Pred 100 leti, 29. novembra 1921, se je rodil France Balantič, eden najvažnejših slovenskih pesnikov 20. stoletja ter eden najboljših slovenskih sonetistov vseh časov. Pesniško se je začel uveljavljati tik pred Drugo svetovno vojno in v njej ustvaril izjemno liriko, ki pa je zaradi njegove tragične smrti izšla šele po njej. Po letu 1945 je bil v Sloveniji prepovedan, v izseljenstvu – zlasti v Argentini – pa je postal simbol protikominuzma. Po osamosvojitvi Slovenije ga je slovenska literarna zgodovina uvrstila med klasike.

Življenje Franceta Balantiča

France Balantič se je rodil 29. novembra 1921 v Kamniku v delavski družini s tremi otroki. Po ljudski šoli v Kamniku se je vpisal na Klasično gimnazijo v Ljubljani, ki jo je izdeloval z dobrim uspehom. Kot sedmošolec je v zborniku kamniških študentov objavil tri sonete o izseljencih. Prijateljsko se je povezal s Francetom Kremžarjem in Marjanom Tršarjem. Na novega leta 1941 je hudo zbolel in prijavil izstop iz šole. Zdravje se mu je okrepilo, ko je nekaj dni preživel s Kremžarjem in Tršarjem na Veliki planini. Tam je zasnoval svoj Prvi venec in ga še isto leto dokončal. Po nemškem napadu na Jugoslavijo aprila 1941 se je odločil, da se umakne v Ljubljano in tam nadaljuje študije. Uspešno je končal osmi razred gimnazije in se vpisal na slavistiko. 

Sprva je na univerzi simpatiziral s krščanskimi socialisti in prek njih z Osvobodilno fronto, junija 1942 pa je bil v italijanskih racijah aretiran in deportiran v taborišče Gonars. Po vrnitvi iz taborišča novembra istega leta se je pridružil vaškim stražam, po njihovem padcu pa domobrancem. 

Čeprav se Balantič ni identificiral z vojaško službo, so ga vanjo pritegnila protikomunistična stališča in prigovarjanje prijatelja Franceta Kremžarja, ki je bil poveljnik domobranske postojanke v Grahovem pri Cerknici. Partizani Tomšičeve brigade so postojanko obkolili in jo uničili 24. novembra 1943, v ognju pa je zgorela skoraj celotna posadka domobrancev, med njimi tudi Balantič. Čez nekaj dni bi dopolnil 22 let. Prijatelji so Balantiču v ljubljanski Drami pripravili spominski večer 9. junija 1944.

Delo Franceta Balantiča

V času študija so Balantiča zanimali slovanski jeziki in književnost. S prijatelji – zlasti s Kremžarjem in slikarjem Marijanom Tršarjem – so prirejali kulturno-literarne večere, sam Balantič pa je tudi začel pesniti. Prve Balantičeve pesmi so bile objavljene leta 1939 v Mladiki in nato 1941 v reviji Dom in svet, ki jo je urejal dr. Tine Debeljak. 

Leta 1942 je Balantič končal svojo prvo pesniško zbirko “Muževna sem steblika”, v kateri je 24 pesmi razdelil v tri cikle: Žarki (10 pesmi), Daj me k ustom (10 pesmi) in Žalostni rog (4 pesmi), dodal pa je še pesem Sin kot samostojno enoto. Pesnik izdaje ni doživel. Leta 1944 je zbirka izšla z naslovom V ognju groze plapolam. Tine Debeljak je v uvodni besedi poudarjal izjemnost njegove poezije, hkrati pa je avtorja povezoval z domobranskim protikomunističnim bojem. Ta povezava je ostala še v povojnem času, ko ga je slovenska politična emigracija razglasila za svojega pesnika. Zbirko so ponovno natisnili v emigraciji leta 1956 in 1976. 

V Sloveniji je do natisa prišlo leta 1966, a je zaradi prepovedi z vrha političnega partijskega vodstva celotna naklada bila uničena. Prvi izbor je v Sloveniji izšel šele leta 1984. Kritično izdajo Zbranih pesmi v uredništvu Franceta Pibernika je pripravila leta 1991 Državna založba Slovenije.

.

DOMOV

Ah, kmalu bom doma,

da bom prepeval na veseli preji,

ah, kmalu bom doma,

že mošt kipi v uteho moji žeji.

Že čaka mati me

s povreslom svojih belih, belih las,

da z njimi moj poveže gibki pas,

ne sme čakati me.

Zato bom šel od tod,

ker bolna pesem duše ne nasiti,

nikamor nimam glave položiti,

zato le brž na pot!

Tu sanjal bi zaman

o sinjem kelihu, ki Bog v njem spi,

tu ni neba, le matere oči

so kakor encijan.

Ah, kmalu bom doma,

da bom prepeval na veseli preji,

ah, kmalu bom doma,

že mošt kipi v uteho moji žeji.

.

Priznanje Balantičeve pomembnosti v Sloveniji

Slovenska demokratizacija in osamosvojitev sta prinesli nove izdaje in nove možnosti za znanstveno obravnavo in priznanje Balantičeve poezije. Takrat so pesniku lahko uredili tudi grob na pokopališču v Grahovem, kjer je bil s soborci po zažigu pokopan v skupni grob.

Balantič je danes bolj realno umeščen v slovensko literarno zgodovino. Njegov pesniški opus sicer ni obsežen, vendar sodi med najbolj globoke in dovršene.

Vsekakor je imel pred desetletji največ zaslug za promocijo pesnika dr. Tine Debeljak, Sloveniji pa je Balantiča literarno in človeško v svojem znanstvenem delu približal France Pibernik, ki je tudi urednik dokumentarne monografije o Balantiču In vendar si za pevca me izvolil, ki je izšla pri založbi Družina.V knjigi je s fotografijami, dokumenti, faksimili pesmi, reprodukcijami pesnikovih portretov in ilustracij predstavljeno Balantičevo življenje iin delo.

V rodnem Kamniku so Balantiču odkrili spominsko znamenje in po njem imenovali Knjižnico Franceta Balantiča Kamnik. Za 100-letnico njegovega rojstva je Pošta Slovenije izdala poseben žig.

.

.

Akademik dr. Janko Kos o Balantiču

Akademik dr. Janko Kos je ob 65-letnici Balantičeve smrti na predstavitvi izdaje treh Balantičevih knjig povedal, da je Balantičeva poezija »čista« in »brez ideoloških prvin« (ni bil niti pri mladcih niti v Katoliški akciji). Pri pisanju pesmi je bil »zvest samemu sebi in čisti poeziji«. Predstavlja »tip visokega pesništva, združuje izpovedovanje in oblikovanje«, svojo pesniško izpoved »prekriva z lepoto«. »Balantič sodi med največje slovenske pesnike,« je zatrdil govornik. Je »klasik, ki je moderen, oziroma moderni avtor, ki je klasik«. Zanimal se je za Beaudelaira, Rimbauda, Majakovskega … To je »izjemno drzna poezija; celo za sedanje čase«. Balantič je »prešernovski pesnik«, ker se pri njem pojavljajo iste teme, kot so se pri Francetu Prešernu, s to razliko, da jih je Balantič »moderniziral«. Te teme so: izgubljeni sin, eros, celo seksus (tukaj je v svoji izpovedi »drzen, odkrit, razviharjen do kraja«), smrt.

Ima tudi »nekaj socialnih pesmi, ki pa niso ideološke«. Pesem Nečisti čas je »refleksija o sebi in o času, ki ga je doživljal«, o vojni. Ta pesem ima v sebi »epohalno sporočilo«. Balantič v njej razmišlja o svojem zgodovinskem trenutku in času, Gonarsu, kamor so ga zaprli. Je »krik obupa, naj ga Bog reši tega ukletega časa«. Odseva duha obdobja, ki ga je prežemal nihilizem.

Njegov Sonetni venec ga »najbolj očitno pripenja na Prešerna«, je »nekaj najvišjega po Prešernovem Sonetnem vencu, edini vreden Prešerna, ga dosega«, je poudaril Janko Kos. Z razliko od Prešerna, ki začenja svoj Sonetni venec z ljubeznijo in ga z njo tudi sklepa, vmes pa ga prežema domoljubje in drugo, Balantič v svojem Sonetnem vencu izpoveduje svojo »duhovno dramo«. Ta vodi pesnika iz najglobljega dna do samega prebivališča Boga, pri katerem dobi odpuščanje, uživa božjo slavo in mir. To je »duhovna drama človeka, ki je doživel vse palete življenja«.

Balantičevi verzi so tudi »sami zase dragocenost«, »zaokroženo pesniško sporočilo, kaj pravi pesnik danes«. France Balantič je »vznemirljiv pesnik«, »daje človeku misliti, priteguje, vabi k refleksiji«. Vznemirljiv je tudi s svojo erotično izpovedjo, medtem ko so sodobni pesniki prej dolgočasni. Njegove pesmi so še vedno sodobne in lepe, je zaključil svoj govor akademik Kos.

.

BOŽJA LJUBEZEN

Iz Tvoje hiše moja je nevesta,

poslal si k meni jo v najdražjem blagu,

pohlevno zdaj sedi na vežnem pragu,

ne bo odšla, ostala mi bo zvesta.

Prav vsako noč mi pri nogah prečuje

in z ustnicami toplimi jih briše,

kot je navajena še iz Tvoje hiše,

ko je sprejemala popotne, tuje.

Ne bom upiral se, le rad povsod

začutil tovor njene bi krvi,

da vedel bi, da ni molitev gluha.

In v dlan se skril bi ji kot v list lapuha

(tako rad delal sem za mladih dni)

in pel bi, kot da materin je god.

.

Pripravil: Jože Jan

Viri:

Wikipedia

Slovenska Biografija

Ognjišče

Družina

Obrazi slovenskih pokrajin

Kamnik.si

Pošta Slovenije