Zagotovo je rezultat volitev PASO (Primarias Abiertas Simultáneas y Obligatorias, to bi približno pomenilo “primarne obvezne volitve”), ki so potekale v nedeljo 13. avgusta, povzročil pravi potres glede predstav, ki so jih imeli argentinski politiki o trenutni situaciji naše države in o mestih, ki so jih zavzemali vsi njeni voditelji.
Kljub temu, da PASO niso predstavljale pravih primarnih volitev, kjer bi ljudje lahko izbirali med različnimi kandidati za predstavnike parlamenta, so pa vendarle povzročile efekt velike plačane ankete s strani vseh nas, kjer so politiki verjeli, da bi to pomenilo neke sorte plebiscit za ocenjevanje sedanje vlade po svojih prvih 19. mesecih delovanja. Sama politika je verjela, da bo vse nadaljevalo po stari logiki. Pa je bila vendar to velika zmota in so rezultati volitev PASO spravile vse stare voditelje v šok.
Pa poglejmo, kako se je vse to začelo. Vladajočo koalicijo stranke Cambiemos, ki je bila ustanovljena z namenom, da se predstavi na volitvah leta 2015 in s tem konkurira proti skoraj nepremagljivim kirčneristom/peronistom, sestavljajo «šibke» stranke PRO, UCR in Coalición Cívica. Tako nepomembna se je ta koalicija zdela velikim voditeljem peronizma in kirčnerizma, da so jih negativno označili za «stranko soseske ». Lahko rečemo, da je sedanja vlada, ki je nepričakovano zmagala na volitvah, kjer nobena nova stranka ali koalicija ni uspela zmagati že 70 let, nedvomno začela delovanje z manjvrednostnim kompleksom. Nihče ne bo pozabil na zgodovinsko dejstvo, da nobeni ne-peronistični vladi ni uspelo končati svojega mandata že od leta 1928, ko je Alvear zaključil svoj mandat. Zmaga Cambiemos je bila tako presenetljiva, da smo vsi opazili visoko stopnjo protidelovanja, ko je ta začela svoj mandat. Prav tako je jasno, da je za to zmago zaslužno dejstvo, da so ljudje volili v strahu slutnje, da postajamo vse bolj podobni Venezueli.
Vsak prišteven človek ve, da je Cambiemos prevzel oblast sredi hude državne stiske in občutljive situacije v vseh ozirih: političnih, socialnih, gospodarskih in institucionalnih, ki so bili rezultat 24 let vlade peronizma/kirčnerizma. Kljub temu, te politične sile s svojimi reklamnimi mehanizmi niso nikoli prevzeli odgovornosti za grozno stanje države in so, nasprotno, prelevili vso krivdo na Cambiemos že takoj ob prevzemu mandata.
Tako je ta reklamni aparat želel predstaviti sedanjo vlado kot obsojenca in so si zamislili volitve PASO kot neke vrste referendum o delovanju vlade v teh 19. mesecih, misleč, da je sedanja vlada edina, ki ima kaj zgubiti pri teh volitvah.
Vendar pa so rezultati volitev PASO stari politiki dali zaušnico. Ne samo, da se ljudje niso strinjali z obsodbo vlade, temveč so tudi izrazili ostro kritiko vsej tradicionalni argentinski politiki.
Cambiemos je pridobil več podpore, kot v splošnih volitvah leta 2015. Nihče ni predvidel, da se bo to zgodilo. Bili so izvoljeni v vseh osrednjih provincah države in čeprav se še vedno seštevajo glasovi za rezultat zmagovalca v provinci Buenos Aires, za politično okolje tudi to šteje kot uspeh za vlado. Zaušnica stari politiki je v tem, da ljudje niso verjeli pridigi, da je za trenutne težave kriva sedanja vlada, predvsem pa tudi v tem, da ne morejo razumeti take zmage vladajoče koalicije, kajti ni tako očitnih sprememb v državi, ki bi jo lahko jamčile. Kar kažejo rezultati je torej, da državljani cenijo novi pluralistični in republikanski stil; bolj, kot so bili sami pripravljeni verjeti. Nihče ne more zanikati, da se danes v Argentini čuti drugačno okolje in da je veliko vidikov nove vlade, ki so opazno različni od vlade Kirchner, čeprav kažejo nekaj znakov amaterstva.
Stari peronisti so bili premagani po vsej državi in, tako kot nikoli prej, to trpijo in priznajo. Poraz, ki so ga doživeli leta 83 se je zgodil zaradi strateške napake, ampak stranka je bila še vedno na nogah; danes izgleda, kot da stranke ni. Pojavijo se nove podobe v peronizmu, ki ne nadaljujejo s starimi političnimi navadami peronizma, vendar pa še ne najdejo svojega mesta znotraj arhaičnega strankarskega aparata.
Peronizem dolguje ljudem še veliko razlag, predvsem glede tega, zakaj se je pustil toliko let manipulirati s strani kirčnerizma, ki je danes obsojen na pozabo. Peronisti in kirčneristi so imeli koristi enega od drugega veliko let, medtem ko so kazali svojo najslabšo različico avtokratskega in netolerantnega populizma. Ta stara politika je tista, ki danes ne najde izhoda; z razvodenelo podobo Kristine, ne najdejo smeri in ne voditelja. Peronisti so se pridružili kirčneristom, da bi ohranili korporativno moč in so danes, s padcem njihove nekdanje voditeljice, ostali brez strukture.
Dan po volitvah PASO, je Cambiemos končno postala kompetitivna politična stranka. Veliko analitikov misli, da je Cambiemos vlada v tranziciji. Verjetno je res tako, in to bo zagotovo dolga tranzicija, saj Argentinci niso navajeni živeti brez populističnega diskurza. In ta vlada se upira temu diskurzu. Medtem doživljamo novo obdobje, ki mu lahko pravimo revolucionarno obdobje, kajti kot nikoli prej lahko vidimo poskus čistke starega načina politike.
Jože Lenarčič
