CIMA DEL CACCIATORE – 2071 mnv
SLOVENIJA – ITALIJA
.
Ta Kamniti lovec mi ni dal miru. Sva ga že obiskala pred leti, pa nama je megla pokvarila potep in sva šele ob povratku na Višarje, ko je posijalo sonce, videla, kje sva sploh bila. Tokrat sva imela z vremenom srečo. Še onih oblakov za dekoracijo neba ni bilo, vidljivost pa je bila izjemna.
Odpraviva se v smer Rateč, prečiva mejo in kmalu sva v Trbižu – Tarvisio. Prevoziva ga in takoj za mestecem v krožišču zavijeva desno v smer Zabnic – Camporosso in Valcanale in gondole na Svete Višarje. Ura je že čez pol deveto in gondola že obratuje. Če sva letnika manj kot 1954 naju vpraša gospa, ki prodaja karte in midva “starejša mladinca”, strumno prikimava. Imava popust.
Krasno.
Se že peljeva in uživava.
Pojdite z nama in lepo bo še vam!
.
Tu v Dovjem, kjer je toliko (popravljenih) kozolcev vedno malo počakam, da pri Jakobu Aljažu poslikam Triglav in vidim, koliko ljudi mu že hodi po glavi.
.
Trbiž le prevoziva …
.
… in v krožišču za mestom, kjer se že lepo vidijo Svete Višarje, po oznaki za gondolo zavijeva desno.
.
Parkirava, na blagajni kupiva karte in vstopiva v gondolo. Ni kake velike gneče in se peljeva sama.
.
Hitro sva na Svetih Višarjah / Monte Santo di Lussari na 1756 mnv. Izstopiva in se usmeriva proti tej lepi mali vasici v naročju gora.
Najin cilj Kamniti lovec / Cima del Caciatore je v ozadju.
.
Ne mudi se nama in se odpraviva na grič nad gornjo postajo gondole, s kjer se vse vidi še lepše.
.
Vsa naša kulisa hribov je lepo vidna. Na levem bregu izstopa Kepa, na desnem pa Špik in na koncu Mangart.
.
NA VRHU
Hvala ti, Bog,
da si mene izbral,
da s te gore visoke
lahko zrem
tvoje stvarstvo…
Lahko bi,
o, vem,
kdo drug zdaj tu stal
in zrl v to tvoje
in naše bogastvo…
Janez Medvešek
.
Ljudje se zbirajo na ulici, kjer so polne stojnice spominkov. Kup različnih jezikov slišim med ljudmi, ko se odpravljava proti cerkvi.
.
Ob 10. uri je maša. Mlad duhovnik pride pred oltar in vpraša po italijansko, koliko je njihovih ljudi. Dvigne se del rok. Potem ponovi vprašanje v nemščini in spet se dvignejo v zrak roke. In v tretje vpraša po slovensko:” Koliko vas je Slovencev pri sv. maši” in kar nekaj nas dvigne roko. “Prav, bomo maševali v vseh treh jezikih!” in maša se prične.
.
Nekaj časa sva pri maši in ogledujem si izjemne freske Toneta Kralja. Na tej sliki je razlaga kako je pastir v grmu našel Marijin kip, ki ga je večkrat odnesel v Žabnico, pa se je ta vedno vrnil na to mesto. In na tem mestu sedaj stoji cerkev. Zapustiva mašo in se odločiva, da si cerkev ogledava, ko se vrneva s Kamnitega lovca.
.
Po ulici s spominki se odpraviva na uro in pol dolgo pot na vrh Kamnitega Lovca.
.
Ne greva po široki poti in smučišču, ampak po gornji poti, s kjer so tako lepi razgledi.
Viš in Špik nad policami (Montaž) sta tako lepo vidna.
Macesni so se pričeli barvati v zlato.
.
Na prevalu pri kapelici, kjer se smučišče prevesi proti Višarski planini, se še pase živina. Konec septembra je in paša se počasi zaključuje.V daljavi pa se pneta v nebo kopast Mangart in nazobčan Jalovec.
.
Oznaka za pot na Kamnitega lovca je 633. Tu ni tako zgledno urejeno, kot je pri nas, ko je na vsakem križišču poti na rdečih kovinskih tablah lep izpis nadmorske višine, smer poti in čas do vrha ali koče in med potjo na mnogih mestih izjemno lepo rešena okrogla Knafelčeva markacija, s katero je bila že leta 1871 označena prva pot – na Triglav. Brez zemljevidov ti v Italiji slaba prede.
.
Bolj ko se dvigava po poti, več vrhov se vidi in več točk, kjer sva že bila. Od tu se lepo vidi Rudni vrh / Sella di Sampdogna, s kjer je lahko izhodišče na Poldašnjo špico / Jôf di Miezegnot. Kaj vse sva tam zanimivega doživela, sem opisal v foto zgodbi Graben.
.
Na prevalu sva in pot se vije naprej po blagem melišču. O, kako se že lepo vidijo spodaj Svete Višarje in zadaj na desni Ojstrnik – Osternig. Skorajda ni vrha tu v Karnijcih, da ga nisva obiskala.
.
Fotografiram cvetje in čakam ženo, ki počasi hodi za menoj
.
Lepotcev je tu toliko, da izbiram,
kateri bo šel z menoj domov na slikah.
.
Malo naprej je konec poti in ker so od tam naprej jeklenice in ozek prehod, se ljudje nabirajo na kup in čakajo drug drugega. Eni, ko sestopajo in drugi, ko vstopajo v steno.
.
Žena se odloči, da me počaka spodaj pod steno na soncu, jaz pa se odpravim ob jeklenicah na vrh, ki je že viden.
.
Na predelu poti, ki onim, ki “skrbijo” za varnost v gorah, ni v ponos, kajti jeklenic ni več, melišče pa obupno, zaslišim znan glas prijateljice Majde, od katere mnogi dobivate njene bloge in foto zgodbe: ”Janez, saj to si ti! No, pa sva se le enkrat tudi v hribih srečala”
“Hja, Majda, zakaj mi pa nisi včeraj napisala, da greš sem?”
Da je žena spodaj, jima razložim. Pozdravimo se in razidemo. Se ne zgodi táko lepo presenečenje vsak dan …
.
Na vrhu je ljudi, kot na Slemenovi špici med macesni v barvastem oktobru.
To ni zame … Jaz imam v gorskih nebesih rad mir.
.
TIŠINA
Kaj je tisto, kar me izvabi
iz te doline tja med skale,
tja med jase gozdnate;
pod slapove, rek korita
in planote travnate,
na snežišča in melišča,
tja v gozdove skuštrane
in v globače, na vrhove,
pa v jame pravljične,
iz te doline, kjer ne mine,
niti hip,
drobcen kratek hip brez hrupa,
ropotanja in vrvenja,
iz te doline žalostne,
kjer sekunde so merilo,
za življenje in za delo,
kjer je hrup začetek dneva
in obup tja do večera.
Da, tišina, mir sta tisto,
kar od tukaj ven me izvleče.
Bog mi daj še dosti sreče,
da jo najdem, da jo užijem,
da jo kakor goba vpijem
vase, zase in za čase,
ko je več ne bo.
Tudi tam,
na mojih tratah, na livadah, ob potokih,
v globačah, pod slapovi, na vrhovih
in vrtačah,
ko je tudi tam – ne bo.
Janez Medvešek
.
Opaaa, tam na sosednjem vrhu zagledam potepina, ki sam uživa svoja nebesa z ozadjem Mangarta. Odhaja in prime me, da se odpravim na ta grič.
.
In sem v nekaj hipih sam svoj gospod.
Nahrbtnik, v katerem je kup objektivov in še kak fotoaparat, položim na tla, najdem pravo skalo za naslon in “potep” V MIRU s fotoaparatom po vrhovih se prične.
.
Pod menoj je kotel, s kjer sem se dvignil na vrh. Še niže so Svete Višarje. Vidim, da ljudje sestopajo tudi po desnih grebenih v smeri Beraškega križa in po melišču. Prav, jo pozneje mahnem še tja.
.
Na vrhu Kamnitega lovca, ki je ime dobil po legendi, je še vedno veliko ljudi. Na tak dan, kristalno jasen in čist, ko je Narava umila nebo, da sije v vsej svoji sinji modrini in se vidi do kamor nese oko, ne moreš z vrha, ne da bi se naužil vseh lepot.
.
Tam po Avstriji in Italiji vse tja do Dolomitov in še naprej je vidnih kar nekaj hribov, kjer še domuje sneg.
.
Tudi naši konci so lepo vidni. Vsa kulisa Julijskih Alp in velikega dela Karavank je lepo vidna. In vse tisočletje nazaj se je tu po okolici govorilo slovensko. Na spletu najdem podatek, da je slovensko prebivalstvo na tem območju naseljeno vsaj že od leta 1106, o čemer pričajo stare listine o ustanovitvi slovenske pražupnije v Žabnicah.
.
Vračam se ob jeklenicah, čeprav bi lahko sestopil po grebenu, pa ne vem kje je spodaj žena. Počasi sestopam in uživam v vsakem koraku in pogledu na lepote.
.
Spet sva v paru na najini poti in se hitro znova ločiva. Žena gre po poti kjer sva prišla, mene pa nese kot vraga še na ducat malih vrhov nad melišči.
.
In z vrha opazim cesto, ki jo na leto prevozim Bog ve kolikokrat, ko greva v Posočje, na Mangart, na planino Pecol, po Reklanski dolini proti Karnijskim Alpam, Dolomitom … Spodaj zagledam malo opuščeno rudarsko naselje Mrzla voda / Rioffredo, kjer je na koncu naselja mala cerkvica.
.
Uživam in mi je lepo! Kartica v fotoaparatu se polni samimi lepotami, ki jih tu ni konca. Sem na razstavi matere Narave in vsaka slika, ki jo zagledam ob poti, je nekaj posebnega.
.
Sestop po melišču je zoprna reč. Kljub dobrim planinskim čevljem, se nekajkrat zapeljem po pesku s poti. Z ženo se združiva na prevalu in skupaj se vračava v smer Sv. Višarij.
.
Hodim naprej in gledam nazaj …
Koliko lepih in zanimivih stvari je ob tej poti! Če jih seveda vidiš. Če nisi programiran stroj, ki doseže vrh, se sfrotira, naredi “selfy”, seveda za bahat drugim in se kot sneto mlinsko kolo odvali s hriba, brez da bi videl, kar naj bi šel iskat in se mu ponuja.
.
Po vseh urah, ki sva jih preživela tu, se razgled ni nič poslabšal. Še vedno se kljub popoldnevu vidijo v daljavi Dolomiti, Karnijske Alpe, spredaj pred nama pa kulisa med Kanalsko in Reklansko dolino, ki nosi v sebi zanimiva imena: Poldašnja špica, Piparji, Dve špici … Tu je 1. sv. vojna divjala v vsej svoji zverinski moči …
.
Pri kapelici sva nad Višarsko planino in ne zavijeva na planinsko pot, ampak jo mahneva kar po smučišču.
.
Na griču stojiva, ki leži nad Sv. Višarjami.
Tu je nekako stičišče treh narodov: Slovanov, Germanov in Romanov.
Meje so razdruževale te narode, Sv. Višarje pa so jih združevale.
Cerkev Višarski Materi Božji je bila postavljena že leta 1645 in združuje in vabi k sebi tri različne narode.
Domačin iz Žabnic Lambeht Ehrlich je leta 1933 v svoji preroški pridigi dejal, da so tu ljudje namesto mejnika na ta otok med narodi postavili cerkev in je to edini mejnik v Evropi, ki narode združuje, ne ločuje.
Cerkev je bila lepo obnovljena leta 2000.
.
Največ ljudi se za Sv. Višarje in Kamnitega lovca odloči, ko deluje žičnica. To je med začetkom junija in se konča po 1. nedelji v oktobru. Danes tu komajda še najdeva prazno mizo, kjer se malo “pocrkljava” s kavo in jabolčnim zavitkom. Zanimivo je, da so sedaj jedilniki in reklame dokaj pravilno izpisane tudi v slovenščini. Leta nazaj sem se krohotal nad obupnimi “prevodi”!
.
Če je ona “turistična ulica” dodobra polna, je v cerkvi preljubi mir. Sama sva in v miru poslikam vse kar me zanima.
.
Da so horde, ki so se dajale v 1. sv. vojni tudi tu naredile zločin nad krajem Miru in Marijinim domom, je lepo to upodobil na freski slikar Tone Kralj in to v času od 10. junija do 24. avgusta leta 1930 (obnovljeno in skoraj vse na novo poslikano leta 1960). Zanimivo je, da so kip Višarske Marije v vojni prenesli najprej v Beljak in nato čim dlje od fronte – v Maribor. Porušena cerkev je bila obnovljena junija leta 1925.
.
Na osrednji freski so upodobljeni umirajoči, ubogi, invalidi, romarji in družine, ki hitijo pod zavetje plašča Višarske Marije. Prav posebno lepo je okrašen kasetiran strop.
Zanimivo je prebirati zgodovino te božje poti od nastanka kapelice, zidave cerkve, predelav, jožefinskih reformah in 1. sv. vojni, ki je bila skozi stoletja zelo kruta.
.
Če so v cerkvi naslikana nebesa, so tu zunaj resnična zemeljska nebesa, tako silno lepa in izjemna, da ti zastane korak in misel. Le oko spremlja lepoto, ki je tu skoraj nedojemljivo lepa.
Kako se je tu zlilo v lepoto delo Narave in delo Človeka …
.
NE GRE
Povedal bi,
če bi povedati to znal,
napisal bi,
če bi pero ubogalo rokó,
narisal bi,
če našel barve bi za to si prave,
pa ne, ne bom,
ker vem, ne gre,
ne moreš drugemu
opisati – narave.
Trat plišastih in rožnatih gredic
peščenih potk, nebá modrine,
petja ptic, potokov žuborečih,
snêga talečega beline,
piša vetra v vejah,
vonja rož cvetočih,
ki nosi ga veter,
na poti iz doline,
globin prepadov
in šepet tišine…
Ne moreš to preprosto razložiti,
narisati in na papir preliti,
kar mora vsak sam doživeti,
potem bo mogel
kakor ti, kar je lepo,
za svéto in za sé imeti in pa,
kar je najtežjé od vsega,
imeti to za svoj zaklad,
to razumeti
in preprosto
– imeti rad.
Janez Medvešek
.
Nasvidenje, Sv. Višarje in nasvidenje vsa lepota, ki sva jo doživela in užila na ta noro lep in kristalno čist dan.
.
Kakih 10 minut traja vožnja s Svetih Višarij v Žabnice in če si zvedav, je tudi na tej poti videti toliko lepega.
.
S parkirišča naju vodi pot v Žabnice. Vas je tako lepa in slikovita in je v njej kar nekaj ohranjenega iz zgodovine.
.
Ustaviva se pri cerkvi sv. Egidija, kjer najdeva še tako lepo hišo v pravem alpskem stilu. Takih je bilo v nedrjih Karavank obilo …
.
Raziskujeva vas in pogled nama uhaja nazaj na Svete Višarje, ki so nad vasjo.
.
Kakor povsod, tudi tu obiščeva pokopališče.
Pokopališča so nekaka osebna izkaznica kraja.
Priimki povedo vse kar se je dogajalo v zgodovini.
In tu slovenskih priimkov ne prešteješ, toliko jih je.
.
Cerkev sv. Egidija iz 15. stoletja je odprta in vstopiva.
.
Kako mil pogled je na križev pot v cerkvah v zamejstvu, ki so še vedno, kljub nasilnemu potujčevanju in kruti krivični zgodovini, ki je razbila in razdelila Slovence skoraj na polovico, še vedno v staro slovenščini.
.
Izjemne poslikave, ki so jih odkrili verjetno med obnovo, pričajo o prav posebni zgodovini cerkve.
.
Nadaljujeva potep po vasi in na mogočni hiši najdeva na fasadi veliko sliko, ki prikazuje Svete Višarje in dogajanje na njih.
Ob in na poti je slikar upodobil pastirje, romarje, vojake, planince, ljudi, ki praznujejo v narodnih nošah …
.
Nekaj hiš prav posebno izstopa. Ko se sedaj vsi ograjujemo s “kitajskimi zidovi”, da nas ja nihče ne vidi in tudi mi seveda nikogar (!!!), se je tu lastnik te lepotice odločil drugače. Na glavno ulico je dal DUŠO HIŠE, izjemno lepo oblikovan intimen kotiček, ki te zasanja v neke druge čase in postavi v domačnost. In mimoidoči so tako del tega doma in ne moteči tujki.
.
Odhajava iz Žabnic in ne odhajava. Pot mi zaustavi ta “blok”, ki si ne zasluži tega grdega imena, kot ga imajo navadno grde škatle, v katere arhitekti natlačijo čim več družin. Tu je združba ličnih hišic, ki domujejo pod eno skupno streho. Parkirišče je pod hišo in zelenje obkroža te izjemno lepe domove.
.
Prepeljeva Trbiž, nadaljujeva pot skozi Fužine in kmalu naju ob poti pozdravi tabla SLOVENIJA. Doma sva, v Ratečah spet ustaviva in si v krčmi ob poti privoščiva nekaj dobrega. In vmes, ko čakam na polno mizo, me odnese v breg nad vas. Trop ovac je tudi na večerji. In zadaj za tropom in črpalko v Ratečah v svetlo sončno svetlobo tone Kamniti lovec in pod njim Svete Višarje. In v krčmi, kjer jeva, je na fasadi naslikana Višarska Marija, kar je bil za popotnike znak, da se da tu jesti in prespati pred romanjem naprej ali domov.
.
Midva tu ne bova prespala in na Svete Višarje sva poromala z avtom in stotimi konji in z gondolo, pa še veliko peš. Nekaj tople hrane pa se prav prileže po vsem dnevu. Kakšnem lepem dnevu …!
Tak dan se zgodi dva do tri krat na leto. Niti enega oblaka ni bilo na nebu in vidljivost je bila dopoldan in popoldan skoraj enaka. Vetra ni bilo, lepote pa toliko, da jo ne smem zadržati sam zase. Zato vam poklanjam vsaj majhen delček te sreče. Da bo lepo še vam in da morda še kdo od vas dobi idejo za to pot, ki je pot za dušo.
Za verne in za neverne, za tiste z malo časa in one, ki ne vedo kam bi z njim, za mlade in za ostarele, le dobre čevlje potrebujete za onih nekaj metrov pod vrhom.
Naj vam bo lepo. Vsaj tako, kot je bilo danes nama.
Iskreno – Janez M
.
Besedilo in fotografije ……. Janez Medvešek
Nekaj podatkov o zgodovini je vzetih s spleta in iz knjižice Svete Višarje
Pesmi so izbrane iz mojih knjig Sanje in Ni vsakomur dano
Narejeno in dobrim ljudem po vsem svetu poslano koncem vinotoka – oktobra in v začetku listopada, novembra 2019
janez.medvesek@gmail.com
