Sredi lanskega leta smo v našem tedniku lahko prebirali razne članke, ki so opisovali naravne lepote, kulturne značilnosti in zgodovinske posebnosti slovenskih pokrajin. Pot -in branje- sta nas vodila od jadranske obale in severne Primorske do Dolenjske, Štajerske in Prekmuja, od Postojne do Gorenjske in Alp. Brali smo o nam že znanih krajih in navadah in odkrili druge, čisto nove.

Sedaj je pa na južni polobli “počitniška sezona”.

Skozi februar bodo vsak dan naši “vodiči” lanski abiturienti -Rast XLVII- , ki so skozi več mesecev pridno raziskovali o raznih argentinskih objektih. Vse podatke so strnili v članke, ki sestavljajo njihov almanah. V njih opisujejo naravo teh krajev, njih značilnosti in zanimivosti. Pisanje pa je večkrat obogateno z lastno izkušnjo in osebnimi doživetji. Mladim kronistom, najlepša hvala za njihove prispevke!

Na poslovilnem večeru pred obiskom v Slovenijo, so se (takrat še) petošolci spominjali Cankarjevih besed:

“O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji … Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev …”

Po branju teh člankov -in če imamo srečo, po njih obisku-, bomo gotovo lahko trdili, da je tudi na skrajnem jugu sveta Bog trosil neizmerno lepoto in da živijo tudi tukaj veseli ljudje: Argentinci in mi, potomci onih, ki jih Cankar omenja.

Lujanska Marija

__________

Devico Marijo častimo argentinski katoličani, prav posebno pa kip, ki je v Lujanu (beri Luhan), saj jo štejemo kot zavetnico Argentine, Paragvaja in Urugvaja.

Zgodba lujanske Marije seže v leto 1630, ko je portugalski posestnik, Antonio Farias Saá, hotel postaviti kapelo v čast Device v Santiago del Estero (severozahodno od Buenos Airesa) med časom bivanja. Prosil je svojega rojaka, ki je živel v Braziliji, naj mu pošlje podobo Brezmadežne Marije. Za boljšo izbiro je prijatelj poslal dva kipa. Maja meseca tistega leta sta kipa prišla (vsak v enem zaboju) do pristanišča Buenos Aires in bila postavljena na voz, ki je bil namenjen k posestniku.

Po treh dneh potovanja so se ustavili v bližini sedanjega mesta Luján, da bi prenočili v bivališču Rosenda de Trigueros. Naslednji dan, ko so bili že pripravljeni nadaljevati pot, voli niso mogli premakniti voza. Po neuspelih poskusih so odstranili z voza enkrat en zaboj, drugič drugega. V enem primeru so voli lahko nadaljevali pot, v drugem pa se voz ni premaknil. Zanimalo jih je, kaj je bilo v tistem zaboju. Odkrili so majhen Marijin kip iz žgane gline. Verniki so ta dogodek razlagali kot dokaz, da je Marijina podoba izbrala to mesto kot svojo hišo in pustili Rosendu Marijin kip. Drugi kip je prišel do cilja in leta 1670 je bilo zgrajeno svetišče pod nazivom Naša gospa iz Sumampa.

Ko so v Buenos Airesu zvedeli novico, da je kip izbral tisto mesto, so začeli prihajati k Rosendu, ki je zgradil majhno svetišče. Njegov suženj Manuel, ki je bil priča tega dogodka, je posvečal skrb kipu – pazil na čistočo kraja, obleke Device in molitve romarjev. Po smrti Rosenda je Manuel prevzel službo, a že v bližnjem prostoru, kjer so pričeli z gradnjo svetišča, ki je mnogo let kasneje postala bazilika. Marija iz Lujana je bila kronana leta 1886, njeno praznovanje je 8. maja.

V družini smo tudi povezani z našo lujansko Marijo. Očetova mama mi je pripovedovala, da je njen stari oče, torej je moj praded – Kosme Vino, ki je prišel z ženo Marija Chiessa v Argentino iz Genove, Italije, leta 1865 – pomagal graditi cerkev, saj so nosili opeko iz pristanišča, ki stoji ob reki Río de la Plata do Lujana. Zato je pod stopniščem za oltarjem kamen z njegovim imenom, a žal ga nisem našel, saj jih je veliko.

Tudi po slovenski strani smo povezani z našo Materjo Marijo. Slovenci v Argentini romamo v Luján tako, kot v Sloveniji romajo k Mariji na Brezje. Lujanska Marija je zavetnica naše države in vsako drugo nedeljo v maju Slovenci romamo k Njej in se udeležimo svete maše. Po njej se srečujemo z znanci, ki žive v oddaljenih krajih Argentine. Popoldan se pa zopet srečamo in gremo k procesiji, med tem pa molimo rožni venec. Končamo pa s petjem litanij in blagoslovom.

Moja stara starša sta po mamini strani oba Slovenca (Jože Levstik in Danica Tekavec) po očetovi pa je njegov oče Jan Fekonja Slovenec, mama pa Španka italijanskega rodu.

Vsako leto pričakujemo drugo nedeljo v maju, da gremo skupaj k Materi Božji, saj Ona me popelje k mojim koreninam, v objem mojih starih staršev in v srečne dni mojega otroštva.