Sredi lanskega leta smo v našem tedniku lahko prebirali razne članke, ki so opisovali naravne lepote, kulturne značilnosti in zgodovinske posebnosti slovenskih pokrajin. Pot -in branje- sta nas vodila od jadranske obale in severne Primorske do Dolenjske, Štajerske in Prekmuja, od Postojne do Gorenjske in Alp. Brali smo o nam že znanih krajih in navadah in odkrili druge, čisto nove.

Sedaj je pa na južni polobli “počitniška sezona”.

Skozi februar bodo vsak dan naši “vodiči” lanski abiturienti -Rast XLVII- , ki so skozi več mesecev pridno raziskovali o raznih argentinskih objektih. Vse podatke so strnili v članke, ki sestavljajo njihov almanah. V njih opisujejo naravo teh krajev, njih značilnosti in zanimivosti. Pisanje pa je večkrat obogateno z lastno izkušnjo in osebnimi doživetji. Mladim kronistom, najlepša hvala za njihove prispevke!

Na poslovilnem večeru pred obiskom v Slovenijo, so se (takrat še) petošolci spominjali Cankarjevih besed:

“O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji … Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev …”

Po branju teh člankov -in če imamo srečo, po njih obisku-, bomo gotovo lahko trdili, da je tudi na skrajnem jugu sveta Bog trosil neizmerno lepoto in da živijo tudi tukaj veseli ljudje: Argentinci in mi, potomci onih, ki jih Cankar omenja.

Metropolitanska katedrala v Buenos Airesu

Buenosaireška metropolitanska ali mestna katedrala, ki s svojim čudovitim neoklasičnim slogom skupaj z vladno palačo in Cabildom krasi Majski trg (Plaza de Mayo), je glavni sedež katoliške cerkve v Argentini. Zamisel gradnje osrednje cerkve je zapisal že španski plemič in osvajalec Juan de Garay, ko je leta 1580 ustanovil prvo zasnovo današnjega Buenos Airesa in ga poimenoval po cerkvi – Mesto Presvete Trojice: »Naredim in ustanovim mesto, za katerega sem pripeljal vojake in ljudi, in cerkev, posvečena Presveti Trojici, ki naj bo glavna župnijska cerkev«.

Cerkev, ki je že 22. maja 1622 pridobila status katedrale, se je šestkrat zrušila. Najprej so cerkev zgradili iz ilovice, slame in lesa. Leta 1680 pa so zaradi katastrofalnega stanja tempelj porušili. Katedrala je ena od najpomembnejših arhitektonskih del španskega kolonialnega obdobja. Dela so ponovno zagnali, vendar se je zrušila streha in uničil se je retabel (oltarni nastavek s slikami) glavnega oltarja, zato so morali porušiti zvonik.

Leta 1690 je cerkev dobila tri ladje, a zaradi pomanjkanja denarja je še niso mogli dokončati. Leta 1722 ji spet grozi nevarnost, da se zruši, zato škof prosi Cabilda (administrativni kolonialni svet), naj priskrbi nujno pomoč, a ta prispe šele po dveh letih.

Katedrala dobi nov zagon, ko se arhidiakon angažira, dobi posojilo, prosi za miloščino in celo prispeva s svojimi prihranki; tako lahko dokonča zvonika, cerkveni portal in ladje ter priskrbi zvonove. Peto katedralo dogradijo z impulzom Cabilda, povečajo prezbiterij, oltarno mizo ter z donacijami poskrbijo za poslikavo in pozlačenje cerkve. Ko se znova zruši leta 1752, se ohrani le zvonik in pročelje.

Leta 1822 obnova dobi nov zagon in začnejo z gradnjo dvanajstih korintskih stebrov, ki predstavljajo dvanajst apostolov. Poleg katedrale zgradijo še nadškofijo.

Današnja podoba je delo raznih arhitektov, ki so v različnih obdobjih zgradili tri ladje, stranske kapele, mogočno kupolo, ornamente pročelja, ki prikazujejo snidenje patriarha Jakoba s sinom Jožetom, glavni oltar ter mavzolej.

V mavzoleju počivajo posmrtni ostanki osvoboditelja Južne Amerike, generala San Martina. Ob njem je od leta 1880 stalna častna straža njegove vojske – granaderos. Grobnica je obkrožena s tremi ženskimi skulpturami, ki predstavljajo vsako od držav, ki jih je osvobodil: Argentino, Čile in Peru. Poleg generala so tudi posmrtni ostanki generalov Guida in Las Heras ter neznanega vojaka iz časov osamosvojitve. 17. avgusta 1947 so postavili svetilko z napisom: »Tukaj počivajo ostanki kapetana generala Don Jose de San Martina in neznanega vojaka neodvisnosti.«

S to katedralo pa je povezano tudi življenje sedanjega papeža Frančiška.

Jorge Bergoglio je bil od leta 1998 pa vse do 19. marca 2013, ko je bil imenovan za vrhovnega poglavarja katoliške cerkve, nadškof v Buenos Airesu. Julija 2013 je bila otvoritev papeževega muzeja z osebnimi in liturgičnimi predmeti, ki jih je uporabljal v petnajstih letih pastoralne dejavnosti v mestu. Prva spominska plošča priča o dogodkih življenja Bergoglia. Druga pa pravi: »Buenos Aires s papežem moli za Cerkev in s Cerkvijo moli za papeža«.

Pred nekaj leti sem imela izjemno priložnost, da sem s šolo obiskala in si ogledala to čudovito zgodovinsko cerkev. Bila sem navdušena nad podrobnostmi vsakega dela katedrale. Vsebuje številna umetniška dela, vredna za ogled in občudovanje.