Umrl je arhitekt, urednik in pisatelj Marijan Eiletz (91), ki je na južni polobli ustvaril velik spomenik slovenske sprave. Eiletz je eden od tvorcev t. i. slovenskega čudeža v Argentini, manjšine, ki svoj jezik in kulturo ohranja že v četrti generaciji.
Slovenija Eiletza ne pozna dovolj. Še najbolj ga pozna po knjigah. Njegovi spomini, Moje domobranstvo in pregnanstvo, so izšli pri celjski Mohorjevi (2000), pred tremi leti pa je za roman Krik brez odmeva prejel nagrado Svetlobnica. Po knjigah poznamo tudi njegovega dve leti mlajšega brata Silvina Eiletza, zgodovinarja, slavista in psihoanalitika, avtorja več knjig o sovjetski partiji in moskovskih letih Josipa Broza Tita.
Marijan Eiletz je šel prvič v begunstvo zaradi nacistov. Kot gimnazijec je leta 1941 pobegnil iz Maribora in šel v Ljubljano, kjer je vstopil v ilegalno odporniško organizacijo Slovenska legija, nato pa se vključil v domobrance. Po umiku domobranske vojske in civilistov na Koroško bi moral končati kot kakih 14.000 nesrečnikov, ki so jih partizani v prvih mesecih po koncu druge svetovne vojne pokončali in pometali v kraška brezna po vsej Sloveniji. A smrti je ušel zaradi matere, ki je prišla do voza, polnega domobrancev, ki je bil na poti iz Koroške v “Italijo”. Prepričana, da je v ozadju prevara, ga je osramotila pred njegovimi domobranskimi tovariši in od obeh sinov zahtevala, da zapustita konvoj.
Dogodek in “žgoče oči” tovarišev, ki so ga gledali kot dezerterja, čeprav je bilo bolj ali manj jasno, da jih Britanci vračajo partizanom, je Eiletz podrobno opisal tudi v knjigi spominov, saj je o tem premišljeval celo življenje. Marijan Eiletz je bil zelo kritičen do slovenskega civilnega in vojaškega vodstva, ki bi z odločnostjo lahko rešili več tisoč življenj. “Največja napaka je bila, da smo Angležem verjeli. Že ko so nas razorožili, je to bila za nas klofuta. Naša politična smetana je dobivala prve novice ljudi, ki so videli izročitve, a jim niso hoteli verjeti. General Franc Krener je eden največjih krivcev. Bog mu daj počivati v miru, a bil je povsem nespameten. Ko se je končno zavedel resnice, je snel kapo in si nadel klobuk, češ, zdaj smo pa vsi civilisti, in pobegnil. A ni bil le on kriv. Predsednik Narodnega odbora dr. Joža Basaj je bil še višja oblast”, je brez dlake na jeziku dejal pred leti. Spominjal se je tudi zadnje skupine ujetnikov, ki je že vedela, da odhaja v smrt. Zakaj se niso uprli ali pobegnili? “Izdaja je bil tak moralni udarec, da je porušila vso trdnost in borbenost. Po drugi strani pa so ostali pokončni. Prijatelji so mi pripovedovali, da se v taborišču Teharje noben ujetnik ni moralno zlomil. Nihče ni padel na kolena in prosil za milost. Kljub strašnemu mučenju”, je počasi in premišljeno odgovoril Eiletz.
Živo se je spominjal tudi Vetrinjskega polja pred Celovcem. Na prostem so taborili tisoči Slovencev, ki so se zaradi strahu pred partizansko vojsko za kratek čas, kot so mislili, umaknili pod okrilje britanske vojske. Nameravali so počakati, da se nasilje ob sklepu vojne poleže. Šele, ko so bili že skorajda vsi domobranski vojaški ujetniki že v Jugoslaviji, pa so voditelji slovenskih beguncev začeli verjeti pripovedim ubežnikov s transportov. Dosegli so ustavitev transportov in tako rešili smrti le nekaj mladih vojakov in 6000 civilistov. Iz te skupin (ic) e preživelih beguncev je večina emigrirala v Argentino, ki jim je edina odprla vrata. Danes je njihovih potomcev več kot 30.000, čeprav večina ne goji več tesnih stikov s Slovenci. Ne glede na to pa gre za eno redkih manjšin na svetu, katere število se v 70 letih ni zmanjšalo, ampak celo povečalo. V Argentini ima slovensko državljanstvo 4000 ljudi, kar tudi veliko pove o stopnji slovenske zavesti.
V argentinskem Buenos Airesu, kamor se je preselil po ponovljenih maturitetnih izpitih v Rimu, si je Marijan Eiletz ustvaril nov dom. Doktoriral je na arhitekturi in nato imel svoj lastni projektivni urad. Projektiral je industrijske, šolske in cerkvene zgradbe. Bil je predsednik Slovenske kulturne akcije, urednik revij Glas Slovenske kulturne akcije in Meddobje.
Njegove stavbe so trajen spomin. Najpomembnejša je cerkev, ki je spomenik sprave. Spomenik vseh žrtev druge svetovne vojne: partizanov, domobrancev, mobilizirancev v tujih vojskah in civilistov. 99865 mrtvih Slovenk in Slovencev, ki jih najdemo na poimenskem seznamu žrtev Inštituta za novejšo zgodovino. V severozahodnem predmestju argentinske metropole, ki se imenuje Veliki Buenos Aires, je slovenska argentinska skupnost v začetku 70. let prejšnjega stoletja začela graditi svoj dom. Potrebe so bile velike: več tisoč slovenskih izseljencev ob Srebrni reki za svoje bogato kulturno ustvarjanje ni imelo dovolj prostora. Potrebovali so veliko gledališko dvorano, šolske učilnice, več sob za raznolike dejavnosti in cerkev. S samoprispevkom so odkupili nekaj stavb na Ramoncu, kot so poimenovali kraj na ulici Ramon Falcon.
Najprej so načrt zaupali znanemu slovenskemu arhitektu Viktorju Sulčiču, avtorju znane mestne tržnice in še bolj slovitega stadiona kluba Boca Juniors (La Bombonera). A z njegovimi idejami naročniki niso bili zadovoljni, zato so se obrnili na drugega slovenskega arhitekta iz Argentine, Marijana Eiletza. Ta je v novo cerkev Marije Pomagaj, ki jo je zastavil v obliki krožnega izseka, umestil tudi spomenik vsem žrtvam vojne. Eiletz ga opisuje takole: “Vihar v obliki divje razbesnelih oblakov, ki se sunkoma zaganjajo v nebo. Štirje apokaliptični angeli, ki plavajo v loku nad viharjem”. Angele je narisala znana slikarka Barbara Remec. Napis je ubesedil literarni kritik, urednik in pesnik dr. Tine Debeljak: “Glejte jih: duše slovenskih žrtev vojne, revolucije, prisilnih vrnitev, izgnanstva”!
Eiletz ni skrival jeze, ko se je spomnil, da mu je “v življenju bila odvzeta lepota Slovenije”. A maščevanja nikoli ni gojil: “Priznavam poštenost namenov vsakemu narodnjaku, ki je zgrabil za orožje proti zločinskemu okupatorju”. Želi si le, da bi na dan prišla celotna resnica. Da so prve ilegalne protiokupatorske enote ustanovile demokratične stranke (Slovenska legija 29. aprila 1941), medtem ko so bili prosovjetski komunisti še nemški zavezniki. Da je bil prvi spopad z okupatorjem s tigrovci, ne pa s partizani. Da je večino slovenskih žrtev vojne povzročila revolucija, ne pa okupacija. Eiletz je še dodal: “Vsi, ki so v tisti strašni vojni in revoluciji dali življenje za neki ideal – in danes ni več težko zanikati, da je teh bila večina – bi morali imeti neki skupni spomenik, bolje rečeno pomnik, ki bi nas in naše zanamstvo opominjal z besedami: NIKDAR VEČ”!
Tino Mamić – v sodelovanju s tednikom Novi Glas
Objavljeno v tedniku Novi Glas, št. 1112, 17. 01. 2019
__________________
Povezana vsebina: Slovo od prijatelja
