Sredi lanskega leta smo v našem tedniku lahko prebirali razne članke, ki so opisovali naravne lepote, kulturne značilnosti in zgodovinske posebnosti slovenskih pokrajin. Pot -in branje- sta nas vodila od jadranske obale in severne Primorske do Dolenjske, Štajerske in Prekmuja, od Postojne do Gorenjske in Alp. Brali smo o nam že znanih krajih in navadah in odkrili druge, čisto nove.

Sedaj je pa na južni polobli “počitniška sezona”.

Skozi februar bodo vsak dan naši “vodiči” lanski abiturienti -Rast XLVII- , ki so skozi več mesecev pridno raziskovali o raznih argentinskih objektih. Vse podatke so strnili v članke, ki sestavljajo njihov almanah. V njih opisujejo naravo teh krajev, njih značilnosti in zanimivosti. Pisanje pa je večkrat obogateno z lastno izkušnjo in osebnimi doživetji. Mladim kronistom, najlepša hvala za njihove prispevke!

Na poslovilnem večeru pred obiskom v Slovenijo, so se (takrat še) petošolci spominjali Cankarjevih besed:

“O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji … Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev …”

Po branju teh člankov -in če imamo srečo, po njih obisku-, bomo gotovo lahko trdili, da je tudi na skrajnem jugu sveta Bog trosil neizmerno lepoto in da živijo tudi tukaj veseli ljudje: Argentinci in mi, potomci onih, ki jih Cankar omenja.

Marija iz Itatí – bela skala

Pred mnogimi leti, ko so Španci prišli na sedanja argentinska tla in se naselili po raznih krajih pri iskanju zlata in srebra, so proti severu Buenos Airesa po reki Paraná prišli do sedanje province Corrientes v mesto Yaguarí in tam začeli z evangelizacijo Indijancev. Šele sto let za tem je prišel v Yaguarí prvi Marijin kip, ki je visok 1,26 metrov, ima črne lase in zelo lep obraz. Telo je bilo iz tukajšnjega lesa »timbo«, glava pa iz orehovega lesa iz Evrope. Oblačila so tudi prišla iz Evrope. Ta Marijin kip z malo temno poltjo stoji nad mesecem in ima sklenjeni roki, ki držita rožni venec. Ogrnjena je z modrim plaščem, na glavi pa ima belo pokrivalo.

Nekateri izmed tamkajšnjih prebivalcev so jo radi častili, drugi ne. Frančiškani so postavili Devico na posebno mesto. Po napadih domačinov se je kip izgubil. Prebivalci so našli kip na bregu reke Paraná, na belem kamnu, osvetljen je bil z belo lučjo – za to ni bilo razlage – in slišala se je posebna glasba. Frančiškani so jo ponovno postavili na mesto pred oltar, a kip je še dvakrat ’izginil’ in so ga ponovno našli blizu reke.

Pater Luis Bolaños je razumel, da Marija želi ostati v bližini reke. Tako se je odločil in ustanovil novo naselje v bližini reke Paraná (7. decembra 1615). To mesto se je imenovalo brezmadežno spočetje Naše Gospe iz Itatí (ita pomeni skala, ti pa bela). To je tista skala, bele barve zaradi plasti apnenca, ki je bil v bližini. Počasi se je to naselje poznalo kot Itatí.

Pater Luis de Gamarra, tamkajšnji župnik je bil prvi, ki je opisal Marijine čudeže. 16. julija 1900 je Papež Leon XIII kronal kip, kot Kraljico reke Paraná in Kraljico ljubezni. Papež Pij X je 3. februarja 1910 ustanovil škofijo v Corrientesu. Dne 23. aprila 1918 pa je bila Marija iz Itatí proslavljena kot zavetnica te škofije. Tam so zgradili veliko Marijino svetišče, kamor pride množična romarjev iz bližine, in tudi iz oddaljenih krajev.

Vsako leto se 9. julija praznuje liturgični obred za Našo Gospo iz Itati. Večje slavje je 16. julija, ko je obletnica kronanja Marije. Že ob polnoči je sv. maša s pozdravom Mariji. Mašuje tamkajšnji škof iz Corrientes. Dopoldne je Marijina procesija po reki Paraná, kjer se romarji srečajo s kipom Naše Gospe iz Caacupé, zavetnice Paragvaja. Potem jo pozdravijo civilne oblasti in škof daruje praznično sv. mašo. Popoldne sledijo krsti, molitve rožnega venca, maše in procesija z baklami po reki.

Teh praznovanj se udeležijo množice, ki romajo 72 kilometrov od mesta Corrientes do svetišča Gospe iz Itatí. Romarji darujejo živila, obleke ali denar za reveže.

Omenil bi tudi, da je sedaj tamkajšnji škof Andrej Stanovnik. To je slovenski kapucinar, ki je ohranil ljubezen do slovenske domovine. Pravi, da je hvaležen Bogu za priložnost, ki jo ima, saj krščanska vera ima moč združiti najboljše lastnosti, ki pripadajo dvema kulturama.

Kardinal Jorge Bergoglio, današnji papež Frančišek, je podelil škofovo posvečenje msgr. Stanovniku. V škofovih izjavah pravi, da je njegov apostolat in poslanstvo, da združi delovanje med duhovniki in pastoralnimi delavci. Tako bodo pokazali, da so Jezusovi apostoli. Decembra 2017 je škof Andrej Stanovnik objahal 10-letnico škofovske službe v Corrientesu, prej je deloval v Reconquisti, v provinci Santa Fe.