V soboto 29. avgusta je bila v prilogi “Campo” dnevnika “La Nación” pod rubriko “Rincón gaucho“ objavljena – izpod peresa R. A. Sanguinettija – kratka zgodovina in pomembnost mlinov na veter ki črpajo vodo na podeželju, kar je za živinorejo in kmetijstvo bistveno potrebno.
Zadnja odstavka sta pa posvečena mlinu, ki ga počitnikarji pri Hanželiču gotovo poznajo.
“Verjetno se pa najznamenitnejši tovrstni mlin v naši deželi nahaja v kordobskih hribih. V dolini Punilla, blizu Capilla del Monte, obdan z veličastnim pogledom na Sierras Chicas, se nahaja zaselek Dolores. Ob lepi cerkvici v kolonialnem slogu stoji hiša imenovana “Flor de durazno“ – Breskov cvet – kjer poteka istoimenski roman (Hugo Wast – 1911 )*, v bližini pa velika stavba, ki sedaj izgleda kot zapuščen samostan. Ta je bila last “de la novelesca Marquesa Pontificia“ Adelia María Harilaos de Olmos. V okolju se pa dviga velik stolp za mlin na veter. Sestoji s treh stolpičev eden nad drugim, vsak s svojo ploščado in ograjo s kovanega železa, v sredi se pa vijejo do vrha polžaste stopnice. Ta mogočna struktura nekako spominja na nekakšen manjši Eifflov stolp.
A to ni slučajno. Načrt zanj je naredil isti inženir, Gustave Eiffel. V začetku prejšnjega stoletja mu ga je omenjena gospa Adelia naročila, ga pripeljala in ga postavila na svojem posestvu, Estancia San Sebastián.
Visok je ok. 35 m, mlina na vrhu nima več in je v zelo slabem stanju. Čaka na potrebno obnovitev, pač, dokler se to še da. Tako estetsko kot zgodovinsko ta velikan to zasluži. Spada v našo narodno dediščino. “
Poslovenil F.M.
- V originalu Hugo Wast – Gustavo A. Martínez Zuviría ( 1883 – 1962) ni omenjen. Vsa njegova dela so bila pod Alfonsinovo vlado prepovedana. To je dosegla judovska skupnost, ker je bilo par njegovih romanov, med njimi “El oro” – v slovenščini je leta 1942 izšel pod naslovom “Zlato večnega Juda”, zanje žaljivih.
