Silva Katavić je bila v Argentini. Z zasedbo simfonikov RTV Slovenija, v kateri igra že skoraj trideset let, je imela priložnost nastopati v Buenos Airesu, Limi in Sao Paulu.
.
.
Že prvo noč v Buenos Airesu je obiskala milongo, in sicer z novinarko in snemalcem RTV ter bila posneta za oddajo “Čez planke” Mojce Mavec, a po končani turneji se je vrnila sem za skoraj dva tedna. Ne samo zavoljo turizma, ne, temveč na tango.
Privolila je, da jo vprašamo o njej, glasbi, plesu, doživetjih tu …
Silva, vemo, da se violino lahko naučiš kadarkoli, a da postaneš violinist, moraš začeti v otroških letih. Kdaj in zakaj si se odločila za ta instrument?
Ja, za violino sem se odločila dokaj pozno. Pri devetih letih sem se jo začela učiti. Pred tem sem dve leti igrala klavir na zasebnih urah in ko smo se kot družina preselili na drugi konec mesta, mi je glasbena šola bila blizu. Spomnim se, da so mi na sprejemnem izpitu povedali, da prostih mest za klavir ni več in da se lahko odločim za violino ali flavto. Tako sem se odločila za violino in danes sem hvaležna za to izbiro.
Kdaj si začela igrati v orkestru? Igraš v simfoničnem orkestru RTV Slovenija že od samega začetka?
Štipendistka tega orkestra sem postala že v študijskih letih in po študiju sem dobila službo. V tem orkestru igram že 27 let in upam, da bom še dolgo. Imamo zelo dobre odnose s kolegi in na splošno mi je vzdušje v orkestru res všeč.
Seveda imaš srečo, da si služiš kruh s tem, v čemer tudi uživaš. Kako si pa prišla do tanga, do argentinskega tanga?
Zgodilo se je to v Amiensu (Francija) na eni izmenjavi glasbenikov. V eni restavraciji sem zaslišala tango glasbo, ki me je takoj pritegnila. Vodila me je v zgornje nadstropje, kjer je bila milonga. Dve uri sem sedela, opazovala plesalce in si želela, da bi tudi jaz to poskusila. Na koncu je prišel en fant in me povabil na ples. Tako sem odplesala svojo prvo tando.
Pri vas v orkestru vem za vsaj še eno osebo, ki pleše tango, in sicer vaš producent Žiga Stanič. Imaš še druge kolege, ki bi jih zanimal tango?
Ja, za Žigo vem, da pleše že vrsto let. Od ostalih pa je pred kratkim začela violinistka Mojca Menoni, pa tudi čelist Milan Hudnik je rekel, da bo po tej turneji šel na tečaj.
Zdaj nam pa razodeni, a je razlika v načinu plesa tu in v Sloveniji?
Razlika je predvsem ta, da v Buenos Airesu VSI plešejo v zaprtem objemu tako imenovani milongero stil. To je seveda povezano z gnečo na plesišču, na milongah v Buenos Airesu je namreč veliko plesalcev in enostavno ni prostora za izvajanje velikih figur ali okraskov. Vse je bolj enostavno, a zato močno doživeto. Tudi muzikalnost “portenjov” je enkratna. To je nekaj, kar jim je položeno v zibelko. V Sloveniji in na splošno v Evropi se plešejo različice argentinskega tanga, ki dovoljujejo veliko več svobode v gibih in izrazu. Meni osebno je milongero stil najbližji.
.
.
In ti je bilo tu lagodno, navajena na slovenske milonge?
Moram reči, da mi je bilo tukaj enkratno. Vidi se namreč, da so tukaj ljudje navajeni, da plešejo med sabo tudi, če se ne poznajo. To je prednost velikega mesta oziroma velike tango scene. V Sloveniji to na žalost ni praksa. Večinoma plešejo med sabo, ker se poznajo iz šol ali z delavnic.
Kaj bi pa lahko rekla o glasbi sami po sebi? Vemo, da tango spada med najbolj akademsko zabavno, plesno glasbo na svetu. Kako bi ocenila skladbe, instrumentacije, petje?
Bila sem na več milongah z živo glasbo in moram reči, da so mi ansambli bili zelo všeč. Bilo je tu veliko različnih zanimivih zasedb, ne samo po izbiri skladb, temveč tudi po zastopanih instrumentih v zasedbah – od kontrafagota, violončela, viol in seveda obveznih bandoneona, basa in violine. Meni najljubši so komadi D’Arienza in Puglieseja.
Katere milonge si obiskala? In katere plesne šole ali klase?
Obiskovala sem milonge v El Besu, La Viruti, Caninngu in Catedralu. Moram reči, da je milonga v Canningu drugačna, ker se res držijo tradicije, kar je razvidno po oblačenju, sedežnem redu in splošnem vzdušju. Meni osebno so bile bolj všeč bolj sproščene variante milong, kot so recimo La Viruta in El Beso. Zanimiva je bila tudi milonga na odprtem, La Glorieta.
.
Pri Grumu
.
Kaj si pa počela kot turistka? Kakšno se ti je zdelo mesto, okolica, če si jo obiskala, koncerti ali festivali, na katerih si morda bila?.
Mesto je prečudovito. Res me je navdušilo in je eno od redkih velikih mest, v katerem bi lahko živela kakšno leto. Zahvaljujoč tebi, Rok, sem obiskala vse pomembne predele mesta, od nedeljskega sejma v San Telmu, pisane La Boce, Recolete ter seveda Palerma in njegovih barčkov. Neskončno sem uživala v sprehodih po čudovitih parkih v Buenos Airesu. Vzela sem si en dan in z mojima novima prijateljicama Majo in Barbaro šla na izlet v Tigre, kjer smo se z barko peljale po vseh teh rokavih delte reke Parana.
Nameravaš še kdaj v te kraje? Idealno bi bilo seveda spet z orkestrom, a vseeno …
Prepričana sem, da bom še prišla v Buenos Aires. Glede na to, s kakšnim navdušenjem smo bili sprejeti na koncertnih odrih na tej turneji, je bilo rečeno, da jo čez dve leti ponovimo. To bi bilo idealno, zato držim pesti, da se bo res zgodilo. Drugače pa pridem zasebno.
No, za konec nam povej še malo o svojem življenju zunaj glasbe. Imaš družino, kakšno je tvoje poreklo, kje živiš?
Živim s sinom Ivanom v Ljubljani, drugače pa prihajam iz Reke. Moja mama je Primorka in še danes imamo posest pod Štanjelom na Krasu, moj oče pa je Dalmatinec iz Splita. Imam še sestro, ki ravno tako kot oče in mati živi v Reki.
Hvala lepa, Silva!
Rok Fink
