Turneja folklorne skupine Maribor po Sloveniji.

8. februar – dan slovenske kulture, kot nalašč izbrani datum za začetek turneje po Sloveniji. 13 nasmejanih, veselih obrazov, se je podalo na letališče v Ezeizo in nestrpno čakalo na odhod.

Naslednji dan smo stopili na slovenska tla: utrujeni od poti, a navdušeni nad vsem, kar nas je čakalo. Imeli smo lepo stanovanje v Ljubljani, v Bežigradu, prav blizu centra.

V ponedeljek, 10. februarja, smo najeli dvorano v bližini, kjer bi lahko imeli še zadnjo vajo pred nastopi. Naslednji dan smo se najprej predstavili ministru za Slovence po svetu, g. Petru Česniku, dr. Zvonetu Žigonu in Suzani Martinez, ter se jim osebno zahvalili za podporo ob priliki našega gostovanja, saj naša pot ne bi bila izvedljiva brez njihove pomoči. Minister je bil silno prijazen in nas je vse povabil na kosilo v znamenito gostilno sredi Ljubljane. Sledil je obisk ljubljanskega gradu. Tukaj se moramo še posebno zahvaliti g. Stanetu, ki nas je ves čas spremljal, nas vodil po skritih kotičkih gradu, nam pokazal film o nastanku  in nas tudi bogato pogostil skupaj s soprogo Darjo. Še isti dan popoldne smo nekateri člani in voditeljica skupine, ga. Ani Senovršnik šli na intervju radia Univox v Kočevju, skupaj s predsednikom društva Prifarski Muzikanti, Mitjo Ferencom. Pogovor je potekal sproščeno in veselo.

.

.

V sredo, 12. februarja, smo se podali na Gorenjsko. Najprej smo obiskali Brezje, kjer smo se zahvalili Mariji Pomagaj, da nas je srečno pripeljala čez ocean ter se ji priporočili za vnaprej. Tudi Kranj smo obiskali. Ker smo bili na Gorenjskem nismo mogli, da ne bi obiskali naših prijateljev v Begunjah, družino Avsenik. Najmlajši sin slavnega Slavka, Gregor, nas je prisrčno sprejel in z nami poklepetal. Ker je bila že poldne ura, smo ostali tam na kosilu, v njihovi gostilni “Pri Jožovcu”. Sledil je ogled Bleda (pa tudi na “kremšnite” smo šli, v gostilno Park), Radovljice (kjer smo šli v prodajalno Gorenjke in se malo posladkali). V četrtek smo šli že navsezgodaj na Štajersko. Najprej smo se ustavili na Trojanah, se najedli krofov in se peljali naprej do Logarske doline. Čudovit razgled se nam je odprl, ko smo stopili iz minibusa, ki nas je peljal po Sloveniji. Malo snega je bilo, a zadosti, da smo se prvič kepali. Najbolj korajžni so stopili do slapa Rinka. Naj povem, da je bilo zelo, zelo mrzlo in vetrovno, čeprav je bil sončen dan.

.

.

V petek nas je dolgoletni prijatelj Miloš povabil na kosilo v Novo Mesto in od tam smo šli direktno v Stično kjer smo imeli prvi nastop. Pod geslom “Srečanje generacij in kultur” smo se predstavili v kulturnem domu skupaj s tamkajšnjo otroško folklorno skupino ter z oktetom fantov KD Stična. Predstavili smo koroške in splet gorenjskih plesov pa tudi nekaj argentinskih, ki nas jih je naučil priznani profesor argentinske folklore, ki se predstavlja po celem svetu. Želi smo navdušenje iz strani občinstva. Med publiko so bili tudi naši argentinsko-slovenski prijatelji, ki sedaj živijo v Sloveniji. Veseli smo bili tega srečanja.

.

.

Sobota, 15. februarja. Športni center Ribnica. To je pa bilo poglavje zase. V življenju nimaš veliko možnosti, da se predstaviš s tako kvalitetno in prepoznavno skupino kot so Prifarski Muzikanti. Čutili smo, kot da se že celo življenje poznamo. Prijazni, skromni, gostoljubni, profesionalni …. Najprej smo imeli tonsko vajo, saj so nas oni spremljali z instrumenti pri gorenjskih plesih. Trema je bila, a ko so se prižgale luči in smo videli, da je bilo v dvorani nad 600 obiskovalcev in so Prifarci že s prvo pesmijo “vžgali”, smo se počasi sprostili. Tudi eno njihovo smo zaplesali: “Na oknu deva je slonela”,  seveda ob spremljavi vseh članov. Na koncu, smo pa vsi: oni, mi in vsa dvorana zapeli skupaj tisto lepo “Nocoj, pa oh nocoj”. Sledilo je slikanje, kramljanje s prijatelji, skupno druženje in večerja z našimi Prifarci. Nepozabno je bilo!

Naša voditeljica ima sorodnike v Jurovskem dolu. Tja smo se podali naslednji dan, h gospe Marinki in njeni družini, ki je nekako postala tudi naša družina. Bogato so nas pogostili, prisrčno, toplo sprejeli in smo se počutili kot doma. Popoldne je bil pa nastop skupaj s folklorno skupino Jurovčan v njihovem kulturnem društvu. Sproščeno in prisrčno je bilo. Pa še pogostili so nas po nastopu. Nato smo šli nazaj h gospe Marinki, kjer smo se zadržali pozno v noč, peli, plesali, dobro jedli in se luštno imeli. Kar tam smo prespali, saj smo se naslednji dan podali na izlet v Graz, v drugo največje mesto v Avstriji. Krasno, urejeno mesto, kjer smo si ogledali sloveči stolp z uro, zvonik, deželno hišo, topniški branik in se vzpeli na grajski hrib Schlossberg. A pred tem smo naredili še “Pot med krošnjami”. Verjetno se sprašujete, kaj je to, kajne? Pot med krošnjami leži v osrčju mogočnih pohorskih gozdov, na vrhu Rogle na nadmorski višini 1517 metrov. Pot pokaže, zakaj je pohorska narava edinstvena. Dih nam je vzel pogled s 37 metrov visokega stolpa, zahvaljujoč kateremu smo lahko uzrli veličastna drevesa, stara na ducate ali celo več kot sto let, takorekoč na dosegu roke. Res nekaj posebnega. Vam jo priporočamo. Pot je bila odprta jeseni lanskega leta in je res edinstvena.

.

.

Torek, 18. februarja, je bil spet prekrasen dan. Tokrat smo šli na sv. Višarje. Povzpeli smo se z gondolo do vrha. Tam pa je bilo snega na pretek, in ravno zato smo se kar precej časa kepali in se eden drugemu smejali. Kot se spodobi smo obiskali cerkev, “pocukali” Marijo za rokav, se okrepčali s kuhanim vinom in prigrizkom in nato spet dol z gondolo. Pot nas je peljala do Planice, kjer so smučarji vadili in je bilo lepo videti, kako s smučmi letijo po zraku. Kranjska gora je bila naslednja postaja. Prekrasen kraj, poln gostinskih ponudb, prava turistična točka. Ker smo pa bili blizu Beljaka ali Villacha po nemško, smo šli pogledati še to luštno mestece ob Dravi.

Ker nam je všeč pivo in ker imamo v Žalcu prijatelja Roberta, nas je povabil, da so nam pokazali slavno fontano, čeprav ni obratovala (to je samo med 1. aprilom in 1. novembrom). Tam nam je njegov znanec in administrator fontane piv “Zeleno zlato” povedal zanimivosti, kako delujejo te “pipe” že od 2014 dalje: poleti imajo toliko obiskovalcev, da je kar težko priti zraven, kupiti kozarček in pokusiti 5 različnih vrst piva. Tudi v spodnji del so nas spustili, čutili smo, kot da gremo v podmornico. To je bila izjema, saj ne dovolijo vstopa vsakomur, ki bi to želel. Robert nas je potem peljal do Ekomuzeja hmeljarstva in pivovarstva Slovenije. Tam smo si ogledali kratek film in spoznali zgodbo Simona Kukca, očeta laškega piva. Zvedeli smo, da je Slovenija peta največja proizvajalka hmelja na svetu. Poučno in zanimivo. Za slovo so nas pogostili s pivom. Zvečer smo pa imeli nastop v Hmeljarskem domu v Petrovčah, pod geslom “Iz Slovenije do Argentine in nazaj do domovine”. Skupaj s folklorno skupino Kobula, folklorno skupino Senovo, moškim pevskim zborom Petrovče in pevkami Pušljec iz Zgornje Savinjske doline, smo se predstavili pred polno dvorano. Tudi intervjujali so nas iz televizije Maribor in časopisa Večer. Lepo srečanje, ki ga ne bomo pozabili.

.

.

V četrtek, 20. februarja, smo šli na izlet na Primorsko. Najprej smo se ustavili v Kopru, šli do Pirana, tam si ogledali Tartinijev trg in znamenito cerkev ter se sprehajali po skritih ulicah. Šli smo še do Portoroža, slovenskega Monaka, kjer je bilo tudi lepo. Naslednji dan smo pa imeli zadnji nastop: v Veržeju, v Prlekiji, v kulturni dvorani Janeza Ferenca. Tam smo nastopilli skupaj s folklorno skupino Leščeček in moško vokalno skupino KD Slavko Osterc. Ob polni dvorani smo zaplesali kar smo tukaj vadili in bili pogoščeni v bližnji gostilni kjer smo se zadržali pozno v noč. Čuden občutek, ko veš, da je zadnji nastop: malo žalosti, ker je konec, obenem pa veselje in ponos, ker smo povsod bili prekrasno sprejeti in ker smo ponosno predstavili to, kar smo se naučili.

Na pustno soboto smo šli na Ptuj, na kurentovanje, zvečer na veselico v Litijo z našimi prijatelji Čuki, ki so nas že z odra pozdravili in nam posvetili nekaj pesmi; na pustno nedeljo pa v Cerknico, kjer je bila čudovita povorka: videli smo kurente, laufarje, butalce, čarovnico Urško, godalne orkestre, itd. Kot zaključek pa na veselico kjer so igrali Modrijani, ki so nas tudi še posebej pozdravili.

.

.

Pri vseh predstavitvah smo imeli tudi vezni tekst kjer smo povedali ne samo zgodovino naše skupine, temveč  tudi to, da smo kakor lastovke “… čeprav se lastovke selijo jih veže nevidna nit, ki se ne pretrga: kultura, kamorkoli bodo odšle bodo s seboj prinesle tudi  slovenstvo”. Poudarili smo, da čutimo, da imamo dve pripadnosti saj smo se rodili na argentinskih tleh, a se po naših žilah pretaka slovenska kri in ravno zato spoštujemo in ljubimo to, kar nam je bilo dano: narodno zavest in dediščino dveh svetov. Zato smo si izbrali geslo “v objemu dveh kultur”. (Lahko si ogledate slike turneje na naši facebook strani “Folklorna skupina Maribor”).

Še vedno smo polni občutkov, nepozabnih doživetij, hvaležni vsem, ki so nas tako lepo in toplo sprejeli, hvaležni Bogu, da nam je naklonil čudovito vreme skozi ves čas naše turneje. Člani folklorne skupine Maribor smo ponosni na to kar smo dosegli, na naše korenine in bomo z veseljem nadaljevali pot, ki smo si jo začrtali. 

Hvala Slovenija za vse, morda pa še kdaj nasvidenje!

Folklorna skupina Maribor

.