V nedeljo, 31.oktobra 2021, smo se Pristavčani in prijatelji zopet zbrali na zeleni Pristavi, da smo skupaj praznovali 54. obletnico drage nam Pristave v Castelarju. 

Najprej smo ob petju argentinske in slovenske himne dvignili obe državni zastavi. Nato smo prisostvovali sv. maši, ki jo je daroval župnik g. Franci Cukjati. S petjem so obred oblikovali mladi Pristavčani, nekaj pesmi pa smo ob spremljavi orgel zapeli vsi prisotni. Sodelovali so tudi šolski otroci z branjem prošenj.

Po maši je sledil kulturni program.

Vse navzoče je pozdravil napovedovalec, g. Danijel Kocmur, in povabil gospoda predsednika Pristave, Albina Magistra mlajšega za nagovor. Ta je poudaril, da se sanje vedno morejo spremeniti v resničnost in da se je tako zgodilo slovenskemu narodu. Zahvalil se je prejšnjim predsednikom, odbornikom in vsem delavnim Pristavčanom, ki so z veseljem gradili naš skupni dom.

Nato je prisotne pozdravil predsednik Zedinjene Slovenije inž. Jure Komar, ki je čestital Društvu za novo obletnico in bodril k bodočemu delu na Pristavi.

Za njim je napovedovalec  povabil še veleposlanika Republike Slovenije, gospoda Alaina Briana Berganta, ki je pohvalil delo in zavzetost vseh, ki so toliko let delali v prid svojemu skupnemu domu in iskreno čestital vsem za tako lepo obletnico. Obljubil je tudi tesneje sodelovanje z matično domovino.

Nato je Danijel Kocmur napovedal predstavo. Naslov programa je bila misel, izbrana tudi za geslo dneva, in sicer začetni del poezije Toneta Kuntnerja, Kdo je sanjal slovenske sanje…? Bogat kulturni program, ki je prikazal poglede in občutke ob 30. obletnici samostojne Slovenije je vseboval recitacijo in slike, projektirane na zaslonu, ob spremljavi glasbe. G. Dominik Oblak si je zamislil in napisal čudovito lepo in ganljivo besedilo v katerega je uvrstil tudi dela drugih pesnikov in pisateljev (Ivan Cankar, France Papež, Oton Župančič). 

V zgodovini slovenskega naroda vidimo, kaj vse je slovenski človek moral prestati in pretrpeti v preteklosti, da je po Karantaniji dobil samostojno, neodvisno in demokratično državo Slovenijo leta 1991. Videoposnetek in besedilo sta nas popeljala v čas, ko so morali naši predniki zapustiti rodno zemljo, prestati trda leta po raznih taboriščih in so končno prišli na novo, neznano ozemlje. Zaupali so v božjo previdnost in upali na svobodo in na srečanje z dragimi, ki so ostali v domovini. 

Oton Župančič pravi »Školjka na morskem se dnu razbolela je / V biser je stisnila svojo vso bol…«. Tako se je vsa bolečina, ki so jo čutili ob izgubi svojega doma spremenila v zaklad. Ustanovili so slovenske domove, imeli slovenske maše, šolske tečaje, pevske zbore, gledališke predstave -vse v slovenskem jeziku. In tako so na tujem udejanjili slovenske sanje.

Beremo v poeziji Vasi avtorja Franceta Papeža, kako je postala Argentina za naše starše zdomska domovina:

»Leta so minevala kot nekoč,
nastajale so vasi
v Lanusu in San  Martinu
v Ramosu in Kastelarju.
Naselja v Moronu in San Justu.
Tu je zdaj moja zdomska domovina«.

Za nas, argentinske Slovence, pa je Slovenija bila na Pristavi . V slovenski šoli, pri slovenskih prijateljih ali na prireditvah naše skupnosti po raznih domovih.

Z vsem tem smo si v mislih ustvarili neko podobo Slovenije. Lahko bi rekli, da je bila belo črna podoba. To podobo smo pozneje olepšavali z novejšimi slikami in občutkih tistih, ki so kasneje že potovali domov. 

Ga. Anka Savelli Gaser je napisala preprosto poezijo Sloveniji, ko je posmrtne ostanke svojih staršev izročila ljubljeni slovenski zemlji in Andrejka Puntar Gaser jo je proti koncu programa recitirala. G. Albin Magister ml. je v imenu Pristave in vse slovenske skupnosti podaril priznanje gospe Anki Savelli Gaser za več kot šestdesetletno neutrudno delo v naši slovenski skupnosti. Hvaležni smo za njeno predanost in tudi raznovrstne talente, ki še vedno radodarno deli z vsemi nami. 

Tako Dominik kot recitatorji zaslužijo naše iskreno priznanje za tako lepo izveden program. Marjana Jelenc Petrocco, Andrejka Puntar Gaser, Albi Klarreich in Aleksander Zarnik so izredno čuteče recitirali svoje odlomke in nas resnično ganili. Med prizorom so se jim skrhali glasovi, solze so jim zalile oči in tudi pri občinstvu skoraj nobeno oko ni ostalo suho. Besede so se nam globoko vtisnile v srce in od tega dne vsak od nas bolj čuti svojo pripadnost Sloveniji. 

Po programu je sledilo okusno in lepo pripravljeno kosilo pod vodstvom Martina Križa, mladi Pristavčani pa so se kot vedno postavili kot odlični, prijazni strežniki. 

Draga Pristava, korajžno naprej do novih, uspešnih obletnic!

Pristava

____________

Kdo je sanjal slovenske sanje…?

Pogledi in občutki ob 30.obletnici samostojne Slovenije

(I. Cankar)
Kdor ljubi svojo domovino, jo z enim samim objemom svoje misli obseže vso; ne samo nje, temveč vse, kar je kdaj ljubil in kar bo ljubil kdaj pozneje. Zakaj ljubezen je ena sama in nerazdeljiva; v en sam kratek utrip srca je stisnjeno vse – mati, domovina, Bog.

Ta zgodba je lahko moja in tudi tvoja.

“Rodil sem se v Argentini, slovenskim staršem. Že od zibelke sta mi ata in mama pripovedovala o prelepi Sloveniji, o krasni  zemlji, ki so jo stari starši morali zapustiti, da so si rešili življenje. S kakšno žalostjo so se spominjali na težke medvojne in povojne čase. Zapustiti so morali domovino.  Zaupali pa so v božjo previdnost. In upali na ponovno srečanje z rodno domovino in z domačimi, ki so morda ostali še tam.”

“Stari ata in stara mama sta se velikokrat spominjala dogodivščin, ki so jih doživeli po taboriščih. Kako so bili lačni, kako so iz nič ustanovili šole, vrtce, srednjo šolo, delavnice, pevske zbore… in potem, ko so se morali preseliti v daljno in neznano Argentino…

Stara mama, Dolenjka, je vedno pravila kako žalostna je bila, ko je z ladje zagledala Buenos Aires in na obzorju videla samo ravnino, nobenega hribčka… 

In potem, kako je po nekaj dneh v Emigrant hotelu, dobila službo perice pri šolskih sestrah. Med tem so pa drugi čakali na prihod katerega od domačih: očeta, fanta, moža, ki naj bi prišel z naslednjo ladjo. 

Ves teden so trdo delali  in čakali na nedeljo, da so šli k slovenski maši na Martincu. Tam so se srečali z rojaki in vaščani.. Vsak je imel kaj za povedati o svojih  izkušnjah v tem novem svetu.”

“Ob nedeljah pri kosilu ali popoldan je bilo pri nas običajno, da sta se ata in mama pogovarjala kako je bilo “doma”.

“Spominjam se, kako smo hodili v šolo uro in pol hoda….”, je pravila stara mama, “pa takrat, ko smo šli na Bled, ali na Brezje…”

Stara mama pa je vedela imena vseh bližnjih in daljnih sosedov in kako se je reklo pri vsaki hiši.

Pokazala nam je črnobelo sliko svojega izgubljenega doma, ki jo je gledala z veliko ljubeznijo.”

“Stari ata se je po pošti veliko dopisoval  z domačimi. Včasih  je rekel: “Že dolgo časa mi nič ne pišejo, morda so že pozabili na nas…” pa je kmalu prispelo pismo z novicami iz domačega kraja: krava je skotila telička, bratranec bo šel k birmi ali pa, da popravljalo streho v farni cerkvi.”

“Kako veliko je bilo presenečenje, ko je nekoč stari ata dobil paket iz Slovenije. Teta je poslala zvočni trak, na katerem je, po dolgih letih spet lahko slišal glasove sester in svojega brata.  Ganjen je bil vsakokrat, ko je zavrtel trak.”

(F.Papež   VASI)
Po vojni
smo spet sonce poiskali na nebu
in zgradili domove,
tudi cerkve, organizirali šole;
družina se je večala,
sin je prizidal sobo
in postavil čez nekaj let nove prostore.
Tako je v teh krajih Zahodne Indije
postalo počasi kakor doma,
leta so minevala kot nekoč;
nastajale so vasi
v Lanusu in San Martinu,
v Ramosu in Kastelarju,
naselja v Moronu in San Justu.
Tu je zdaj moja zdomska domovina,
tu sem v slovenskem svetu.
Grem iz ene vasi v drugo –
saj jaz sem mladost preživel na vasi,
v daljni, samotni,
zato mi je tukaj dobro.
Da, samo tu ostati,
ne se izgubiti iz vasi.

Za nas, argentinske Slovence, pa je dejansko Slovenija bila tukaj, na Pristavi, v slovenski šoli, pri slovenskih prijateljih, ali na prireditvah naše skupnosti po različnih domovih.

Z vsem tem, kar smo slišali doma ali v šoli pa smo si v mislih ustvarili neko podobo Slovenije. Lahko bi rekli, da je bila črno-bela podoba Slovenije, saj so nam kazali stare črno-bele slike  ljubljanskega  nebotičnika, Tromostovja ali Bleda.

Ko pa so kasneje nekateri že lahko potovali “domov” (kot so sami pravili), so tudi prinesli novejše slike- barvaste diapozitive in posebne občutke. Še bolj zanimivo pa je bilo poslušati mlade, naše sovrstnike, ki so takrat potovali in nas prepričevali o lepoti Slovenije.

Kdo je sanjal slovenske sanje,
Ko niso bile dovoljene sanje?
Kdo jih je sanjal ponosno in smelo,
kdo se jih je sramoval?
Kdo jih je skrival, zatajeval,
kdo se jih bal priznati?
Kdo vanje dvomil, kdo veroval?
Kdo jih preziral, zasramoval,
kdo streljal vanje?

In za vse prvo
in zadnje vprašanje:
kdo je zmagal,
ko so zmagale sanje? –

(Ko so zmagale sanje ,
Smo zmagali vsi!?)

Tone Kuntner

Naši stari starši so sanjali slovenske sanje, ko to niso bile dovoljene sanje. Zaradi vladajočega režima so bile težko uresničljive, zato pa so te sanje pričeli udejanjati daleč od domovine, v naši slovenski skupnosti.

Naj gre naš poklon in zahvala vsem sanjačem in garačem, ki so ustvarili ta košček Slovenije v Argentini.

(Odlomki iz kulturnega programa)