arh. Jure Vombergar

Rojen je bil 21. aprila 1940 v Ljubljani, očetu Jožetu in mami Marjani Benkovič. 

Njegovo otroštvo je zaznamovala vojna. Oče Joža, znani dramatik in javni delavec je kot katolik in protikomunist moral ob koncu vojne zapustiti domovino. Mama Marjana je s tremi majhnimi otroki očeta pospremila peš do Celovške ceste, nato pa se je odpeljal s kolesom. V nekaj tednih naj bi se vrnil. To je bil eden Juretovih prvih spominov. Očeta je ponovno videl skoraj 10 let zatem, že v Argentini.

Življenje v povojni Sloveniji ni bilo lahko za mamo in otroke. “Zelo dobro imam v spominu dobo po vojni. V bližini, kjer smo stanovali, je bila meja in t. im. blok, vse okrog pa polno podzemskih bunkerjev. V bližnji šoli je bilo skladišče orožja, municije, bomb in granat, do katerih smo otroci imeli dostop (!). To so bile igrače nas, povojnih otrok, bunkerji pa igralni prostori in skrivališča. Vsak dan so bile po Sloveniji nesreče zaradi eksplozij. Mnogi otroci so bili ubiti ali pa postali invalidi.”

Mama Marjana je morala skrbeti za preživetje družine, zato so bili otroci prepuščeni sami sebi. Hodili so v “Dom igre in dela”, iz katerega se je Jure spominjal predvsem tega, kako so bile vse dejavnosti usmerjene v prevzgojo otrok. Rad je bral, šahiral, risal in pisal, pel v zborih in se zanimal za nešteto stvari.

Po končani osnovni šoli se je vpisal na klasično gimnazijo v Ljubljani. Ves ta čas si je pa tudi redno dopisoval z očetom, čeprav pod spremenjenimi imeni, zaradi varnosti.

Spominjal se je tudi dobrih sosedov, od katerih se je družina l. 1954 poslovila s solzami v očeh. “Imeli smo srečo, da smo naleteli na mnoge dobre ljudi, ki so nam pomagali”.

Težko pričakovani prihod v Argentino in ponovna združitev družine je bil lepo doživetje, a istočasno tudi soočanje z novimi težavami v novem svetu. Jure se je takoj vključil v slovenske mladinske in kulturne organizacije, novi priseljenci so v skupnost prinesli novo slovensko zavednost in zagon.

V novem svetu je bilo treba takoj v službo: prvo delo je dobil v mizarski delavnici za stilno pohištvo. Zvečer se je pa takoj začel učiti španščine, kar mu je omogočilo, da je z velikim naporom pri 18 letih z odliko zaključil srednjo šolo in se vpisal na univerzo UBA, kjer je diplomiral kot arhitekt in nekaj let tudi poučeval.

Zanimal se je tudi za razne veje umetnosti: rezbarjenje in kiparstvo, slikarstvo. Pri gledališki dejavnosti, ki mu je bila takorekoč v genih, je sodeloval kot igralec, scenograf in tudi režiser.

Kot poklicni arhitekt je aktivno delal: načrtoval je družinske hiše, stanovanjske bloke, tovarne, delavnice, pisarne, cerkve in kapele, šole in telovadnice. Kljub intenzivnemu poklicnemu delu mu je pa skupnost vedno ostala pomembna in ji je zato posvetil izjemno veliko časa in energije.

Kot arhitekt je opremil številne skupne objekte in v njih pustil svojo umetniško sled. V cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši je oblikoval spominsko steno, tabernakelj, oltar, ambon, krstilnik in vitraže. Lastnoročno je izdelal okvir podobe Marije Pomagaj. Njegovi deli sta tudi stena grbov ter mozaik svetih Cirila in Metoda ob vhodu v Slovensko hišo (po sliki z dovoljenjem Staneta Kregarja). Opremil je tudi notranjost cerkve Marije Kraljice v Slovenski vasi: steno za oltarjem, oltar, vitraže, skupaj z arh. Marijanom Eiletzom je načrtoval in vodil gradnjo tamkajšnje župnijske šole, misijonskega zavoda, Doma sv. Vincencija in Hladnikovega doma.  

Sodeloval je pri številnih slovenskih društvih.

V obdobjih 1981-1985 ter 1989-1991 je sprejel odgovorno mesto predsednika Zedinjene Slovenije. To so bila aktivna in nemirna leta, tik pred osamosvojitvijo Republike Slovenije. Kot predsednik naše krovne organizacije je sprejel dr. Alojzija Šuštarja,  prvega slovenskega škofa, ki je obiskal našo skupnost l. 1982 in s tem postavil mejnik v naših odnosih z domovino. V društvu je bil več let tudi kulturni referent in podpredsednik ter član nadzornega odbora.

Sodeloval je kot odbornik pri Slovenski Kulturni Akciji (SKA), za katero je tudi likovno opremil vrsto knjig. V umetniški šoli SKA je izpopolnil svoje talente in se kot umetnik posvetil kiparskemu delu v železobetonu in izdelavi vitraž iz akrila.

.

.

Bil je navdušen pevec in v mladih letih tudi član Slovenskega pevskega zbora Gallus.

Bil je aktiven član Slomškovega doma, nekaj let tudi odbornik in pa predsednik odbora staršev Slomškove šole.

Ljubezen do življenja v naravi je izkazal tudi s sodelovanjem v odboru počitniškega doma dr. Rudolfa Hanželiča in letovišča KZ Sloge.

Po osamosvojitvi Republike Slovenije se je vključil v argentinsko vejo stranke SLS in bil njen dolgoletni podnačelnik.

Prav poseben talent je tudi imel za stik z mladimi, znal jim je priti do srca. Bil je znan kot duhovit predavatelj in zato so ga (tudi) mladi večkrat povabili, da jim je govoril. To ljubezen do mladine je izražal tudi tako, da je na Slovenskem srednješolskem tečaju ravn. Marka Bajuka poučeval zgodovino.

Jure je bil eden najboljših poznavalcev naše skupnosti. Več let je preučeval in urejal arhiv društva Zedinjena Slovenija, v katerem so shranjeni dragoceni podatki o zgodbi naše emigracije. 

Uredil in zbral je knjigo “Letopis 1945-1995” o delu slovenskih duhovnikov v Argentini, ki je izšla pri založbi Družina. Uredil je tudi zbornik “50 let delovanja slovenskih lazaristov v Slovenski vasi v Lanusu”.

Imel je prav posebno zanimanje za iskanje raznoraznih statističnih podatkov, o katerih je pisal zanimive razprave, s podatki o slovenskih priimkih, o slovenskih družinah v Argentini, o njihovem prihodu v novi svet, o rojstvih, porokah in smrtih v naši skupnosti, s prav zanimivimi zaključki. Zanimanje za genealogijo je tako prenesel iz družinskega kroga tudi na skupnost in posvetil ogromno časa raziskovanju na tem področju. Veliko je ostalo neobjavljenega, veliko žal tudi neraziskanega.

Bil je iskreno veren mož. Globoko ljubezen do Boga je pokazal v svojih umetniških delih, pa tudi v aktivnem delu v slovenski in argentinski skupnosti. Skupaj z ženo sta več let bila voditelja družinskega verouka v bližnji argentinski fari. Sodeloval je pri verski reviji “Duhovno življenje” in bil več let tudi njen urednik.

Z ženo Meto Debeljak sta ustvarila številno družino. Njuni otroci: Andrejka, Marko, Ivan, Lučka, Mojca, Veronika, Pavlinka in Tomaž so tudi podedovali ljubezen do slovenstva in že od mladih let postali aktivni člani slovenske skupnosti in jo obogatili s številnimi talenti, ki so jih podedovali od staršev. Zadnjih 25 let življenja pa mu je predvsem razveselilo kar 22 vnukov. 

Veliko premlademu je zdravje začelo pešati. Počasi a neusmiljeno je bolezen napredovala, da je zadnje čase bil priklenjen na posteljo in dom.

Umrl je 4. februarja 2020 v Buenos Airesu, v 80. letu starosti. 

Odšel je dober človek in ponosen Slovenec – naj mu sveti večna luč!

Mariana Poznič

Please follow and like us: