Pred 1150 leti – 14. februarja leta 869 –  je v Rimu umrl sveti Ciril. Z bratom Metodom sta sozavetnika Evrope, skupaj s svetim Benediktom.

Svetima bratoma moramo Slovenci biti večno hvaležni, ker sta pokristjanila slovanske narode in od cerkvenih oblasti dosegla dovoljenje, da so obrede lahko imeli v slovanskem jeziku. Sv. Ciril je izumil slovanske črke (glagolico). Prevedla sta sveto pismo in bogoslužne knjige v slovanski jezik.

Papež Benedikt XVI je pred desetimi leti na splošni avdienci tako govoril o apostolih Slovanov:

Dragi bratje in sestre, danes bi vam rad spregovoril o svetem Cirilu in Metodu, bratih po krvi in veri, imenovanih apostola Slovanov. Ciril se je rodil v Solunu cesarskemu uradniku Leonu leta 826/827. Bil je najmlajši od sedmih otrok. Že kot deček se je naučil slovanskega jezika. Pri štirinajstih letih so ga poslali v Carigrad, da bi ga tam vzgajali v družbi z mladim cesarjem Mihaelom III. V tistih letih se je uvajal v razne univerzitetne predmete, med drugimi v dialektiko, katere ga je učil učitelj Foti. Potem ko je zavrnil bleščečo poroko, se je odločil, da prejme svete redove in postane »knjižničar« v patriarhatu. Kmalu zatem se je v želji po umiku v samoto šel skrit v samostan, a so ga kmalu našli in so mu potem zaupali poučevanje svetih in posvetnih ved; to je tako dobro opravljal, da si je prislužil naziv »filozof«. Medtem je brat Mihael (rojen ok. 815) po upravni karieri v Makedoniji okrog leta 850 zapustil svet in se umaknil v meniško življenje na gori Olimp v Bitiniji, kjer je dobil ime Metod (meniško ime se je moralo začeti na isto črko kot krstno) in postal igumen samostana Polychron.

Z Olimpa oznanjat med Slovane

Ker ga je potegnil bratov zgled, se je tudi Ciril odločil, da opusti poučevanje in se umakne na goro Olimp, da bi tam premišljeval in molil. Nekaj let pozneje (ok. 861) pa mu je cesarska oblast naložila poslanstvo pri Kazarih pri Azovskem morju, ki so prosili, naj jim pošljejo učenjaka, ki bo znal razpravljati z Judi in Saraceni. Ciril se je v spremstvu brata Metoda dolgo zadržal na Krimu, kjer se je naučil hebrejsko. Tam je tudi iskal posmrtne ostanke papeža Klemena I., ki je bil tja izgnan. Našel je njegov grob in ko se je z bratom vračal, je s seboj odnesel dragocene relikvije. Ko sta prišla v Carigrad, ju je poslal na Moravsko cesar Mihael III., na katerega se je moravski knez Rastislav obrnil z natančno prošnjo: »Odkar je naše ljudstvo zavrnilo poganstvo, spoštuje krščansko postavo; nimamo pa učitelja, ki bi nam znal razložiti pravo vero v našem jeziku.« Misijon je hitro doživel nepričakovan uspeh. S prevodom bogoslužja v slovanski jezik sta si brata pridobila veliko naklonjenost pri ljudstvu.

To pa je zbudilo sovraštvo do njiju pri frankovski duhovščini, ki je pred tem že prišla na Moravsko in ozemlje prištevala pod svojo jurisdikcijo. Da bi brata upravičila svoje delo, sta se leta 867 odpravila v Rim. Med potjo sta se ustavila v Benetkah, kjer je prišlo do živahne razprave s pristaši tako imenovanega »trojezičnega krivoverstva«. Ti so trdili, da obstajajo samo trije jeziki, v katerih je dovoljeno hvaliti Boga: hebrejski, grški in latinski. Seveda sta brata temu z vso močjo nasprotovala. V Rimu je Cirila in Metoda sprejel papež Hadrijan II., ki jima je šel naproti s procesijo, da bi dostojno sprejel relikvije sv. Klemena. Papež je tudi razumel velik pomen njunega izrednega misijona. Od sredine prvega tisočletja so se namreč Slovani naseljevali v velikem številu na ozemljih med obema deloma rimskega cesarstva, vzhodnim in zahodnim, med katerima so se že pojavljale napetosti. Papež je uvidel, da bi lahko slovanska ljudstva odigrala vlogo mostu in bi tako prispevala k ohranitvi edinosti med kristjani iz enega in drugega dela cesarstva. Torej se ni obotavljal potrditi misijona bratov v Veliki Moravski, tako da je sprejel in potrdil rabo slovanskega jezika v bogoslužju. Slovanske knjige so položili na oltar sv. Marije Velike in obhajali bogoslužje v slovanskem jeziku v bazilikah sv. Petra, sv. Andreja in sv. Pavla.

Žal pa je Ciril v Rimu hudo zbolel. Ker je čutil, da se mu bliža smrt, se je hotel popolnoma posvetiti Bogu kot menih v enem od grških samostanov v mestu (verjetno pri sv. Praksedi) in si privzel meniško ime Ciril (njegovo krstno ime je bilo Konstantin). Potem je vztrajno prosil brata Metoda, ki je bil medtem posvečen v škofa, naj ne pusti misijona na Moravskem in naj se vrne med tista ljudstva. Na Boga se je obrnil s tole prošnjo: »Gospod, moj Bog, … usliši mojo molitev in ohrani v zvestobi do tebe čredo, ki si me postavil na njeno čelo … Osvobodi jih krivoverstva treh jezikov, zberi jih v edinosti in utrdi izvoljeno ljudstvo, složno v pravi veri in bogočastju.« Umrl je 14. februarja 869.

Oznanjevanje v slovanskem jeziku

Če želimo povzeti duhovni profil bratov, moramo predvsem poudariti zavzetost, s katero se je Ciril lotil spisov sv. Gregorija Nazianškega, saj se je od njega naučil, kako pomemben je pri posredovanju razodetja jezik. Sv. Gregorij je izrazil željo, da bi prek njega govoril Kristus: »Sem služabnik Besede, zato želim služiti z besedami.« Ciril, ki je hotel v tem služenju posnemati Gregorija, je prosil Kristusa, naj govori prek njega v slovanskem jeziku. Svoje prevode uvaja s slovesnim klicem: »Prisluhnite, vsi slovanski rodovi, prisluhnite Besedi, ki prihaja od Boga, Besedi, ki hrani duše, Besedi, ki vodi k spoznanju Boga.« Očitno sta Ciril in njegov brat Metod že nekaj let, preden je moravski knez prosil cesarja Mihaela III., naj pošlje misijonarje v njegovo deželo, obdana s skupino učencev začela zbirati krščanske dogme v knjigah, ki sta jih pisala v slovanskem jeziku. Tedaj se je jasno pokazala potreba po novih črkovnih znamenjih, ki bi bolj ustrezala govorjenemu jeziku. Tako se je rodila pisava glagolica, ki je pozneje, ko se je še spremenila, po snovalcu dobila ime cirilica. To je bil odločilen dogodek v razvoju slovanske kulture sploh. Ciril in Metod sta bila prepričana, da posamezna ljudstva ne morejo reči, da so v polnosti sprejela razodetje, dokler ga niso slišala v lastnem jeziku in brala z znaki, lastnimi njihovi pisavi.

Metodu gre zasluga, da delo, ki se ga je lotil brat, ni takoj propadlo. Medtem ko je bil Ciril, »filozof«, bolj nagnjen h kontemplaciji, je Metoda bolj vleklo v dejavno življenje. Zaradi tega je lahko postavil temelje, da se je pozneje uveljavila tako imenovana »ciril-metodovska ideja«. Ta je spremljala slovanska ljudstva v raznih zgodovinskih obdobjih in spodbujala njihov kulturni, narodni in verski razvoj. To je priznal že papež Pij XI. v apostolskem pismu Quod Sanctum Cyrillum, v katerem je brata označil kot »sinova Vzhoda, po domovini Bizantinca, Grka po rodu, po poslanstvu Rimljana, po apostolskih sadovih pa Slovana«. Zgodovinsko vlogo, ki sta jo odigrala, je uradno priznal papež Janez Pavel II., ko ju je z apostolskim pismom Egregiae virtutis viri razglasil za sozavetnika Evrope skupaj s sv. Benediktom. Ciril in Metod namreč predstavljata klasičen primer tega, kar danes označujemo z izrazom »inkulturacija«: vsako ljudstvo mora razodeto sporočilo umestiti v lastno kulturo in izraziti njegovo odrešilno resnico v lastnem jeziku. To predpostavlja zelo zahtevno »prevajanje«, ker zahteva izbor ustreznih izrazov, ki podajajo bogastvo razodete besede, ne da bi jo pri tem poneverilo. Prav to sta sveta brata pomenljivo izpričala; in Cerkev še danes gleda na njuno pričevanje, da se pri njem navdihuje in išče smernice.

Slovenski pesnik in pisatelj Anton Medved je v poeziji “Sveta brata” svetemu Cirilu posvetil naslednje verze:

K zeleni gori solncu se mudi,
svetnik Ciril po temnem logu hodi,
načrt se mnog po glavi mu drevi.

Med gostim drevjem ga stopinja vodi,
kam li prispe, ne misli in ne ve;
samo to ve, da hodil ni še todi.

Rezilo ostro mu drže roke;
v stoletna debla rise z njim vrezava,
z zamišljenim pogledom zre nanje:

Povšeč mu ni izstružena pisava,
V nebo upre pogled se mu ognjen,
iz duše mu molitev tiha plava:

“O Bog, nečesa nima moj Sloven;
kar treba mu je in kar mu podeli:
slovenskih svojih nima še pismen!

Razžari mi duha! Na bukvi beli
oblike glasom našim naj podam
in v njih tvoj sveti spišem evangelij!”

Skrivnosten veter skozi senčni hram
zaveje, kot tolažil bi svetnika,
in bukve močni vrh mu kima sam.

Naprej koraka. Prostor se svetlika.
To gozda temnega je rob uže,
Za njim razteza se ravan velika.

Ciril prehodi stezo sredi nje. —
Osupel gleda pred-se koncem pota
slovensko vas, ob njej zlato polje.

A tain na njem!- O večno-tožna zmota!
Krog stare se vrti vsa vas,
drevo po božje moli rod-sirota.

Cirilu žalost potemni obraz,
med narod gre pod bukvijo zeleno,
iz dušnih prs mogočni dvigne glas?

da vrh neba božanstvo vlada eno —
v jeziku njihovem jim razloži,
in ples ustavi ljudstvo zaslepljeno.

0či upro na sveto lice vsi.
Vesel jim blagovestnik razodene,
kaj prava vera Kristova uči.

Neznana mod se v hipu src oklene.
navda jih kes, malika s studom zro,
sekire zavihte nad njim jeklene.

Cirilu sveto se zjasni oko,
pregiblje se mu nepokojna roka
Rezilo črte dela v zrak — samo.

Na zemljo bukev zagrmi visoka,
k njej stopi, notranji čuteč nagon,
in v lubje vreže znamenja globoka.

Odplava solnce zlato na zaton. —
Svetnik kleči. Oko obrača milo
ves narod na nebo — na bukev on.

Glagolskih. Črk se vije vrsta tam,
na njem poganstva vene zelenilo. —
Takrat na deblu mrtve bukve nam
drevo slovenske knjige je vzkalilo.

GLAGOLICA

Pisatelj Josip Jurčič je v povesti “Slovenski svetec in učitelj” zelo zanimivo opisal zgodovino starih Slovanov. V drugem in tretjem poglavju  tako govori o svetih bratih Cirilu in Metodu:

Noben narod v Evropi ni tako velik, kakor je narod slovanski. Po tem svojem velikem številu pak bi bili imeli naši slovenski dedje v starodavnosti priboriti si in ohraniti v zapadu Evrope večje samostalne države. Res so jih bili priborili, ustanovili, ali žal niso jih ohranili. Da jih niso ohranili, da so celo mnogo slovanskega ozemlja in mnogo svojega rodnega plemena v teku dolgih stoletij izgubili, tujcem v pogubo prepustili, to nas uči občna historija.

Ali uči nas tudi, da so Slovenje narejali v posameznih dobah velikanske trude in napore za samostalnost slovenskega rodu, za svobodo slovenskega imena.

Ena teh velikih ali največjih dob slovenstva je ona, v kateri se naša povest vrši.

Ko se Slovenom, kateri so tačas zavzemali vso osrednjo Evropo, ni posrečilo bilo pod Samom (od leta 623 do 658) niti pod Ljudevitom (819 do 823) v zapadnem jugu trajno večjo svojo samostojno državo osnovati, rinili so Nemci vedno globočje med Slovene in si jih ukrotili v pokorščino. Slovenski knezi so se klanjali oholemu Nemcu, dajali mu davek ali danj in bili tako od tujcev odvisni: nekaj časa sicer še samo sence samostalnosti, potem sužnji glavarji sužnih svojih hlapcev.

…

Knez Rastislav je hitro spoznal, da, če hoče njegov slovenski narod svoboden biti od Nemcev, mora kulturno osvoboditi se od teh sosedov. Kulturno pak je bilo zlasti v oni dobi v prvem mestu iskati v razširjenju krščanstva. Med Sloveni, tudi med moravskimi, bilo je že nekoliko kristjanov.

Nemški škofje so namreč, kakor smo tudi že omenili, pošiljali iz Solnograda, Regensburga, Pasave in od drugod med Slovene svoje nemške duhovnike, da bi vero učili. Pa posebno Rastislav je sprevidel, da nemškemu višjemu in nižjemu duhovenstvu ni bila tolikanj pri srcu pravovernost slovenskega naroda, temveč gospodovanja željnost, razširjevalnost nemške narodnosti in nemške države ali ponemčevanje drugorodnih sosedov.

To je knez Rastislav najbistreje in prvi opazil. Zatorej je sklenil drugod učiteljev za svoje Slovene iskati, in sicer narodnih. Stopil je v zvezo s slovenskima knezoma Kocljem v Ptuju in svojim mladim sorodnikom Svetopolkom v Nitri in pomenil se z njima po poslanikih. Ko je videl, da ga hočeta tudi ta dva kneza podpirati, poslal je – ne v latinski Rim, a v grški Carigrad po slovanske učitelje in oznanjevalce Kriščeve vere.

Rastislavovi slovenski poslanci pridejo v Carigrad h grškemu cesarju Mihaelu in so mu govorili, kakor staroslovenska kronika preprosti, pa veličastno in lepo pripoveduje, takole: »Kakor je božja milost, zdravi smo. In prišli so k nam mnogi krščanski učitelji iz Vlahov in iz Nemcev, učeči nas razloček zlega in dobrega. Ali mi smo Sloveni, prost narod. Mi nimamo nikogar, ki bi nas učil istine in ki bi nam razum svetega pisma razkladal. To, dobri vladika, pošlji nam takih mož, da nas bodo učili vsake pravice.«

Carigrajski cesar je dobro razumel, kako važna je prošnja, s katero mu dohajajo poslaniki slovenskih knezov. Znal je, kaj bi politično veljalo, zlasti nasproti nemškim Frankom, ako si krščanski iztok moralično pridobode razširjene rodove slovenske. Zatorej je poklical učenega filozofa Konstantina, kasneje imenovanega Cirila, in mu rekel, kakor panonska staroslovenska legenda od besede do besede pravi: »Slišiš li, filozofe, to reč? Brez tebe se ta stvar ne opravi. Ná mnogo darov! Vzemi svojega brata Metoda in pojdita. Vidva sta Solunjana, a Solunjanje vsi čisto slovenski govore.« Konstantin in Metod se nista odrekla, šla sta med Slovene blagovest Kristove vere oznanjat.

Cesar Mihael ni mogel boljših mož izbrati, nego sta bila brata Konstantin in Metod.

Prvi je bil učen, a skromen in ponižen, drugi, Metod, je bil poln moževne odločnosti, trde volje in neupogljive nravi. Oba sta bila že izkušena. Konstantin je bil že pri azijskih Kazárjih učitelj Kristove vere, Metod je prej bil višji uradnik in si je s tem pridobil dejanskih upravnih in političnih modrosti in državnih nazorov, katere je kasneje kot cerkveni organizator pri panonskih in moravskih Slovenih in v  diplomatičnem boju z nemškim popovstvom in s svojimi obrekovalci in klevetniki na rimskem dvoru in pri Svetopolku samem tako krasno razvijal.

Prišedši leta 863 iz Soluna med Slovene, skrbela sta brata Konstantin in Metod najprej za slovensko knjigo. Slovenski jezik se je sicer že prej pisal v prvotnih pismenkah glagolskih, a Konstantin je te pismenke stoprav po grških pristrojil za slovenščino in jeziku pravila določil. Občudovanja vredna točnost in naravnanost, katero vidimo v tem oziru v vseh ohranjenih nam staroslovenskih cerkvenih knjigah, dokazuje, da sta mogla kaj takega ustvariti le dva Slovena iz Soluna, grško izobražena. Tudi nadaljnje trudovito delo za Slovene, prebite muke in prestana preganjanja mogel je le Sloven Ciril, le sloven Metod za svoj narod pretrpeti, tujerodec Grk bi tega ne bil mogel.

Sveta učitelja sta precej uvela slovenski jezik v cerkvah in pri vsej službi božji, kjer je prejšnjim nemškim duhovnikom rabil le tuji latinski. S tem sta se narodu povsod prikupila in krščanstvo se je širilo brzo in daleč naokoli po slovenski zemlji.

Videč, da sama ne moreta delati, da je treba v obširnem vinogradu Gospodovem mnogih sodelavcev in da bodo ti delavci najboljši, ako naravnost iz samega naroda vzrastó, zbirala sta Konstantin in Metod slovenske dečke in mladeniče okoli sebe v učilnice in jih poučevala ter pripravljala za svečenike in propovednike besede božje.

Tako sta delala slovenska sveta brata nad štiri leta in njiju ime se je blagoslavljalo po vsej slovenski zemlji, do koderkoli je njiju in učencev glas segal.

Zaradi tega so se pa nemški duhovniki pasavske in solnograške biskupije, kateri so menili, da so jim slovenski kraji in narodi že v gotovo gospostvo izročeni, silno razljutili in razsrdili. Sklenili so ti Nemci na vsak način uničiti slovenska učitelja in izriniti slovenski uk iz cerkve. Jeza nemških popov je rasla v oni meri, v kateri se je blagodejni vpliv Konstantina in Metoda med Sloveni večal. Nemci so pa tudi dobro čutili, da, ako pusté slovenske učitelje narod poučevati, bode dal Nemcu v pokorščino vpreči, kar je njim bil glavni in končni namen razširjevanja vere.

…

Leta 867 proti jeseni se napravita Konstantin in Metod na pot v Rim. Spremljali so ju Rastislavovi poslanci in nekateri njiju učenci. Dne 14. decembra tega leta dospeta v Rim. Med njiju dolgim potovanjem je bil prejšnji papež umrl in že novi, Hadrijan II., je bil Petrov stol zasedel. Po sreči je bil mož razumen, dober in ne še od zlobnega nemškega vpliva in klevetanja prevzet.

Z ognjem svetega navdušenja za svojo pravično stvar, z iskrenostjo čiste rodoljubne duše, ki zna, da ne dela za sebe, nego za naroda svojega duševno blagostanje, razložila sta slovanska učitelja papežu razmere na Slovenskem, svoje ravnanje, pokazala knjige slovenske. Posreči se jima papežu dokazati svojo pravovernost in uničiti mrežo, katero so bili nemški duhovniki za njiju spleli. Papež je odobril njun nauk, slovenske cerkvene knjige in je Konstantina in Metoda celó blagoslovil za škofa. Kar je pa največ bilo: on je dovolil, da se sme božja služba v slovenskem jeziku obhajati, in ni terjal, da bi se morala peti v latinskem.

Konstantin pa žal zboli v Rimu tako, da se brata ne moreta vrniti med Slovene. Sprejemši ime Ciril, s katerim ga danes slovanski narodi časté, stopi Konstantin bolehen v samostan, kjer že 14. februarja leta 869 umre, gotovo na velikansko škodo slovenstvu.

Pripravil Jože Jan