Hja … Ko mene piči …
Pred Božičem in Novim letom je bilo, ko sva se odločila, da malo pogledava kako je z gradovi tam od Ptuja naprej, pa levo do Rač in do onega hudo oskubljenega lepotca pri Slivnici in Slovenske Bistrice, če bo čas dovoljeval, pa…
Pa se nama je vse postavilo na glavo navkljub pogledu na spletne kamere doma, kjer je bilo vse, razen našega meglenega močvirja v soncu in že ko sva se peljala z AC v smer Ptuja, naju je zagrnila bela zavesa. Megla je bila vse bolj gosta in tam okoli Spuhlje bi jo lahko kar rezal z nožem. Vseeno sva nadaljevala pot skozi Markovce čez Dravo v smer gradu Borl. Prevozim Dravo in je megla tako gosta, da ne vidim gradu. Šele ko se povzpneva na vzpetino, se skozi meglo pretolčejo prvi žarki.
.
.
Dovolj besedi, pojdite z nama in videli boste, da sva na koncu zmagala.
Sreča je s pogumnimi!
.
.
Če je res v vsaki nesreči nekaj dobrega, je bilo tole tu tik pod gradom Borl. Naredil sem sto kilometrov, da sem slikal meglo.
No, saj bi jo lahko tudi doma, ampak ne tako lepo. Kakšen zaklad mi tu poklanja Narava ..,.
.
SAJ NIMAŠ NIČ
Saj nimaš nič,
če imaš vse,
le strah te gloda,
da ti enkrat
prav vse vrag vzame.
Bogat pomeni
biti ZDRAV,
odtehta to
vso kramo zemeljsko
in vse na kup
nagrabljene zaklade!
Janez Medvešek
.
Ustavim pri gradu Borl in sreča se nama nasmehne. Vsaj grad se vidi. Najdem ta lep motiv, kaj več pa že ne.
Ko sva bila zadnjič tu, je bilo še vse odklenjeno in v zelo klavrnem stanju. Tako pač, kot se v naših Butalah za gradove spodobi!
.
Poslikam nekaj prašičev in kako kozo, ki se pasejo tik pred gradom, naredim z dravskega mostu eno samo sliko, pa me že spet zagrne megla in imam le še eno željo, da izgineva kam, kjer je sonce. Tam pod Pohorjem je bilo prej tako lepo, pa sva rinila sem.
Trenutno popravljajo grajsko steno in očitno za tem na vrsto pride še grad.
.
O, la la … Že v Bukovcih naju preseneti bistveno redkejša megla …
.
… pred Ptujem pa je že tak gosposko lep sončen dan. Ura je že krepko čez poldan in odločim se, …
.
… da najprej zavijeva k Dravi, s kjer je Ptuj najlepši. In je, kapo dol!
.
Pred mostom je letos postavljen velik krog z odličnim pogledom na veduto Ptuja. Čakam, čakam, da naredim eno sliko in ne dočakam. Oni, ki so sami sebi tako všeč, da brez selfiyev, no, sebkov po naše in hvaljenja drugim kje so trenutno sedaj, ne zmorejo več, stojijo v vrsti za to norost. Bogec naj jim pomaga, če že ni obupal nad v sé zaljubljenimi narcisi. Grem le malo levo in zmagam s tem še lepšim posnetkom brez ljudi.
.
In jo mahneva po mostu do starega dela Ptuja.
.
Levo je zal pogled z mostu in prav tako desno na Minoritski samostan pri starem obrambnem stolpu. Spremeniva plan in se odločiva, da si danes ogledava le Ptuj, gradovi v tem predelu Domovine pa pridejo na vrsto kdaj drugič.
.
Te stare ptujske hiše so nekaj posebnega. Kar je ostalo od nekoč mogočne rimske Petovije, so uporabili pri zidavi sedanjega starega dela. In k sreči zidarji niso velike marmorne bloke z lepimi motivi obrnili na malto, ampak navzven, da so hišam v okras.
.
STARA HIŠA
Kaj je vse čas
iz tebe naredil?
Streho ti luknja,
mah zêlen pokriva
in pajčevine
kot čipke natkane
so v kotih okenskih lin,
vrata so vegasta,
trhla, črviva
in dimnik
je škatla zmečkana
iz njega že davno
se nehal je vihati dim.
Koprive dvorišče
so tvoje zarasle,
na zlizanem pragu
je prahu debelo,
joj, kdaj je nazadnje
na oknih cvetelo,
utihnil že davno
otroški je jok.
Četudi ni tvoja
jo, ko jo zagledaš,
dih v grlu zastane,
srce ti poskoči.
Daj, čas, ko podiraš,
drugače odloči,
naj ta tu – ostane !
Janez Medvešek
.
Sva na Slovenskem trgu pred Mestnim stolpom, ki stoji pred cerkvijo Sv. Jurija. Vse je okrašeno in prazniki so blizu.
.
Pravzaprav bi moral sem na Ptuj enkrat priti samo zato, da bi fotografiral vse lepe stare portale in vrata, ki jih v starem delu ne prešteješ.
.
Koliko lepega je v vsakih vratih. Nekoč so vedeli, da so vrata duša doma.
.
Ob Mestnem stolpu si ogledava ostanke rimskih marmorjev in za tem vstopiva v cerkev Sv. Jurija. Skozi okovana zaščitna vrata se pravzaprav vidi skoraj vse.
.
Z močnejšim objektivom približam mogočno trodelno gotsko okno, bogato okrašeno z vitraji. Na sredini je upodobljen Sv. Jurij
.
Za kovinskimi vrati v cerkvi je še en Sv. Jurij. Ta se ukvarja z zmajem.
.
Sva na Slomškovi ulici zadaj za cerkvijo in pogled mi obstane na zgodbah, ki so nanizane nad vsakim oknom, ki dajejo svetlobo lokalu, ki nosi ime Napoleonov bar. Tu je prikaz Napoleonovih vojakov, ki igrajo v skupini ob mizi.
.
Kako lepo se urejuje okolica cerkve sv. Jurija in pa Novi trg za njo, ki ga krasi naš dolgo časa zamolčan velikan Rudolf Maister, ki je naredil za našo Domovino takrat izjemno potezo, ko si je priboril za nas še danes veljavno severno mejo. Družinske vezi ga družijo s Ptujem in pa kar nekaj njegovih vojakov je bilo s Ptuja in okolice. Kip sta postavila Domovinsko društvo generala Maistra in Občina Ptuj in general gleda proti očetovi hiši in je izjemno lepo delo kiparke Metke Zupančič.
.
Na trgu stoji tudi kip Sv. Florijana, ki dopolnjuje lepo kuliso z izjemno lepo in slikovito Mestno hišo, ki datira v 20. stoletje.
.
Hja, nama malo zastane korak ob pogledu na to lepo delo naših prednikov, ki niso strmeli, da bi bilo le vse enostavno a x b, ampak so dali mogočni Mestni hiši že s svojo lepoto večji pomen.
.
Le korak naprej poslikam prav tako lepo Fϋrstovo hišo in ko doma poiščem podatke o njej, me le ti presenetijo.
Kliknite sem na moder link Fürstova hiša, Ptuj | Agatha Art agatha-art.si › furstova-hisa-ptuj in bogatejši boste še za te podatke!
Bravo, Fϋrstovi!
.
Že sama vrata so tako lepa in bogato okrašena, da so najlepši biser v hišah na tej ulici.
.
Le nekaj korakov naprej se pred nama odpre vsa lepota Minoritskega trga z Minoritskim samostanom sv. Petra in Pavla, ki je v zgodovini doživel najhujše, tudi požare in bombni napad zaveznikov 4. jan. 1945, najhujše se je pa dogajalo po vojni (še leta 1964!!!), ko je oblast, ki ni marala svoje Domovine in, ki si v tem primeru ne zasluži tega imena, nagajala, da bi ta biser ja za vedno izginil s Ptuja in naše lepe Domovine…
.
Pa pustimo grdo in krivično zgodovino ob strani in zakorakajmo na lepo urejen osrednji prostor, …
.
… kjer ima mesto še vedno lep vodnjak, ki ga v času adventa – pričakovanja – krasijo 4 sveče. Na spletu sem našel podatek, da so včasih adventni venci imeli 24 sveč in da je vsak dan gorela bela, ob nedeljah pa rdeča.
Danes, ko sva tu na Ptuju, že gorita dve rdeči sveči.
.
Vstopiva in sprejme naju sveti prostor. Vse je asketsko, nekaj je ohranjenega starega, nekaj dodanega novega. Le barv polni vitraji delujejo bogato in razkošno.
.
Sama sva in raziskujeva …
.
Pogled na to sliko v posebni kapeli – niši cerkve, pove vse o tem izjemnem, objektu in o njegovi nesreči, ki se je zgodila na pragu “svobode” 4. jan. 1945 ob bombnem napadu zaveznikov na Ptuj.
.
Nekaj so potem minoriti in dobri in zavedni ljudje rešili iz ruševin in se sedaj nahaja v tej kapeli. Česa vsega je zmožna človeška hudobija, je razvidno iz teh slik. Pa ni danes, 9. jan. 2020, ko to pišem, nič drugače. Berem, da bi strumni mož naše lepotice Melanije iz Sevnice – Trumpov Donald onim Arabcem v Iraku porušil kar njihove spomenike, ki so temelj vse človeške zgodovine.
.
Odhajava v smeri proti Dravi in obrnem se še za zadnji posnetek tega slovenskega in ptujskega bisera.
.
Proti mogočnem obrambnem stolpu se usmeriva …
.
Vrata v Miheličevo galerijo, ki gostuje v nekoč obrambnem stolpu Ptuja, so odprta in vstopiva.
.
Naletiva na zanimivo razstavo pokojnega slikarja Janeza Šibile ( 1919 – 2017), ki je slikal izjemne motive. Pod sliko piše, da je leta 1989 naslikal te Ciglarjeve težake. Njegovi ljudje s slik pripovedujejo o hudih časih in o naši minuli zgodovini.
.
PRIHAJAJO
Prihajajo…,
a le še na pogrebe.
Prekrut pogled je
na propadajoče hiše…
še zvon v opuščeni cerkvici miruje,
da ne bi motil te propadajoče bede.
V dolini čas jim ura
brez kazalcev piše,
poredko jim spomin
v te bregače uide,
Se vračajo le, ko je nujno,
za praznike, če je mogoče,
če kaj bolj važnega
žal, vse prevečkrat
vmes ne pride.
Ušli so in odšli
za vedno, iz teh bregač in bede
se vračajo le še takràt,
ko morajo,
ko pride o bolezni vest
in pa, na pogrebe…
Janez Medvešek
.
Lesjak Okički (1977) je naslov te slike, ki me prevzame. Čeprav detajli niso fotografsko izrisani, kar vidiš tega zgaranega starca, kako težko prestopa previsok prag zidanicein odhaja ven na delo …
Kak dan nazaj sem te slike z razstave poslalprijatelju slikarju Dofetu Penu ( glej pps – ja – št. 231 – Bujta repa in 244 – Dan na Goričkem), ki slika podobne motive starih zidanic, butanih hiš in zgaranih domačinov pri počitku ali garanju in nazaj je prišla zanimiva pošta s spomini in slika z neke slikarske kolonije, na kateri je več oseb in med njimi sta tudi udeleženca prijatelj Adolf in slikar Šibila.
Hm …, kako je majhen ta velik svet …
.
Odpraviva se proti mostu čez Dravo in ga prečiva. Ko pa stojiva na drugem bregu že blizu avta, pogledam nazaj in kar milo se mi stori, da nisva pregledala še levega brega Ptuja …
.
… Bi bil to greh in se vrneva čez most nazaj
.
Usmeriva se proti Muzejskemu trgu in Dominikanskemu samostanu.
.
Dolgo je že, kar sva zadnjič korakala po teh pločnikih in danes se mi zdi vse še lepše. S te pozicije mi je neznan tudi pogled na grad.
.
Na malem parkirišču stoji avtobus, ki je prevzel vlogo potujoče knjižnice. Kako je lepo poslikan … Hja …, Ptuj brez znamenitih kurentov, ki preganjajo zimo, je kot smetana brez kave!
.
Foto Ana Gajšek
Na pomlad lani je bilo, ko mi je ga. Ana, ki živi v Slovenskih goricah in ima izjemen čut za fotografijo in kompozicijo, poslala odlične slike kurentov, ki jih je slučajno poslikala na mostu, ki sva ga danes že dvakrat prečila. Z njenim dovoljenjem objavljam sliki, ki prav pristajata v ta zbir motivov s Ptuja.
.
Kakšno bogastvo imamo mi, Slovenci, samo v takih običajih. Se bomo kdaj zavedali, da smo s tem in v tem tudi mi nekaj posebnega?
Koliko mask kroži za ta običaj pusta in preganjanju mrzle in mrtve zime po velikem delu sveta, pa so ti liki grdi, strašni in odvratni. Kurent pa je tako lep, harmonično usklajen in dodelan, da ga je užitek pogledati že na sliki, kaj šele v živo.
Imam kurente slikane v povorkah po Sloveniji, ampak slikan tu, pred samim izjemno slikovitim Ptujem, pa je prav češnja na dobri torti.
.
Zavijeva levo k Dominikanskem samostanu. Na informacijski tabli pred samostanom piše, da so ga ustanovili leta 1230 ptujski gospodje, menihi pa so morali zapustiti Ptuj ob jožefinskih reformah leta 1786. V vseh stoletjih se je v teh poslopjih dogajalo vse mogoče,od samostana do vojaškega skladišča, tekstilne tovarne, arhiva, do kongresnega centra.
Kliknite sem na: Dominikanski samostan na Ptuju | Discover Ptuj https://discoverptuj.eu › dominikanski-samostan-na-ptuju
.
V mnogih letih obstoja, je bilo tu toliko prezidav, da je bila ta zadnja rekonstrukcija menda pravo tehnično čudo in zelo komplicirana obnova.
.
Korakam okoli samostana in pogled mi uide na grad, pod katerim se nahaja samostan. Zagledam odprta vrata in kar samonaju ponese po tlakovani poti na grad.
.
Loterija pa taka. Kakšen pogled in razgled sva doživela še danes za tem, ko sva se že odločila, da skočiva še kam naprej pod Pohorje.
.
Tudi vrata na grad so odprta in smukneva skoznje na dvorišče. Ne bova obiskala muzeja, ker sva ga že in je izjemen.
.
Le na mogočno grajsko dvorišče pokukava in …
.
… in s platoja pri starih trtah uživava v izjemnem razgledu z gradu na vse pod seboj. Do kam se vse vidi od tu … Do Hrvaške, Kozjanskega, do Trojan, Slovenskih goric …
.
In na severno stran na velik del novega Ptuja s šolskim centrom, velikim naseljem …
.
Občudujeva detajle, ki so tu stoletja. Sam Bog ve kateri grof je od tu davno s ponosom gledal zidarja, ki je v nišo nad mogočnimi varovalnimi vrati v obzidju vzidal njegov grb?
.
Presenečena sva. Tu sva že bila, pa takrat nisva opazila velikega vinograda, ki porašča strm grajski breg na južni strani gradu nad samim starim mestnim jedrom. Ptuj in vinogradi …? Resnično in še kako lepo!
.
Leta nazaj sem imel srečo. Na obisku v Trbovljah je dala beseda besedo in dobil sem povabilo, da na hitro skočimo v Maribor na letališče in z eno cesno naredimo en krog čez Ptuj in čez Haloze in Slovenske gorice. Prej ko v dveh urah smo bili že iz Trbovelj na letalu in uživali v poletu in razgledu.
.
S tu se lepo vidi, kako se je staro stisnjeno mestno jedro Ptuja nekako razvilo na jugovzhodnem delu pod gradom, kako velik pa je dandanes Ptuj z industrijsko cono in hotelskim kompleksom na drugi strani Drave, pa je veselje pogledati.
.
Daljave se počasi barvajo v vijolično. Dan ugaša in odpraviva se z gradu po stopnicah v center starega jedra.V teh predelih se je še nekje ustavil čas in je, kot je bilo nekoč. Tudi ti pogledi so tako lepi.
.
Čas je za kavo in se odpraviva pred mostom v gostišče Ribič, še prej pa s terase uživava v barvastem zahodu onkraj Drave. Pa kavo spijem (pre)hitro, ko vidim, da se zunaj vse barva v oranžno.
.
Ulovim le še res one zadnje žarke, pa je vseeno lepo. Barve postajajo pastelne in zlata počasi zgublja na moči. Temni se …
.
Pridruži se mi žena, ki je kavo spila v miru in usmeriva se k avtu. Čakam še malo, da bi se prižgale lučke na tem zanimivem krogu, pa se spet priklatita dva mladeniča in se pričneta zvijati s telefonom, da bi ja ujela v telefon sebe in ozadje. Ponudim se, da ju poslikam brez da bi bila zvita in še noge bosta imela slikane, pa pristaneta. In ko vrnem telefon, se zahvalita in se spet naprej zvijata in se slikata …
.
RAZLIČNI SMO
Let sem rabil kar veliko,
da sem tole doumel,
da ljudi ne smeš deliti,
kot bi jih pač sam hotel.
Na hudobne in na dobre,
na poštene in na slabe,
na svetnike in barabe,
na garače in lenuhe,
predebele in na suhe,
pa na kurbe in kurbirje
in na genije in norce,
ne prepametne, butalce,
pa na hlapce in bogove,
ne na lepe, ne na grde,
ker resnica je drugje !
Vsak je zase le najboljši,
najbolj pameten in dober,
vsi pa smo predvsem
R A Z L I Č N I
in pa vsi smo le – ljudje !
Janez Medvešek
.
So stvari, ki jih moja zdrava kmečka pamet ne doume … Morda pa je prav tako? Jaz pa sem tako vesel, ko je ta lep most z ozadjem v temo ovitega in z luno ozaljšanega Ptuja skoraj brez ljudi. O, če bi bili na njem kurenti, kot so bili, ko je slikala ga. Ana, potem bi tudi jaz napolnil kartico. Ampak kurenti niso današnje maškare … Oni so iz časov naših klenih prednikov in to izročilo izjemno spoštujem.
.
Luči avta kažejo bele črte na poti domov. Tam zadaj za Bočem ugaša dan in prihaja večer. Lep večer tako lepega dne.
.
Včasih je dobro, da se podere plan. Ciljev si že davno več ne zastavljam, ker je moj cilj – POT.
Danes sva pol dne preživela na poti in v megli. Kar pa je ostalo sončnega dne, pa je bila ena sama nagrada. Kako lepa nagrada, polna presenečenj in doživetij. Skoraj vse videno sva že videla, ampak danes je bilo vse drugače. Morda tudi zato, ker je bilo v lepo skrivnostno staro jedro Ptuja vtkanih že delček praznikov?
Zato to pot poklanjam tudi vam vsem. Naj bo lepo še vam.
.
Foto zgodba 352
Besedilo in fotografije ….. Janez Medvešek
Fotografiji kurentov sta last ge. Ane Gajšek.
Pesmi so izbrane iz mojih knjig Sanje in Ni vsakomur dano
Zgodovinski viri so vzeti s spletnih strani.
Glasba na citrah – Tomaž Plahutnik – prekmurska ljudska
Narejeno in po vsem svetu poslano prijateljem v prvi polovici sončnega prosinca, januarja 2020
janez.medvesek@gmail.com
