesmice za šolo. Nasmeh na obrazu ter vedno spodbudna beseda, sprejemala je vsako družino z ljubeznijo, ter zapečatila nam učiteljicam veselje do poučevanja jezika in ohranjevanja kulture.
V vsakem otroku je odkrila kako lastnost, preko katere jih je pridobila in jim odprla dušo, da sprejmejo korenine, ki so jim bile podarjene. “Ptički z dvema kljunčkoma “ jih je imenovala, in za njih in za njihove družine se je vedno izpopolnjevala v materialih, organiziranju učnih enot ter z zgledom pokazala ljubezen do materinega jezika, ki so jo odkrivali otroci kot najdragocenejso doto od svojih babic in dedov.
Za učitelje, ki smo imeli srečo, da smo kdaj z njo delali, je bila pravi kažipot, odprtih rok in z radodarnim srcem, nepozabna lučka katera vemo, da nas bo bo vedno spremljala in vodila z nebes, še posebno sedaj, ko jo imamo tako blizu v cerkvi Marije Pomagaj, saj smo vedeli, da ona ni in nas ne bo nikoli zapustila.
Zato smo letos za zaključek uprizorili prizor, ki ga je ona leta 1995 spisala za naše učence, in ga preuredili za sedanje učencev: “En dan v življenju naših otrok”
Zaključno proslavo smo začeli v cerkvi, kjer smo s hvaležno molitvijo Materi Mariji tudi priporočili gospo Marjano in zapeli pesem ”Kadar rože svoj cvet odpro”, saj je Ona nas čuvala , vodila in tudi spremljala naše drage do poti tja, kjer prebiva Vladar sveta.
Kakor kazalci urice so nas potem otroci Jegličeve šole po ritmu pesmi “ Urca tik-taka” popeljali po različnih postojankah, kjer so po razredih korajžno uprizorili kako doživijo dan, najsi bo pri zajtrku, pouku, pri kosilu, v trgovini ali v parku; lepo pa je, ko se ob koncu dneva v družinskem krogu pogovarjajo in skupaj zasanjajo počitnice.
Prizore sta glasno in veselo povezovala Ianči in Viki, tako da so družine s sprehodom po celem dvorišču in parku lahko odkrile – vse po slovensko- kako poteka en otroški dan.
Na koncu smo pa zaključili s himno in poslovili učence 7. razreda: Majo, Tati , Nikota in Santija, ki so nas dolga leta obiskovali in skupaj rastli in so letos zaključili šolo. Naše čestitke.
Njim je gospodična Ani podarila prisrčne besede za v spomin in spodbudo.
Lepo in na poseben način so se pa tudi starši zahvalili učiteljskemu zboru, saj so tiste lučke, ki z ljubeznijo ne samo ohranijo zaklad slovenstva, temveč imajo tudi zavest, da je treba ta zaklad naprej deliti, da se obogati, ko ga darujemo in za katerega je vredna vsaka žrtev. Naj dobri Bog poplača vsakemu posebej, stalnemu odboru in vsem ki so priskočili na pomoč.
Na koncu smo pa vsem družinam voščili vesele Božične praznike z željo, da jim mali Novorojenec podeli mir in upanje, ter objame z ljubeznijo vse naše družine. Zaslišala se je pesem Sveta noč in nas tako še bolj globoko združila v ljubezni Tistega, ki prihaja.
Hvaležni smo za ves trud, ki so ga starši skozi ta leta z zaupanjem v učitelje in za bogastvo otrok, nudili. Lepo je združeni delati naprej, po sledovih tistih, ki so nam že pokazali pot in z zaupanjem v darove, ki jih Bog vsakemu na drugačen način podari, tako lahko še naprej raste drevo z dvema koreninama: s slovensko in argentinsko narodnostjo, s slovensko in argentinsko besedo, in na njem se sliši pesem ptičkov z dvema kljunčkoma, ki polepša in razveseli vse naokoli. Vesele počitnice in lepe dneve v srcu vsake družine, vam želi.
Učiteljstvo Jegličeve šole, ABC po slovensko
