Tekač za nagrado večnega življenja: prvi človek na Luno, srčni Prekmurec pa v Maribor
So ljudje, ki se te na novinarski poti prav posebno dotaknejo. Zaradi zanimive življenjske zgodbe, svojih dosežkov ali kratko malo zaradi tega, kar izžarevajo in za kar je včasih težko najti pravo besedo. Seveda so tudi takšni, ki izpolnjujejo vse tri naštete pogoje, tak je bil dr. Jožef Smej. Čeprav sem ob novici o njegovi smrti izvedela, da je zadnja leta preživljal v domu v Lenartu, se mi zdi, kot da sem ga še včeraj srečala na mariborskem Slomškovem trgu, kako se slok, rahlo sklonjen, z odločnim korakom, ki pa so ga leta vendarle upočasnila, odpravlja na svoj obvezni sprehod z brevirjem. Včasih zamišljen, včasih prijazno kimajoč v pozdrav, vedno pa pripravljen, če je srečal reveža, izprazniti žepe zanj.
Tam, na Slomškovem trgu, kjer je pred selitvijo v Lenart ta visoki cerkveni dostojanstvenik, upokojeni škof, pa tudi pisatelj, pesnik, prevajalec in literarni zgodovinar, skratka, žlahtni humanist, preživljal plodno jesen življenja, sva oktobra 2015 sedla k dolgemu pomenku za Večer. Bilo je v tednu, ko je srčni Prekmurec, rojen v Bogojini, postal častni občan Maribora, mesta, kamor ga je v šestdesetih letih povabil službovati še en veliki Mariborčan, škof Maksimilijan Držečnik, njegov profesor filozofije na mariborskem bogoslovju pred nemško okupacijo. Študij je Smej potem nadaljeval v Sombotelu in bil decembra 1944 posvečen v duhovnika. Vojna je v družino Smejevih zarezala globoko rano, saj se Jožefov brat, prisilno mobiliziran v madžarsko vojsko, ni vrnil z ruske fronte.
Ob Držečnikovem povabilu za stolnega kanonika v Maribor je bila za Smejem že v prekmurske ravnice utirjena duhovniška pot, kjer je bil nazadnje duhovnik in nato dekan v Murski Soboti. Odločitev za Maribor ni bila lahka, a pretehtalo je spoštovanje do milega, blagega škofa Držečnika, ki ga je ohranil do konca življenja v najlepšem spominu.Tako je Jožef Smej v julijskem večeru 1969, na dan, ko je prvi človek stopil na Luno, s težkim srcem podpisal, da zapušča soboško župnijo, kjer je imel ob sebi tudi svoje starše. Prvi meseci v Mariboru so bili težki, saj je bilo novo delo v nasprotju s prejšnjim, soboškim, bolj uradniško, domotožje pa hudo. Včasih je kar pristopil h kakšnemu vozniku v avtu s soboško registracijo, parkiranem na Slomškovem trgu, in ga poprosil, ali lahko prisede za pot v Prekmurje. Kar tako, v Maribor se je potem vrnil z avtobusom.
Leta 1983, pet let po Držečnikovi smrti, je Smej postal pomožni škof. Ko sva se leta 2015 srečala, je bil, triindevetdesetleten, seveda že nekaj časa v pokoju, a je še vedno pridigal in maševal. V mariborski stolnici, posebno vesel pa je bil, če so ga poklicali v kakšno faro zunaj Maribora.
Politika in njena prerivanja za vsakdanjo rabo ga niso nikoli zanimali, tudi sodobna ekonomija je bila zanj, tako je govoril, “neke vrste znanost, na katero se prav nič ne spoznam”. A je bil žlahtni intelektualec, poliglot in pisec z izčrpnim seznamom avtorskih del. Svoje znanje jezikov je skromno zaobjel takole: “Francoščina mi je koristila, da sem svojim prekmurskim rojakom izseljencem, sezoncem, zaposlenim v Franciji, pisal prošnje za pokojnino, pa tudi pri prevajanju uvoda Svetega pisma Stare in Nove zaveze in komentarjev. Nemščina pa mi je prišla prav, ko sem prevajal komentarje k psalmom. V navado mi je prišel tudi vsakodnevni sprehod z brevirjem, imam slovenskega, latinskega, madžarskega, rad bi imel še nemškega, te jezike znam, lahko berem tudi angleščino, italijanščino.”
Rad in temeljito je preučeval življenje in delo velikih prekmurskih rojakov in pisal o njih. Najprej je izdal knjigo Muza Mikloša Küzmiča, pesmi in pisma prekmurskega duhovnika, pisatelja in narodnega buditelja, potem je izšel njegov roman o Küzmiču z naslovom Po sledovih zlatega peresa, za njim še knjiga o Smejevem krstitelju Ivanu Baši, župniku v Bogojini, z naslovom Psalmi vaškega župnika in nato še knjiga o dr. Francu Ivanocyju, znamenitem župniku na Tišini, z naslovom Ivanocyjeva skrivnost … V samozaložbi je izdal tudi več knjig z naslovom Kronogrami skozi čas. Hitro so pošle, saj je tovrstna literatura redka, njega pa so že od mladih let zanimali kronogrami, zapisani večinoma v latinščini po cerkvah in drugih stavbah raznih mest tako, da lahko iz poudarjenih črk, ki imajo številčno vrednost, razberemo letnico.
V Smejevem življenju se je zvrstilo kar nekaj papežev, s sedanjim, papežem Frančiškom, pa je bil celo sorodstveno povezan, saj ima mož, ki se je v Argentini poročil s Frančiškovo nečakinjo, ko je bil sedanji papež še kardinal, slovenske korenine, ki segajo tudi na bogojinsko Smejevino. Smejevi predniki so imeli namreč v Bogojini velik grunt, razdeljen na dva dela, in nasproti Jožefove rojstne hiše se je Ani Smej, sestrični Jožefovega očeta, rodil Franc Bajlec, kasnejši advokat, ki je konec leta 1944 emigriral s svojo družino v Argentino. Njegova hčerka Mirjana se je v Buenos Airesu poročila z Vladimirjem Voršičem iz Celja, njun sin, tudi Vladimir, pa z nečakinjo bodočega papeža Frančiška. Slavnega sorodnika, prvega slovenskega kardinala Jakoba Missio, je imela tudi Jožefova mati. Dr. Bajlec, čigar vnuk je poročen z nečakinjo papeža Frančiška, pa je bil tudi tisti, ki je v dvajsetih letih minulega stoletja predlagal bogojinskemu župniku Ivanu Baši, naj zaprosi mojstra Plečnika, da naredi načrt danes znamenite cerkve v Bogojini. Jožef Smej se je tega spominjal takole: “Plečnik je najprej naredil načrt z dvema stolpoma. Ker je bil moj oče cerkveni odbornik, sem tudi jaz doma videl tisti načrt. Mnogi so se jokali zaradi tistih dveh stolpov, ker se jim je to, dva stolpa, zdelo nekaj veličastnega, a ko je Plečnik videl staro cerkev, je zavrgel načrt o dveh stolpih. Novo cerkev je podaljšal na sever in jo združil s staro, na novo pa je potem naredil okrogel stolp. Prst kaže proti nebu, ker je cerkev v Bogojini posvečena Gospodovemu vnebohodu. V začetku ni ugajala vernikom, potem pa je župnik Baša povedal: Samo kokoš znese vedno enaka jajca, arhitekti pa imajo vedno nove ideje.”
Poln takšnih in drugačnih anekdot, nanizanih z vedrino, natančnostjo, pa tudi s skromnostjo, lastno velikim duhovom, je bil tisti najin pomenek in še zdaj se spomnim besed, namenjenih predlagateljem mariborskega odlikovanja, ki seveda ni bilo ne Smejevo prvo ne zadnje: “Vaše odlikovanje nas veže, da moramo še naprej živeti pošteno, da se ne bi vi kdaj kesali, ker ste nas predlagali.” Spominjam pa se tudi volila, namenjenega vsem navzočim: “Na tekališču tega zemeljskega življenja vsi tecimo tako, da dobimo nagrado večnega življenja in bomo nekoč častni občani nebeškega Jeruzalema.” On sam je nedvomno tekel tako.
Darka Zvonar Prednar
Večer, 24. 11. 2020
