Leta 1966, ko sem končaval študije biokemije na buenosaireški univerzi, sem izvedel, da se na Antarktiki že dve leti proučuje, kako na človeka vpliva  bivanje v tako nenavadnem okolju in odziv organizma nanj: dnevna svetloba skozi celo poletje, skoro nepretrgana tema pozimi, osamljenost glede družinskih in družbenih vezi, popolna sprememba dotedanjega okolja, sožitje skozi daljšo dobo v majhni in od vsega oddaljeni skupini, ki je le po radiu povezana z ostalim svetom, brez vsakih možnosti, da jo zapustiš.  Možni odzivi na to so spremembe nivoja hormonov v krvi in količin snovi njih degradacije v seču, kot znak tega vpliva na normalni celodnevni hormonalni ciklus – ciclo circadiano, glavna tema mojega dela. To in še kaj drugega se je študiralo v sklopu raziskovanj  svetovnega obsega na različnih zemljepisnih širinah, vse za predvidevanje možnih sprememb  v človeškem organizmu med daljšimi poleti v vesolje, katere je takrat pripravljala NASA.

Prijavil sem se na endokrinološki oddelek fakultete kot kandidat za to delo. Bil sem izbran in začel sem pripravljati vse potrebno in se tudi vaditi, da ga bom izvrševal na Antarktiki.

.

.

Argentina je v tistih časih imela znanstveno bazo Estación Científica Almirante Brown, odvisno od Instituto Antártico Argentino,  zgrajeno na antarktičnem polotoku, na širini 64¨53′, malo nad polarnim krogom ( 66¨33′), v zalivu imenovanem Bahía Paraíso, ki res zasluži to ime. Zame je to najlepši kraj, kar sem jih kdaj videl in užival sem ga skozi celo leto, s spremembami ki jih letni časi – če jih v teh krajih večnega ledu in snega sploh lahko tako imenujemo – prinašajo.

Na tej bazi, dobro opremljeni za raziskovanja na različnih področjih, so se vršila meteorološka opazovanja s pošiljanjem podatkov v Meteorološki Inštitut v Buenos Airesu, merjenje temperature morske vode in koncentracije soli ter eventuelne kontaminacije, merjenje prozornosti vode, ki je odvisna od količine planktona – pozimi čez 20 m, poleti kak meter. Potem opazovanje živali in njih selitve ter nabiranje redkih primerkov za Antarktični inštitut. Poskusi merjenja obsega »krila» – planktonska združba rakcev, ki kar pordeči površino morja in ki so glavna hrana kitov in pingvinov.  Nikjer še nisem videl toliko živali skupaj kot tam na Antarktiki: kite, orke, na stotine tjulnov različnih vrst, morske slone, seveda na tisoče več vrst pingvinov in številne druge ptice: petrele, od majhnih do velikana – petrel gigante – ki z odprtimi perutmi meri več kot dva metra. Albatrose, več vrst galebov, kormorane – ki se sploh ne boje človeka in jih lahko dvigneš iz gnezda kjer valijo – skuas, ki te napada če se gnezdu samo približaš. In morda še katere, kot antarktični golob, ki sicer ni golob ampak mu je le podoben in ki je edina ptica, ki ostane tam čez zimo. Tako smo jih imeli pozimi kot goste pred oknom kuhinje, ko so čakali, da se jih kuhar usmili in jim vrže kaj za pod zob oz. za v kljun. Vse to življenje je povezano z morjem, suhozemskih živali ni, razen ena prav majhna brezkrilna muha in še manjši rdeči pajek, ki ju najdeš med mahom, ki raste ponekod po skalah in ki je poleg lišaja edina tamkajšnja rastlina.     

.

.

Poleti, od decembra do marca je bilo precej direndaja na bazi. Ker je vedno  kaj treba dozidati, povečati, popraviti ali spremeniti, je bilo tam kakšnih deset ali več delavcev in strokovnjakov, ki so ta dela opravljali. Čez poletje so bili še gostujoči znanstveniki, ki so imeli svoje programe raziskovanj,  domači in tudi tujci, v glavnem fiziologi in biologi, imeli so na razpolago vse kar so potrebovali. Dobili smo tudi dva ali tri obiske ladij s turisti, takrat so bili to v glavnem Američani, ki so z zanimanjem ogledovali vse naprave. Prav tako kot mi zadnje osebe ženskega spola, ki smo jih videli v tistem letu, sicer v glavnem stare mame, z redkimi a zanimivimi izjemami. V tistih časih je bila Antarktika stvar moških in v posadkah ni bilo žensk. Po odhodu vseh zgoraj omenjenih  je življenje steklo v normalnem ritmu in tako smo lahko začeli vsak s svojim specifičnim delom. 

Ostalo nas je enajst:  Šef baze, glaciolog – podšef, meteorolog – zdravnik, – biokemik (jaz) –  študent kemije – študent biologije, ki je bil tudi potapljač, – radiotelegrafist – mehanik vzdrževalec – kuhar – mizar – in pomagač, ta dodeljen za tareas generales – splošna dela. Nihče ni točno vedel, kaj je  pravzaprav njegova naloga, zato je delal le kar in kadar se mu je zljubilo. A bil je simpatičen možakar in smo mu to spregledali.   

.

.

Od doma sem odšel 1. januarja 1967, prišel  na bazo 16. januarja in tam ostal do 21. februarja naslednjega leta. Imam najlepše spomine na to leto, preživeto v tako izrednem okolju in v družbi, kjer smo se dobro razumeli in nismo imeli  resnih problemov v medsebojnih odnosih in kjer sem lahko v miru opravljal svoje delo. Pridobil sem tudi nekaj dobrih prijateljev. 

Od dneva odhoda pa do vrnitve domov na kinto sem pisal dnevnik o vseh doživetjih v najlepšem kraju, ki sem ga do sedaj videl.

Malo več kot 50 let zatem smo se zaradi pandemije naenkrat znašli v okoliščinah, ki v marsičem spominjajo na tista doživetja: skoraj cel svet je izoliran, marsikatera družina ločena, naše okolje se je spremenilo, zaprti smo doma s svojimi najbližjimi ali morda celo sami. Še dobro, da nam tehnologija omogoča povezavo s celim svetom -takrat so bile povezave zelo omejene in večkrat odvisne od vremena- in nam daje priložnost, da delimo tudi te daljne spomine!

Franci Markež

.