Notranjska
.
Letošnji prehod v poletje je bil moker. In če je sezona košnje mokra, potem v koncih tam za Cerkniškem jezeru vse do Snežnika sušijo seno na ostrnicah. V Posočju pa na ostrgačah. Izgled je enak, le ime le drugo. Pokrajina pa v času košnje postane taka, da je ne pozabiš nikoli.
V Dolomitih, ki so nekaj svetlobnih let pred nami, celo kmetom plačujejo subvencije za tak način košnje, ki naredi pokrajino lepo, zalo, malo v stilu starih časov in izjemno privlačno za popotnike.
Pa sem se uštel.
V teh notranjskih koncih je bila vegetacija zaradi mraza pozna in sploh nisem našel pokošenega travnika.
Pa nič zato. Pot je bila vseeno tako lepa in prav je, da jo pokažem še komu.
Ideja rodi vedno novo idejo …
.
Ne mudi se nama in voziva počasi. Skozi Cerknico pelje pot in po vaseh pod Slivnico. V Martinjaku ustavim.
Ob mali slikoviti cerkvici Sv. Vida, ki jo je malo ozaljšal celo mojster Plečnik, se zbirajo ljudje. Maša bo.
.
Cerkev je odprta in nekaj ljudi že moli v njej. Tiho, po prstih narediva po cerkvi nekaj korakov, da si jo ogledava.
.
Cerkev je obnovljena. Posebej lep je kasetiran in poslikan strop.
.
Letnica ob sredinski sliki, ki prikazuje Sv. Vida, priča o starosti cerkve. Še kako leto in cerkev bo praznovala 400. rojstni dan.
.
Pod cerkvijo na zahodni strani izvira v malem potočku zdravilna voda, ki priteče tu na dan z južnih pobočji Slivnice.
.
Zvoniku na preslice je pozneje mojster Plečnik na južno stran dodal še zanimiv kamnit zvonik.
.
Pot nadaljujeva do Bloške police. Pri mali vaški cerkvi Sv. Vincenca zavijeva desno za smer Stari trg pri Ložu in proti gradu Snežnik.
.
Nikoli nisva imela čas zaviti le dober kilometer s poti desno za Križno jamo, danes pa si privoščim to razkošje. Kar nekaj je obiskovalcev in za to dopoldne sva prepozna za ogled jame. Pa drugič. Razmišljam … Le na nekaj kilometrih vožnje pri nas doživiš vsa čuda tega sveta …
.
RAJ
Imamo vse,
o čemer marsikje le sanjajo
ljudje nesrečni.
Nam Bog je dal na kup,
ljudje,
kar ves svet skupaj nima!
Ne tarnajmo,
bodimo enkrat
in za vedno srečni,
nam manjka le zavest,
da RAJ¸
je tale
naša
DOMOVINA!
Janez Medvešek
.
V Ložu spet ustavim. Lepa vasica se niza ob obeh straneh ceste.
.
Naslednji postanek narediva v Starem trgu pri Ložu. Parkirava in si malo ogledava kraj. Vreme ne kaže najbolje, ostrnic še ni in imava dovolj časa za raziskovanje krajev, ki jih komajda poznava.
.
Kar nekaj hiš v centru je lepo obnovljenih, ta na desni pa, ki je bila nekoč tako silno lepa, propada. Škoda …
.
Zadaj za hišami pod smučiščem si ogledava zanimivo postavitev, ki ji ne ugotovim namembnosti. Stopnice vodijo do nadstropja, ki mu manjka pod.
.
S tu se lepo vidi Križna gora. Drugič jo obiščeva. Danes sem videl oznako, kje z naselja nanjo pelje pot.
.
Vrata starih hiš so lahko tako zanimiva. Veliko povedo o hiši. Tu je mojster, ki jih je naredil, z malimi žebljički izpisal celo letnico izdelave – 1815.
.
S parkirišča, kjer je tabla, na kateri so opisane vse zanimivosti po okolici, zagledava nad vasjo hrib z imenom Ulaka in na njem spomenik. Mimo cerkve sv. Jurija se zapeljeva po asfaltu nad vas.
.
Izjemen spomenik stoji tu. Moti me le, ko ni nikjer zunaj napisano karkoli o njem. Šele ko poslikam skozi kovana vrata notranjost, vidim, da je grobnica 419. padlim partizanom domačinom iz okoliških vasi.
.
Na nasprotni strani nad Ložem počasi zelenje zarašča ruševine nekoč mogočnega gradu imenovanega Pusti grad, ki je bil razvalina že v Valvazorjevih časih.
.
Nad naseljem se vije smučišče in prav ta čistina naredi tako lep pogled na dolino pod Ulako.
.
Vračava se v dolino in na poti nazaj opazim kako se na jugu lepo vidi nad mogočnimi gozdovi Snežnik.
.
Zapeljeva se čez most pod katerim teče Veliki Obrh in skozi vas Pudob …
.
… in kmalu v daljavi zagledava vasico Kozarišče, za katero se nahaja grad Snežnik, ki je k sreči ušel brezumni usodi požiga večine ostalih gradov pri nas med vojno. Trato pred gradom krasijo veliki poletni zvončki.
.
Pred gradom je pašnik in na njem kar nekaj lepo negovanih konj. Dve konjski mami skrbno pazita na svoj naraščaj.
.
Narediva krog okoli gradu. Oblači se in vse kaže, da sva za danes opravila s soncem.
.
V polsoncu je jezero na zahodni strani še lepše.
.
Tisoče je zelenih odtenkov, ki se nizajo od rumene do temnozelene. En majhen raj je to in ena mala naša slovenska nebesa …
.
PRGIŠČE VODE
Če bi karkoli
si lahko s seboj vzel,
v tisti nič,
kjer prah si in pepel,
potem … ,
že vem,
kaj bi najrajši imel.
Prgišče vode
iz smaragdne Soče,
modrine sinje ščepec
z neba
in vejico macesna zlatega.
Le to,
naj reče kdo kar hoče,
vsakdo svojo željo ima.
Aha,
še to bi vzel,
če bi lahko,
meglico jutranjo z njiv,
ki se, kot sanje dviga v nebo.
In mavrice en del,
ki pelje v loka dva,
da bi po njej
čimprej
nazaj prišel
z neba.
Janez Medvešek
.
Grad je lepo obnovljen in tudi s severne hrbtne strani kaže svojo izjemno lepoto.
.
Pot naju vodi čez slikovit most …
.
… s kjer zavijem še k izviru vode, ki prihaja s pod skale in je eden od stranskih izvirov Malega Obrha, ki malo naprej skorajda zaokroži skalo, na kateri se košati mogočen grad.
.
Ti odtenki zelene mi ne dajo miru. Soparno in vroče je kljub senci, pa uživam v odtenkih zelene, ki jih ne prešteje noben računalnik.
.
Prehodim vse možne potke v tem končku raja in neizmerno uživam v lepotah zelenih nebes. O, Narava zna narediti iz nič veličasten raj …
.
Pogled z zahodne strani je sicer poznan vsakemu Slovencu, ki ga zanima še kaj drugega, kot šelestenje denarja med prsti in želja imeti čim večji kup krame, da se ponaša in šopiri z njo pred drugimi. Kako je tu vedno v vseh letnih časih lepo!
.
Ne vstopiva v grad, ki je odprt za obiskovalce. Kar nekajkrat sva ga že obiskala, pa se danes odrečeva temu užitku.
.
V daljavi grmi in pot proti domu zna biti mokra.
.
Tam s cerkniške strani kamor sva namenjena, prihaja današnja nevihta. Tudi prav … Ne more kar naprej sijati sonce, čeprav ga letos že malo pogrešam, ko dan za dnem naliv lovi naliv.
.
In med vožnjo proti Cerkniškem jezeru zagledam takoj za Kozariščami eno in edino ostrnico na vsej poti. No, pa le nisva šla zastonj v te konce …
.
V Podcerkvi opazim malodane čudež na slovenskih tleh. Nekdo je naredil čisto nov kozolec toplar in to tako lep, da se mu brez škode prikloniš do tal. Obema, lastniku in kozolcu, pa še vzorno obnovljeni kašči!
.
Počasi se peljeva skozi vas in v tisočinki sekunde vidim med vožnjo malo cerkvico med hišami na levi strani. Počasi se peljeva skozi vas in v tisočinki sekunde vidim med vožnjo malo cerkvico med hišami na levi strani. Zavijem s poti in nagrajen sem z lepim motivom kapele sv. Izidorja, ki so jo vaščani ne dolgo nazaj obnovili.
.
In na tabli, ki stoji poleg kapele, najdem še preslikano staro razglednico z leta 1907, ko je bila tu poplava.
No, je bilo kako leto še bolj mokro od letošnjega …
.
Pred vasico Dane vedno ustavim. Na levi si obvezno ogledam to pot v raj. Tako lepa mi je in če ne bi sedaj prve kaplje dežja že tolkle po steklu avta, bi jo peš mahnil tja do gozda. Pa drugič!
.
Že med dežjem se ustavim še pri obnovljeni cerkvi sv. Urbana, ki ima značilen zvonik na preslice, ki nad vrati nosi letnico 1879.
.
Pada dež … Pa kaj … Ustavim malo naprej, spustim steklo na vratih avta in za spomin s seboj vzamem te lepe slike, ki so nastale pri žaganju hlodov … Niti dve nista nikoli enaki.
Kdo ve koliko ljudi bi se lahko peljalo mimo, pa bi videli v tem le drva, jaz pa …
.
MOJ SVET, VESTE, PRIJATELJI, JE LEP
Imam svoj svet,
ki pa ni svet od tega sveta,
ki ni morije del,
živčnosti in tekmovanja,
ki, ne, ni del od tega norega planeta !
To je moj pravi raj,
kjer vlada prav nebeški mir,
to ni narobe svet,
narobe svet, brez reda.
Ta svet so moje rožne trate,
gozdovi širni, sivih skal zavetje,
brezmejni pašniki, melišča,
poti poraščene z mahovi,
na strmih skalah nežno cvetje,
viharniki, potoki,
pa hudourniki globoki,
jezerca, oblaki
in ljudje, pa ne veliko,
vsi, ki meni so enaki.
Moj svet, veste,
ni tak, kot ves ostali svet,
moj svet, veste,
prijatelji,
je boljši, kakor vaš,
moj svet, veste,
je enostavno – LEP !
Janez Medvešek
.
Peljeva se v smeri Laz pri Gorenjem jezeru ob južni strani Cerkniškega jezera. Vse bolj pada, pa vseeno ustavljam in slikam, kar mi je lepo.
.
Kot presta zviti meandri Obrha, so vedno lepi.
.
Tu na Otoku vedno naredim postanek. Ta hiša ima dušo.
.
Pa naslednja v nizu prav tako. Te novodobne škatle, ki jih sedaj videvam povsod, brez streh in narejene na a x b bodo vedno le – škatle.
.
Cesta pelje ob vodi in kjer ni drevja, se vmes pojavi lep pogled na jezero.
.
Sedaj dežuje povsod. Tudi v Ložu in Starem trgu in na Snežniku. Pa je tu tudi ob dežju lepo.
.
“Dežnik vzemi s seboj, da ne boš moker!”, za mano kliče žena, pa itak ve, da jaz ne maram dežnikov.
Uživam v miru, v kapljicah dežja, v naplavljenem ločju na obali, v pogledih na različne čolne, ki na deževno nedeljo zastonj čakajo, da kdo sede vanje …
.
Korakam ob cesti in slikam poletne zvončke, ki so nekajkrat višji od pomladnih. Korakam in “čmokam” po suhem in po vodi.
.
Tu bi potreboval škornje, malo naprej že ribiške …
.
Iščem lepe šope zvončkov in nekaj jih tudi najdem. Kak teden nazaj bi morala biti tu, ko je bilo vse v cvetju …
.
In pred lokalom v Dolenjem jezeru rečem ženi naj me le malo počaka, potem greva na kavo.
Naj pada kolikor hoče, tista dva drevaka, ki sta značilna za te konce in so jih včasih uporabljali domačini, poslikam, pa če vse teče od mene.
.
Kdo pravi, da mora biti za lepo fotografijo lepa sončna nedelja z modrim nebom in sencami?
Kakšne zelene barve se ustvarjajo in zrcalijo na gladini vode, na katero že pošteno dežuje …
.
No, pa sem vaju našel. Malo moker, pa vseeno. Hočem ju premakniti, pa ne pridem do njih. S kratko palico le odrinem prvega, ta odrine drugega in postavitev je vsaj za silo drugačna.
Moker in srečen pridem v lokal, kjer popijeva kavi in pojeva tortici. Pri šanku mi razložijo razliko med deblakom in drevakom. Deblak je izdolben iz debla v enem kosu, drevak pa je narejen iz desk, ki so lepo in natančno oblikovane druga k drugi, da čoln drži vodo.
.
.
Nasmejim se natakaricama v lokalu, ki na sebi nosita majici z napisom v narečju: JZERU JE – JZERA NEJ.
Danes je vode povsod dovolj. Še v mojih čevljih nekaj preveč …
Sedeva v avto, prižgem toploto, da mi piha od kolen navzdol in kmalu sva po AC doma. Skoraj suha. Vsaj žena. Nedelja pa je bila tako lepa.
Osternic nisva našla, sva pa videla toliko drugega lepega in zanimivega.
.
Če greš na pot zato, na najdeš lepo, potem vedno zmagaš.
Vsaj pri nas v naši Domovini, kjer so se Bogecu ob stvarjenju sveta strgale vse vreče, v katerih je nosil in iz njih trosil lepote.
.
Besedilo in fotografije… Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz moljih knjig Sanje in Ni vsakomur dano in iz gradiva, ki nastaja.
Narejeno in po vsem svetu poslano v prvi polovici mokrega malega srpana, 2019
janez.medvesek@gmail.com
