Pred 100 leti, 19. novembra 1921 se je rodil Zorko Simčič, pisatelj, akademik in Prešernov nagrajenec. Njegovo literarno ustvarjanje sodi v kanon slovenske književnosti 20. stoletja. Ustvaril je več kot trideset literarnih del, od romanov, dram, novel do esejev in pesnitev.

Zorko Simčič se je rodil v Mariboru 19. novembra 1921. Tam je tudi končal nižjo klasično gimnazijo in nadaljeval študij na državnem učiteljištvu do aprila 1941, ko so Nemci napadli Jugoslavijo. Zorko se je takoj pridružil prostovoljcem, ki so želeli obraniti Jugoslavijo. “Grem za dva, tri dni. Mama je onemela, oče je samo kimal, dobro je vedel, kako stvari stoje. Nič ni rekel, samo pokrižal me je. Odšel sem, v Maribor pa sem se vrnil ne po dveh, treh dneh, temveč po – dvainpetdesetih letih.”

Po kapitulaciji jugoslovanske armade se je umaknil v Ljubljano, kjer je končal študije na Filozofski fakulteti. Še kot dijak je napisal svoj prvi roman, “Prebujenje” (1943) za katerega je prejel Prešernovo literarno nagrado mesta Ljubljane. “Napisal sem ga v štirinajstih dneh in ga poslal na Finžgarjev natečaj, kjer sicer ni dobil nagrade, je pa toliko navdušil žirijo iz Finžgarjevega kroga (France Koblar, Silvo Kranjec …), da se je Nova založba odločila za natis. Zanj sem res prejel, praktično še dijak, nagrado mesta Ljubljane. Nekateri starejši bralci so roman označili za »premodernega«, češ da v njem nastopajoči skačejo med vožnjo na tramvaj, telefonirajo, smučajo, odbijajo belo žogico (pingpong) … Danes imam ta roman za literarnega nedonošenčka in bi ga najraje spravil v klet.”

Maja let 1945 se je umaknil na avstrijsko Koroško, kjer je bil v zavezniški službi. Po ovinkih v Trst in Rim je leta 1948 s skupino beguncev odplul v Argentino. Pred odhodom v daljno deželo pod južnim križem se je ob državni meji na skrivaj srečal z očetom in mamo. “Očetu je bilo vse jasno. Rekel je samo: Če Bog hoče, se bomo še videli, če ne, se ne bomo. Pogovarjali smo se kakšne četrt ure. Še zdaj me zgrabi krog srca, ko se spomnim, da je mama, tik preden me je objela in za slovo prekrižala prek čela, potegnila iz torbe jabolko in mi ga dala za na pot… Nikoli več se nismo videli.”

V Argentini je bil Zorko Simčič več desetletij neutrudni steber tamkajšnje slovenske skupnosti, bil je soustanovitelj in vodja literarnega odseka Slovenske Kulturne Akcije in dolga leta sourednik revije Meddobje.

Leta 1957 je izdal roman »Človek na obeh straneh stene«. Zorko je izjavil, da je roman lahko napisal, ker je živel v izseljenstvu. “Doma ni bilo svobode, ki sem si jo v Argentini lahko privoščil. Kermauner je nekje napisal, da imajo ljudje v Sloveniji izkrivljen pogled: mislijo, da živijo v svobodi, med katoliškimi fundamentalisti v Argentini pa da vlada cenzura. V resnici je bilo ravno obratno – mi cenzure nismo imeli. Že samo izid Človeka to dokazuje. V matici je roman lahko izšel šele 35 let pozneje, po demokratizaciji.” Za ta roman je leta 1993 v družbeno politično novi državi Sloveniji prejel nagrado Prešernovega sklada.

V eksilu je pisal v številne zdomske publikacije (Vrednote, Novi časi, Zborniki Svobodne Slovenije, Meddobje). Leta 1974 je izšla pesniška zbirka “Korenine večnosti”, zaznamovana z motivom smrti in bratomorne vojne, v kateri sta izgubila življenje dva njegova brata. Pisal je tudi zgodbe za mladino (Povratek Lepe Vide, Družina Zebedej) in libreto za otroško opero (Čarovnik Začarane doline).

Iz njegovih dramskih del (Krst pri Savici, Leta nič, en dan potem, radijska igra Rondo) izstopata misterij “Zgodaj dopolnjena mladost” in drama “Tako dolgo mesec avgust”. Prva je doživela uprizoritev v Torontu leta 1970.

Leta 1980 se je poročil z Minko Debevec. “Podarila mi je dve deklici, dva sončna žarka. Njima – Mariji Clari / Marijci in Ivani Aleksandri – sem posvetil zgodbo »Trije muzikantje ali Povratek Lepe Vide« in »Srček, ki podi telešček«, zbirko pesmi za otroke.”

Po osamosvojitvi Slovenije se je z družino vrnil v domovino. “Strah za življenje je bil samo prva leta po vojni. Po nekaj desetletjih so me moji znanci »levičarji« vabili, naj se vrnem. Malo pred osamosvojitvijo mi je prijatelj, sošolec, celo sporočil, da se je »informiral prav na vrhu« in da nimajo nič proti meni, naj se torej vrnem. A sem mu seveda moral odgovoriti, da je žal s tem, ko oni nimajo nič proti meni, rešenega šele pol problema. Kljub domotožju nisem hotel živeti pod režimom, ki je moja brata razglašal za izdajalca naroda. Vrnitev je pospešila nagrada Prešernovega sklada za roman Človek na obeh straneh stene.” 

Na kulturnih straneh Dela je vsak mesec objavljal svojo kolumno. Objavljal je tudi v literarnih revijah (Zborniki Doma in sveta, Nova revija, Zvon) v Glasniku slovenske matice in še vedno v buenosaireškem Meddobju. Različne založbe v Sloveniji so ponatisnile skoraj vsa njegova v emigraciji izdana dela.

Ob njegovi 85-letnici so izšle tri knjige: “Črni tekač”, z opombami opremljen izbor avtorjevih del, napisanih v času zdomstva, “Skozi razpetosti”,  izbor ustvarjenih del po vrnitvi v domovino in “Ob žerjavici in ognju”, izbor njegovih govorov v diaspori in intervjujev.

Leta 2012 je izšel njegov roman “Poslednji deseti bratje”. “V času mojega petdesetletnega zdomstva v Argentini sem trikrat potoval v Evropo zato, da sem se srečal s prijatelji, predvsem s sodelavci Meddobja, ki so bili tudi sami zdomci. Vedno, ko sem se potem vračal v Argentino, sem imel občutek, da so med zdomci tudi neke vrste deseti bratje, ljudje, ki so morali dom zapustiti – po Jurčičevo – »po božji namembi preganjani, da po širokem svetu hodijo,« ali po Levstikovo »ljudje, ki morajo zaradi temne zapovedi z doma in bloditi po svetu«. To me je napeljalo k razmišljanju o desetništvu v slovenski in svetovni literaturi. Samo narodnih pesmi na to temo obstaja pri nas na desetine. Kmalu sem našel izvor desetništva, in sicer v starem keltskem mitu. Gre za bitje, ki je nekako darovano, da se družina, skupnost, rod odkupi od zle usode. Iz tega se je rodilo 21 zgodb ljudi, ki čutijo, da so žrtvovana generacija in pa da gre za zadoščevanje.”

Konec maja leta 2019 je pri založbi Beletrina izšla knjiga “Dohojene stopinje”.  “Knjiga je življenjepis, ampak predvsem v povezavi z mojim književnim delom. Povezana je z literaturo in časi, v katerih sem pisal. Tako da mislim, da je bolj kot moj življenjepis knjiga življenjepis slovenske književnosti. Je moj pogled na slovensko književnost, moj pogled na slovenstvo, moj pogled na svet.”

Poleg literarne nagrade mesta Ljubljane za roman Prebujenje (1944) je prejel za roman “Človek na obeh straneh stene” literarno nagrado Slovenske kulturne akcije (1955), ob ponatisu istega dela v domovini nagrado Prešernovega sklada (1993), slovensko-kanadsko kulturno nagrado (1991), tržaško nagrado Vstajenje za knjigo Trije Muzikantje ali Povratek Lepe Vide (1991), mariborsko Glazerjevo listino (1997), leta 2013 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo in bogat ustvarjalni opus, leta 2021 pa Srebrni red za zasluge Republike Slovenije.

Zorko Simčič in zdomstvo

“Sam sem status begunca mirno prenašal. Toliko lažje zato, ker sem se za eksil zavestno odločil in si zlasti po prihodu v Argentino zadal tudi nalogo: pričati resnico o tragičnih dogodkih med vojno in revolucijo, zlasti pa v naših mladih vzbujati ponos na svoje starše, spomin na sorodnike, ki so se zavedali nevarnosti komunizma in se proti njemu borili, mnogi bili tudi pobiti. Seveda je bilo med emigranti veliko trpečih, saj skoraj ni bilo družine, ki ne bi v revoluciji koga izgubila. Tam so sedela dekleta, ki so izgubila svoje fante. Kakšno dolgoletno trpljenje! Enako trpljenju tisočerih v domovini. Epopeja trpljenja. Kdo ve, ali pri vsem tem ni najhuje, da vse to trpljenje še danes ni v zavesti premnogih v domovini.”

“Domotožje je strašna stvar. Petdeset let je le petdeset let. A vendar so se mi še bolj smilili pisatelji, ki so živeli in ustvarjali v Sloveniji in niso smeli pisati, kar so želeli.”

“Ko odideš v svet, si vržen iz svojega “normalnega življenja”. Nujno postaneš drugačen kot tisti, ki se rodi in umre v isti sobi, morda celo na isti postelji. Saj se tudi v domovini soočaš z ljudmi, drugačnimi od tebe, toda v tujini se srečaš tudi s povsem tujim – z drugačnim narodovim karakterjem, drugačno kulturo, včasih celo z drugačno civilizacijo. Če si razmišljajoče bitje, se soočaš, preverjaš, prevzemaš, negiraš, a obenem postajaš del novega okolja, kar ni nujno negativno. Negativno je, če tuje, kar ni tvoje, nekritično prevzemaš in se izkoreniniš.”

“Moja stališča do dogodkov med vojno – med revolucijo in samoobrambo enega dela naroda – so jasna v vseh intervjujih vse od 90. let naprej. Ko pa človek ustvarja literaturo, se mora upreti skušnjavi pisanja v črno-beli tehniki. Še posebej drame se ne da graditi brez junaka in protijunaka; brez dveh nasprotujočih si oseb ni potrebnega konflikta. To pa nikakor ne pomeni, da sem relativist.”

“Kar sta oče in mama imela za vrednote – nadnaravno: krščanstvo, naravno: narodnost – sta prenesla s svojim zgledom na otroke. Običajno emigracija, če je zgolj ekonomska, izgine najkasneje v dveh generacijah, v Argentini pa danes biva že četrta generacija, ki se je potrojila. Stoji namreč za idejo, za katero so nekateri morali dati življenje.”

Pripravil Jože Jan