Sredi lanskega leta smo v našem tedniku lahko prebirali razne članke, ki so opisovali naravne lepote, kulturne značilnosti in zgodovinske posebnosti slovenskih pokrajin. Pot -in branje- sta nas vodila od jadranske obale in severne Primorske do Dolenjske, Štajerske in Prekmuja, od Postojne do Gorenjske in Alp. Brali smo o nam že znanih krajih in navadah in odkrili druge, čisto nove.

Sedaj se je pa na južni polobli “počitniška sezona”.

Skozi februar bodo vsak dan naši “vodiči” lanski abiturienti -Rast XLVII- , ki so skozi več mesecev pridno raziskovali o raznih argentinskih objektih. Vse podatke so strnili v članke, ki sestavljajo njihov almanah. V njih opisujejo naravo teh krajev, njih značilnosti in zanimivosti. Pisanje pa je večkrat obogateno z lastno izkušnjo in osebnimi doživetji. Mladim kronistom, najlepša hvala za njihove prispevke!

Na poslovilnem večeru pred obiskom v Slovenijo, so se (takrat še) petošolci spominjali Cankarjevih besed:

“O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji … Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev …”

Po branju teh člankov -in če imamo srečo, po njih obisku-, bomo gotovo lahko trdili, da je tudi na skrajnem jugu sveta Bog trosil neizmerno lepoto in da živijo tudi tukaj veseli ljudje: Argentinci in mi, potomci onih, ki jih Cankar omenja.

Argentinske jezuitske misije

__________

Na argentinski pokrajini lahko še vedno najdemo del ostankov štirih jezuitskih zgradb: San Ignacio Miní, Santa Ana, Nuestra Señora de Loreto in Santa María la Mayor. Zgrajene so bile v XVII. in XVIII. stoletju na območju rek Paraná in Urugvaj, kjer so živeli Guaraníji in druga plemena.

Jezuiti so verski red Katoliške cerkve, ki ga je leta 1540 ustanovil sv. Ignacij Lojolski. Poseben poudarek so dajali misijonom, to se pravi, delali so – takrat in še danes – v prid evangelizacije. Imeli so svoje misijone na Kitajskem ter glavno besedo v španskih in portugalskih kolonijah Južne Amerike, kjer so jih učili živeti v krščanski veri.

Jasno je, da naloga jezuitov ni bila enostavna zlasti, ker je bilo težko prepričati domačine, da se naselijo v misijone, saj so bili Indijanci zelo vezani na zemljo in svoje običaje. Zato so jezuiti govorili guaraní, saj se je uporaba jezika izkazala kot najboljše sredstvo za dosego ciljev.

Kar zadeva organizacije, je bil vsak kraj popolnoma avtonomen in pod nadzorstvom duhovnika. Jezuiti so ohranili veljavnost glavnih mož domačinov, da bi se bolje udomačili in sprejeli vero.

Jezuiti so izvajali kmetijski gospodarski sistem, ki so ga prebivalci hitro sprejeli. To poljedelstvo je bilo dopolnjeno z živinorejo, ki jim je zagotovila meso, mleko in usnje. Vsak kraj je bil strokovnjak za nekatere obrti: delo z železom in srebrom, tesarstvo, pekarno, namizni pribor, tkanine, izdelavo klobukov ali glasbenih inštrumentov.

Treba je opozoriti, da so izdelki, ki so jih proizvajali obrtniki, pripadali skupnosti. Tako je vsaka družina prejela osnovne potrebe za svoje vsakdanje življenje, presežek pa je bil namenjen vdovcem, bolnim, Cerkvi in plačali so davke španski kraljevini.

Jezuitski misijonarji so posvetili posebno pozornost šolstvu. Otroci so se učili brati in pisati. V vsakem avtonomnem kraju je bila zgrajena cerkev, pokopališče in šola, ki je služila tudi za nastanitev jezuitov. Stavbe so bile zgrajene z lokalnim kamenjem in z lesom. Bile so na eni strani velikega trga. Na ostalih treh straneh so bile hiše, kjer so živeli domačini. Ulice in hiše so bile urejene v skladu s španskimi priporočili, ki naj bi omogočili stalen nadzor nad življenjem v tem kraju.

Od začetka so misije povzročile zavist nekaterih skupin, predvsem portugalskih, tako da so jih večkrat napadli. Po zgodovinskih virih ugotovimo, da so bili najbolj hudi napadi med letoma 1628 in 1630, ko so ujeli in odpeljali cele skupine domačinov v suženjstvo. Glede na to dejstvo so jezuiti, z dovoljenjem španske kraljevine, začeli s proizvodnjo orožja in smodnika, ki so ga uporabljali za obrambo pred napadi.

Danes so razvaline teh zgradb še vedno ohranjene na argentinskem ozemlju in se jih lahko obišče. Kljub letom, ki so minila, so ostanki jezuitskih misij jasen primer arhitekturne zasnove, ki ponazarja ključno obdobje v argentinski zgodovini. Nekatere izmed njih je UNESCO razglasil za svetovno dediščino.