Vsakič, ko se je človek ozrl na ljubljanski Grad, je na stolpu zagledal zastavo. Pa so barve te zastave bile »čudne«. Čudne, ker bi pričakoval belo-modro-rdečo zastavo. Pa ni bilo tako. Če je veter zapihal in je zastava zaplapolala, je lahko spoznal, da je to zastava mesta Ljubljane.
Pod vtisom tolikih let Argentine, ko je belo-modra zastava vedno na najvišjem mestu, mi je to vedno šlo v nos. Saj nisem bil edini: nekateri so šli na stolp in na lastno pest izobesili še slovensko zastavo, vendar ne za dolgo. Hitro so jo mestni varuhi potegnili dol.
Mestne oblasti z županom Jankovičem so se vedno upirale, da bi na stolpu vihrala slovenska zastava. Da je grad last mestne občine, da je Ljubljanski grad spomenik lokalnega pomena, da je protokolu zadoščeno s tem, da je slovenska zastava že izobešena nad glavnim vhodom v grad. Najbolj hecen (žalosten?) izgovor je bil ta, da tehnično ni mogoče izobesiti obeh zastav.
Saj ni, da bi nikoli ne visela slovenska zastava: šest dni v letu, na državne praznike, je mestno zastavo zamenjala slovenska.
Vendar je moral biti pritisk kar stalen, da so se župan in mestni očetje omehčali. Saj se tudi kamen omehča, če voda po kapljicah pada nanj brez prestanka. Nisem našel razlage, kaj ali kdo je vplival, da so se končno postavile stvari na svoje mesto. Če pa pomislimo, da se skozi Ljubljano valijo množice turistov iz vsega sveta (kot za časa preseljevanja narodov …) in da to pomeni evre za mestni erar – potem se tudi lahko tako razloži, da so mestni velmožje to svojo muho žrtvovali. Denar – mesta vladar (ali: Por la plata baila el mono).
In tako kot je bil hecen izgovor za ne-izobešenje slovenske zastave, je hecen izgovor, zakaj je to sedaj možno: občina je sprejela »tehnično rešitev«, ki to zdaj omogoča – postavili so še en drog!
Te vrstice so sicer malo pozne. Sprememba se je zgodila pred koncem leta, za dan samostojnosti in enotnosti. Od takrat sta na stolpu gradu slovenske prestolnice dve zastavi.
GB
Preberi še: Odtisi – Kaj je to Porčinj?
