MOJA DOMOVINA
Oče, mati, bratje in sestre,
koče, mesta, trate in steze,
holmi, skale večnega snega:
to je moja domovina!
Zdrava bodi moja lepa domovina,
moja lepa domovina!
Prva pesem mladih sončnih dni,
varovanka fantove moči,
kres, ki sega meni do neba:
to je moja domovina!
Zemlja rodna moja je tako,
da, če treba, bil se bom za njo.
Zadnja kaplja mojega srca:
to je moja domovina!
(avtor: Lojze Mav)
.
.
V Buenos Airesu junijsko spominsko prireditev zaključimo s pesmijo Moja domovina. Zapojemo jo stoje, spoštljivo in navdušeno, kot se zapoje himno.
A ta pesem, nam tako znana in draga, je bila v Sloveniji, ki jo s tako ljubeznijo opisuje, dolga leta zamolčana.
Kaj vemo o njej?
Tako je l. 2012 v radijski oddaji Moja zgodba povedal argentinski Slovenec Marko Fink:
Pesem sem prvič slišal v otroških letih. Slovenci v Argentini so to pesem radi peli, predstavljala je veliko lepe energije, glede na vsebino, ki jo ima. Spomnim se pa tudi tega, da so ob petju ljudje bili večkrat žalostni, zamišljeni, resni. Bogu so bili hvaležni, da so ostali živi in se ob tem spominjali na svoje pobite.
V slovenski kapeli Marije Pomagaj v Buenos Airesu na plošči ob oltarju piše “Za mrtve ne bodi mrtev”. In ta pesem nas napolni s to idejo, da moramo mi spregovoriti za tiste, ki ne morejo več govoriti. Mi, ki smo živi, s korajžo, z željo po resnici in z vsem veseljem za naprej ker vemo, da bo vsak dan lepši, če bomo izhajali iz resnice.
Moram čisto iskreno povedati, da nisem vedel, da je bil njen avtor Lojze Mav, naš skladatelj, ki je bil tudi duhovnik dirigent, rojen 1898 pri Domžalah, v Grobljah. Vedno sem mislil, da gre za narodno pesem. Mav je pisal cerkvene in zborovske skladbe, predvsem v ljudski motiviki, kar pomeni, da ta pesem ni bila napisana z namenom, da bi vabila k boju. Kar je glede na vsebino jasno. Vesel sem tega, da so ljudje, ki so se uprli nasilju, ki je prihajalo od zunaj, take pesmi izbrali za svoje koračnice, za vzbujanje zavesti in vere.
Pesmi “Moja domovina” se pa spominjam predvsem iz vsakoletnih proslav, ki smo jih imeli v Slovenski hiši v Buenos Airesu in po drugih slovenskih domovih v Argentini, saj je vsako leto zazvenela v spomin tistim, ki so bili izvensodno pobiti v juniju 1945.
Njeno besedilo je še danes zelo aktualno, ker govori o družini, o lepoti naših krajev, o mladosti, o rodni zemlji. In o tem, kako vzbuditi zavest, da je domovina vrednota, za katero moraš tudi včasih kaj žrtvovati, da jo braniš. Govori o očetu, materi, bratih, sestrah, o lepoti naših gora, naših skal večnega snega – to je moja domovina! Mislim, da se okoli teh besed, teh vrednot lahko vsi strinjamo, eni in drugi.”
Po vojni je bila pesem “Moja domovina” dolga leta zamolčana v Sloveniji, v glasbenih arhivih je bil najti samo v izvedbi domobranskega zbora. Ta povezanost z domobranstvom je zapečatila njeno usodo, pa čeprav ni bojna pesem in ni bila napisana za vojsko, saj jo je Mav napisal v Srbiji nekaj let pred vojno. Cele generacije Slovencev niso smele vedeti o njej, čeprav je njeno besedilo domobljubno.
Zamolčati umetniško delo pomeni korak izven civilizacije, je povedal Marko Fink.
Vrnitev tega kulturnega zaklada v narodno zavest je znak zrelosti naroda in tudi korak k spravi.
.
.
Zakaj torej pesem postane zamolčana?
Zamolčana postane kakšna stvar ko je civilizacija, ko je korak izven civilizacije. Ne morem si drugače razlagati. Spomnim se, ko je bila razstava, kako je bila na indeksu prepovedanih knjig pesmarica slovenskih pesmi. Še danes mi ni jasno, zakaj takšen korak izven civilizacije, izven te želje, da bi mi Slovenci vedeli, kaj smo. Z vso silo moramo braniti našo kulturo. V argentini pravimo el amor empieza por casa, ljubezen začne doma, ne moreš izraziti ljubezni do drugih če sam sebe ne ljubiš, če nimaš vse lepo pošlihtano kdo si in kaj si. Tudi v svetem pismu piše ljubi drugega kakor samega sebe, če samega sebe ne spoštuješ tudi drugega ne moreš, iz tea preprostega principa izhajam, nisem velik intelektualec ampak človek ki čuti in to kar čutim rad izražam s preprostimi besedami.
Ta pesem nosi bogato besedilo, ki bi ga lahko podpisal vsak dobromisleč človek, ampak pesem je bila zamolčana, prepovedana.
ja, bil je spopad, bila je ideja, da moramo naša domovinska čustva skrivati, da jih ne smemo izražati, da ne bi spodkopavali kake druge ideje, ki naj bi bila nad tem. Ampak, kaj more biti nad tem? Najprej sem jaz, potem so pa drugi. Ni to izraz egoizma, nasprotno, če sam sebe ne priznavam in nimam te moči, da vem, kdo sem, tudi drugih ne spoštujem. Večkrat se srečam na svetu s kolegi, vsak ima rad svojo državo, svojo domovino, ampak vsi se najdemo v tem. Če jaz sam vem, kaj je Slovenija zame, moja domovina, za katero moram nekaj dati, potem razumem tudi druge, ki pravijo italija je moja domovina, Nemčija je moja domovina. Čisto iz istih principov emocionalnih, to je bistveno, da naredimo korak naprej, da ločujemo, da znamo diferencirano gledati na stvari. Nacionalizem je za zavreči, patriotizem pa ne, to je zdrav čut do svoje domovine, veš, da je to tvoj prostor, to je tvoja mati, tisti tvoj kulturni prostor, ki te definira, te opisuje. Vsak prostor da določene narode, ki se razvijejo če imajo svobodo in če je želja po tem, da se kulturne dobrine pokažejo v najlepšem razcvetu, tu se vidi, kaj narod sploh more dati in kako se bo z drugimi narodi lahko razumel, to je civilizacija, civilizirano razmerje do stvari, kultura, ki ne bazira na tem, da izključuješ ampak da najprej veš, kdo si, in šele potem se povezuješ z drugimi naprej. Večkrat slišim razne mislece, ki govorijo o nevarnosti globalizacije, danes nam to grozi.
Proslavljali smo 140 letnico glasbene matice, ki je nastala kot protiutež nemškemu glasbeni sceni v Ljubljani in potem po celi Sloveniji. Oblast po vojni l. 1947 je razumela, da je treba matico ukiniti, čisto ideološko so zaznali, da je to meščanska oblika kulture in še ceo matica je morala pod prisilo podariti prostore, to je bilo do leta 2002. Človek težko razume, kakšni časi so to bili. Moram priznati, da imam večkrat težave, da razumem, kakšna logika je to bila.
To čutim kot ljudsko pesem, po konceptu je zelo ljudska. Vsakič, ko grem v Kočevski rog, vsak junij, ob grobišču, jo zmeraj sliišm, tam ima še eno posebno moč.
Ko poješ moraš recitirati, besedilo vodi muziciranje, zato se vedno besedilo točno razume jaz pa iščem barve, podajam stvari s čustvom. V tej pesmi ne vidim nič militarističnega, nasprotno, zame je kot druga slovenska himna. Ne bi me nič čudilo, če bi jo kdo izbral za himno, govori zelo lepo o domovini, o tem, da se je treba zanjo žrtvovati, o mladosti, o moči, o kresu ki sega do neba, ne vem, ogromno je nekih poetičnih elementov, ki pomagajo, da se človek zamisli.
Omenili ste, da vas ta pesem spremlja od malih nog. Je ta pesem povezovala argentinsko skupnost?
Ja, to sigurno, vedno se je izvajala v centralnem momentu neke akademije, kot himna, kot moč, ki zavlada, vsi so jo z veseljem zapeli, dvoglasno, troglasno, se poje ponavadi, bil sem prav presenečen, ko sem izvedel, da je avtor Lojze Mav, poznamo razne njegove verske pesmi, nisem pa vedel, zanima me iz katere dobe je in kdo je tekst napisal.
.
.
Kdaj se zamolčana pesem lahko vrne v nedrje naroda?
Ko bomo živi ljudje spoznali, da je ta pesem vredna, da jo spet vsadimo v slovensko njivo in čimveč jo bomo peli bolj jo bodo ljudje spoznali in se zanjo navdušili. Samo ne pride nič, treba je včasih dolgo čakati, da se stvari uredijo, veliko je bilo zamolčanega, zlaganega, vsakega koraka se moramo veseliti.
Si predstavljam, da bi bili ljudje na drugi strani užaljeni, če bi to pesem slišali?
To je njihova odločitev, takoj ko bi jo povezali z domobranstvom človek morda ne razsoja več, jaz pakličem na zavest ljudi in na tekst, kaj tekst predstavlja, v tem tekstu ni nič spornega, ni sovraštva, poziva na streljanje…
V našem glasbenem arhivu ni te pesmi, razen v izvedbi domobranskega pevskega zbora, zato smo dobili zbor, ki je bil pripravljen posneti.
Poziv k odprtosti, gre za besedilo, ki je bogato in ni prav, da bi bilo umetniško delo zamolčano.
Od nas je odvisno, vsak lahko nekaj naredi, da se spravi stvar spet na svoja mesta, da se lepo uredi. Na lep civiliziran način.
_______
Pesem je pred drugo svetovno vojno napisal duhovnik, organist in skladatelj Alojzij Mav med svojim delovanjem v Čukarici pri Beogradu. Njegovo pesem imajo nekateri za domobransko himno, čeprav uradno ni bila. O tem priča ocena, ki jo je leta 1958 podpisal tajnik Društva slovenskih skladateljev, Pavle Kalan, v dopisu Komisiji za priznavanje umetniškega staža pri Svetu za kulturo in prosveto Ljudske republike Slovenije:
“O Mavovem življenju in delovanju v času zadnje vojne ne bi mogli dajati točnejših informacij in se nam zdi, da bi bilo bolje, ko bi to vprašanje rešili pristojni organi. Vendar kolikor nam je znano, Mav ni bil nikoli aktiven pripadnik bele garde. Pesem ‘Moja domovina’ je bila komponirana nekaj let pred vojno v Beogradu na srbsko besedilo in se vsaj v tej obliki menda še danes izvaja. V
času vojne ji je Mav le predložil slovensko besedilo, ki pa – kolikor moremo presoditi – nima nobene določene politično-propagandne osti. Kolikor vemo, so jo domobranci prepevali po cestah, kakor so prepevali tudi vrsto drugih, predvsem slovenskih narodnih pesmi…”
vir (na str. 8, opomba pod črto št.22):
2 Kot ilustracijo praktičnih težav oblasti kaže omeniti primer Alojzija Mava, organista in skladatelja. Kopijo dopisa Komisiji za priznavanje umetniškega staža pri Svetu za kulturo in prosveto LRS, Ljubljana, je podpisal tajnik Dss, Pavle Kalan, in jo je arhiviral pod št. 280, 21.11.1958. Iz nje je razviden odnos do “vrednotenja” posameznikov in obenem delovanje državnega aparata, zato navajam večji del dopisa: “O Mavovem življenju in delovanju v času zadnje vojne ne bi mogli dajati točnejših informacij in se nam zdi, da bi bilo bolje, ko bi to vprašanje rešili pristojni organi. Vendar kolikor nam je znano, Mav ni bil nikoli aktiven pripadnik bele garde. Pesem ‘Moja domovina’ je bila komponirana nekaj let pred vojno v Beogradu na srbsko besedilo in se vsaj v tej obliki menda še danes izvaja. V času vojne ji je Mav le predložil slovensko besedilo, ki pa – kolikor moremo presoditi – nima nobene določene politično-propagandne osti. Kolikor vemo, so jo domobranci prepevali po cestah, kakor so prepevali tudi vrsto drugih, predvsem slovenskih narodnih pesmi. […]
vir: Radio Ognjišče, Moja zgodba, http://oddaje.ognjisce.si/mojazgodba/2012/06/07/6-6-2012-zamol-ana-pesem-bmoja-domovinal-bas-baritonist-marko-fink
