Sredi lanskega leta smo v našem tedniku lahko prebirali razne članke, ki so opisovali naravne lepote, kulturne značilnosti in zgodovinske posebnosti slovenskih pokrajin. Pot -in branje- sta nas vodila od jadranske obale in severne Primorske do Dolenjske, Štajerske in Prekmuja, od Postojne do Gorenjske in Alp. Brali smo o nam že znanih krajih in navadah in odkrili druge, čisto nove.

Sedaj je pa na južni polobli “počitniška sezona”.

Skozi februar bodo vsak dan naši “vodiči” lanski abiturienti -Rast XLVII- , ki so skozi več mesecev pridno raziskovali o raznih argentinskih objektih. Vse podatke so strnili v članke, ki sestavljajo njihov almanah. V njih opisujejo naravo teh krajev, njih značilnosti in zanimivosti. Pisanje pa je večkrat obogateno z lastno izkušnjo in osebnimi doživetji. Mladim kronistom, najlepša hvala za njihove prispevke!

Na poslovilnem večeru pred obiskom v Slovenijo, so se (takrat še) petošolci spominjali Cankarjevih besed:

“O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji … Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev …”

Po branju teh člankov -in če imamo srečo, po njih obisku-, bomo gotovo lahko trdili, da je tudi na skrajnem jugu sveta Bog trosil neizmerno lepoto in da živijo tudi tukaj veseli ljudje: Argentinci in mi, potomci onih, ki jih Cankar omenja.

Ognjena zemlja, južni otok z zgodovino

Tierra del Fuego je ena izmed triindvajsetih argentinskih provinc. Uradno ime je daljše, saj provinca obsega otok Tierra del Fuego, Antarktiko in otoke južnega Atlantika (Tierra del Fuego, Antártida e Islas del Atlántico Sur). Glavno mesto otoka je Ushuaia, najjužnejše mesto na svetu, najbolj naseljeno mesto pa Río Grande. Na severovzhodu meji z Atlantskim oceanom, na jugu z Beaglovim kanalom in na zahodu s Čilom.

Ime otoka ima različne razlage. Oktobra 1520 je portugalski navigator Ferdinand Magellan (1480-1521) raziskoval te kraje in odkril ožino, ki zdaj nosi njegovo ime in povezuje Atlantski ocean s Tihim oceanom. Mornarji so z ladij videli na obali veliko kresov, ki so jih prebivalci otoka – imenovani Onas – prižigali in se tako obveščali. Druga razlaga je zaradi značilne rdeče barve gozdov jeseni ali zaradi potrebe prebivalstva po ognju in toploti, da lahko prestane nizke temperature v razponu med 0 °C in 1 °C pozimi, pa le 10º C v poletju.

Ognjena zemlja ni znana samo zaradi svoje krasne narave, ampak tudi zaradi raznih zgodovinskih dogodkov. Na otoku so zgradil zapor, v katerem so prebivali najbolj nevarni kriminalci in politični priporniki. Deloval je od leta 1904 do leta 1947. Strašne vremenske razmere in geografska izolacija najjužnejšega mesta na svetu so okrepile varnost zapora.

Leta 1909 je bil ustanovljen vlak »konca sveta«, ki je povezoval zapor z gozdom, kjer so zaporniki sekali drevesa in les uporabljali za ogrevanje zapora in cele Ushuaie. Danes je ta vlak turistična zanimivost.

Eden izmed najbolj znanih zapornikov je bil Cayetano Santos Godino, bolj poznan kot »el Petiso Orejudo«, prvi serijski morilec Argentine. V mladih letih (od 7. do 17. leta) mu je v rojstnem Buenos Airesu uspelo umoriti štiri otroke, čeprav jih je poskusil umoriti veliko več. Njegove žrtve niso štele več kot trinajst let. Metode ubijanja, s katerimi je užival, so bile grozne. Večkrat jih je obesil s svojim pasom. Sodišče je ugotovilo, da je bil kriv več zločinov. Zaprli so ga v oddelek za zločince v norišnici, a je tudi tam napadel dva bolnika in poskusil uiti. Zato je bil premeščen v zapor v Ushuaio. Večina obsojencev ga je sovražila. Ko je ubil mačka, ki je bil ljubljenček zapora, so ga jetniki tako pretepli, da je moral za več dni v bolnišnico. Po enaindvajsetih letih bivanja v tem zaporu je končno umrl leta 1944. Sumijo, da zaradi pretepa in da je bil glavni maščevalec Jose Gaona, veliki ljubitelj mačkov. Gaona je postal zadnji odpuščen zapornik, saj je kaznilnica za vedno zaprla svoja vrata po odločbi predsednika Perona, decembra 1947. Zaporniki, ki pa še niso odsedeli kazni, so bili premeščeni v zapore na celini. Za tem je poslopje ječe upravljala mornarica in ga uporabljala kot skladišče in stanovanje za vojake. Leta 1994 so pa ustanovili na kraju mornarski in jetniški muzej.

Na Tierra del Fuego obstojajo štirje svetilniki. Najbolj znan je tisti, ki je pobarvan s črtami (dve rdeči in ena bela v sredini). Originalno ime svetilnika je Les Éclaireurs; zgrajen leta 1920 na otoku pred zalivom Ushuaie. Najstarejši svetilnik pa je bil zgrajen leta 1884. Imenuje se Faro San Juan de Salvamento. Zanimivo je, da je ta svetilnik navdihnil francoskega pisatelja Julija Verneja, ko je pisal roman Svetilnik na koncu sveta (1905). Obstajata tudi svetilnika Año Nuevo in Cabo de Hornos.

Tierra del Fuego je otok, kjer lahko spoznamo zanimive zgodovinske dogodke in anekdote, prisluhnemo zvoku miru in občudujemo prelepo naravo, ki nam jo je Bog podaril.