Sredi lanskega leta smo v našem tedniku lahko prebirali razne članke, ki so opisovali naravne lepote, kulturne značilnosti in zgodovinske posebnosti slovenskih pokrajin. Pot -in branje- sta nas vodila od jadranske obale in severne Primorske do Dolenjske, Štajerske in Prekmuja, od Postojne do Gorenjske in Alp. Brali smo o nam že znanih krajih in navadah in odkrili druge, čisto nove.

Sedaj je pa na južni polobli “počitniška sezona”.

Skozi februar bodo vsak dan naši “vodiči” lanski abiturienti -Rast XLVII- , ki so skozi več mesecev pridno raziskovali o raznih argentinskih objektih. Vse podatke so strnili v članke, ki sestavljajo njihov almanah. V njih opisujejo naravo teh krajev, njih značilnosti in zanimivosti. Pisanje pa je večkrat obogateno z lastno izkušnjo in osebnimi doživetji. Mladim kronistom, najlepša hvala za njihove prispevke!

Na poslovilnem večeru pred obiskom v Slovenijo, so se (takrat še) petošolci spominjali Cankarjevih besed:

“O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji … Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev …”

Po branju teh člankov -in če imamo srečo, po njih obisku-, bomo gotovo lahko trdili, da je tudi na skrajnem jugu sveta Bog trosil neizmerno lepoto in da živijo tudi tukaj veseli ljudje: Argentinci in mi, potomci onih, ki jih Cankar omenja.

Zavarovana severozahodna narava

Severozahodni del Argentine je območje z najbogatejšo povezavo med naravo in tisočletno kulturno dediščino. V nekaterih delih tega ozemlja se prednostno ohranja naravo v vseh pogledih – to so narodni parki. Severozahodna regija obsega naslednje province: Jujuy (narodni park Calilegua), Salta (narodni parki Los Cardones, Baritu in El rey), Tucumán (Los Alisos) ter Santiago del Estero (Copo). V nadaljevanju bom predstavil navedena območja in vas za trenutek popeljal v te čudovite kraje.

Calilegua obsega 76.000 ha. in s tem je ena izmed največjih pokrajin, ki ščiti biosfero. Tu najdemo soteske, ki so vklesane z rekami in potoki, ki tečejo po strminah. Opazimo gozdove s precejšnjo količino padavin, kjer se idealno razvijata rastlinstvo in živalstvo. V narodnem parku živi okoli 260 vrst ptičev, na primer tukani, kondorji, orel »poma«, kačji pastirji, zato ga zelo obiskujejo biologi in poznavalci ptic. Med živalmi najdemo jaguarje, opice kapucinke, gorske lisice in različne vrste veveric. Tam raste okoli 75 značilnih rastlinskih vrst ter mnogo dreves, prisotni so cedri, orehova drevesa, rumeni lobarji in jacarandaji.

Narodni park Los Cardones v Salti je bil uradno priznan leta 1996. Ime je dobil po visokih kaktusih cardon. Podnebje je suho in toplo ter ni preveč razvito za turizem. V parku so pomembni paleontološki ostanki in risbe iz tistih časov.

Baritu leži na meji z Bolivijo, pravijo mu »zeleni most« med zemljo in oblaki. Je zelo osamljena pokrajina, prav zato je narava nedotaknjena. Prevladujejo deževni gorski gozdovi »yungas«, ker hribi pustijo vso vlago na eni strani, kar je idealno za razvoj gozda med oblaki. Nekatera drevesa zrastejo do 40 m višine. Vse to pospeši razvoj živalskih vrst, najbolj prepoznavni so jaguarji ali tigri, lisice, tapirji in mravljinčarji. V rekah Lipeo, Pescador in Bermejo, ter v potokih živijo tipične vrste rib. Poleti se ob poteh vidijo rdeče-trebušne žabe. Nad 500 m najdemo gorske gozdove, ki zaradi vlažnega ozračja dopustijo, da zrastejo zajedavke okoli dreves ali pa visijo kot zavese med njimi. Nad 800 m je vlaga večja zaradi padavin in oblakov, ki objemajo gozdove.

V narodnem parku El Rey so prvotno živeli poljedelci, tam so bili odkriti njihovi keramični izdelki sive in oranžne barve. Leta 1995 je postal narodni park. Ozračje, rastlinstvo in živalstvo je zelo podobno narodnemu parku Baritu.

Narodni park Los Alisos je blizu glavnega mesta Tucumán in pokriva približno 10.000 ha. Tipične rastline so »yungas«. Po gozdovih rastejo v glavnem drevesa do 850 m višine, zlasti »tipa, cebil in lapacho«. Do 1200 m višine se najdejo orehi, »cochuchos«, »horcos molle«. Nad 1200 m je gozd poln značilnega trsta (caña brava).

Na severozahodu province Santiago del Estero se nahaja Copo. Obsega 114.000 ha. Pokrajina v zelenih in rumenih barvah ohranja in zavaruje celo vrsto dreves in živali, ki jih drugod po svetu težko najdemo ali so v nevarnosti, da izumrejo, kot drevo »quebracho santiagueño«. To drevo so na začetku XX. stoletja podirali in prodajali les, a niso novih posadili in so posledično uničili več milijonov hektarjev gozda, podnebje je postalo veliko bolj sušno. Skozi narodni park ne teče noben potok. Tu prebivajo jaguarji, pasavci, pekariji, veliki mravljinčarji in boe.

Nisem še obiskoval teh narodnih parkov. Razdalje med Buenos Airesom in severozahodnim delom Argentine je približno 1.500 km. Želim si, da jih bom nekdaj lahko v živo spoznal.