Slovenca v vrhu ameriške politike

Na vmesnih ameriških volitvah 6. novembra sta svoja mandata v kongresu in senatu prepričljivo ubranila tudi »naše gore lista«, demokratska senatorka iz Minnesote Amy Klobuchar in republikanski kongresnik iz Arizone Paul Gosar. To je sicer manj kot pred slabim desetletjem, ko so v obeh domovih ameriškega kongresa hkrati sedeli kar štirje rojaki slovenskih korenin, a še vedno navdihujoča številka, ki marsikaterega Slovenca navdaja s ponosom. Premagati kandidata je bilo zanju mačji kašelj. Prva je slavila z dobrimi 60 % glasov in protikandidata premagala za debelih 600.000 glasov, drugi pa je prejel dobrih 68 % glasov in protikandidata za seboj pustil za dobrih 100.000 glasov.

Vsi so me prepričevali, da je to misija nemogoče. Čeprav slovenskega rodu, sta to predvsem politična predstavnika v svetovni velesili, Združenih državah Amerike, zasuta s prošnjami svojih volivcev in pragmatična upravljalca svojega časa. A rekel sem si, če ne poskusiš, ti ne more uspeti. Uspelo je. Med poletnim obiskom v ameriški prestolnici Washington DC sem se osebno srečal s senatorko Amy Klobuchar in kongresnikom Paulom Gosarjem. Kot že izdajata njuni imeni, sta oba slovenskega rodu.

 

Na Kapitol na potico k senatorki

Zgodnje četrtkovo julijsko jutro v Washintonu. V stavbi senata je še mirno, le pred pisarno 302 je vrvež. Kot vsak četrtek tudi tukaj demokratska senatorka Amy Klobuchar iz Minnesote streže zajtrk za svoje volivce. Ob kavi obiskovalec dobi še slaščico. Potico.

Amy Klobuchar pripada četrti generaciji ameriških Slovencev. Rojena je bila v Iron Rangu v Minnesoti, območju s številno slovensko naselitvijo zaradi rudnikov železa. Tja so Slovenci hodili po večji kos kruha, kot so si ga lahko odrezali doma, vse od 60. let 19. stoletja dalje. Politične vede in pravo je Amy Klobuchar študirala na Yalu in v Chicagu. Po delu v zasebnem sektorju je presedlala v tožilske vode in se povzpela do glavne tožilke v Minnessoti. Pravi, da se je za politiko odločila, ko je morala že 24 ur po porodu zapustiti porodnišnico, čeprav se je njena hči rodila z zdravstvenimi težavami. V volilni boj se je prvič podala leta 2002 in bila gladko izvoljena za senatorko. Nič večji zalogaj zanjo niso bile vse naslednje volitve, tudi zadnje novembra 2018, ko si je z veliko prednostjo pridobila nov 6 letni mandat.

Namen zajtrkov z volivci, za katere potico pripeljejo iz Minnesote, je predstaviti delo v senatu. Osrednji del je seveda nagovor senatorke. Dogajanje v državi in mednarodni skupnosti je opisovala faktično, vrednostnih sodb ni podajala. Osebno noto pa je dodala, ko je začela opisovati svoje odraščanje in osebno pot. Posebej se je zaustavila ob potici. »Ob njej sem gor zrasla,« se je izrazila in rekla, da je v predmestju, kjer je živela, skozi okna hiš pogosto dišal vonj sveže pečene potice, ob zvoku t. i. cleveland style polke. To je ameriška adaptacija slovenske polke, z dodanimi banjom, saksofonom in bobni ter vedno pogosteje prevedenimi slovenskimi ljudskimi pesmimi ali avtorskimi besedili v angleščini. Ob tem ni pozabila spomniti še na anekdotično srečanje med Melanio Trump in papežem Frančiškom, ko jo je ta povprašal, če moža hrani s potico. Kratko je opisala Slovenijo, povedala, kje leži, koliko prebivalcev ima, priporočila obisk. Poseben pozdrav je namenila obiskovalcema iz Slovenije.

Po zajtrku je bil čas za osebno srečanje s senatorko. Predstavil sem ji svoje delo, ona pa se je najprej osredotočila na današnje življenje potomcev slovenskih izseljencev v Minnesoti. Pozna društva, ki na tem področju delujejo, stike ohranja s kar nekaj Slovenci, po njenih besedah se rada udeleži proslav 25. junija ob dnevu slovenske državnosti, ki jih običajno na svojem domu v St. Paulu prireja častni konzul Republike Slovenije Miro Medved, ki ji je sicer tudi precej pomagal na začetku njene politične poti. Zaustavila se je tudi pri dveh svojih dosedanjih obiskih Slovenije, prvega že v mladih letih, ko sta z očetom državo počes prekolesarila, drugega pa že kot senatorka, ko je bila deležna številnih uradnih sprejemov. Ker je pogovor šel v drugo smer, je nisem uspel vprašati, ali je Slovenijo še kdaj obiskala.

Pomenljivo je bilo slovo, ko sva odhajala iz njene pisarne. Predlagala nama je, da nama lahko njeni uslužbenci razkažejo senat. Med sprehodom po hodnikih in dvoranah so nama trije asistenti (ne da bi vedeli eden za drugega) dejali: »She is great. I hope she runs in 2020« (Krasna je. Upam, da bo kandidirala za predsednico leta 2020). Tega nisem mogel razumeti drugače, kot posredno napoved, da se Amy Klobuchar najverjetneje namerava potegovati za demokratsko nominacijo za predsedniško kandidaturo na naslednjih volitvah. Zaradi njene umirjene in sredinske drže jo je v preteklih letih že več časopisov omenjalo kot možno prvo ameriško predsednico.  To pa ni edini laskav naslov, ki ga je osvojila. Leta 2010 jo je Huffington Post razglasil za najinteligentnejšo senatorko. V prejšnjem sklicu senata je bila senatorka z največ vloženimi zakonskimi predlogi. Z vsem tem postaja v ameriški javnosti vse bolj prepoznavna. Na spletnih trgovinah je že mogoče kupiti majice, skodelice in nalepke »Klobuchar for president 2020«. Pred nekaj dnevi jo je kot najprimernejšo kandidatko demokratske stranke eksplicitno podprl Walter Mondale, ameriški podpredsednik v času predsedovanja Jimmyja Carterja.

Pojavilo se bo gotovo tudi več drugih kandidatov in kandidatk, mi pa se vendarle že lahko šaljivo vprašamo: ali ne bi bilo že prav nadrealistično, če bi se za najvplivnejši položaj na svetu pomerila »American Slovenian«, kot se Amy Klobuchar sama opredeljuje, in »slovenski zet«, kot Donaldu Trumpu radi rečejo nekateri?

 

Kongresnik si želi prvič obiskati Slovenijo

Za kongresnika Paula Gosarja so mi zagotavljali, da je bilo čisto po naključju izbrskano, da predniki prihajajo z območja današnje Slovenije, sam pa da se za to ne zanima in da bo zato posebej težko priti do njega. Mojemu zelo previdnemu elektronskemu sporočilu sledi takojšen klic iz njegovega urada: »Kdaj imata čas? Kongresnik bi se z veseljem srečal z vama!« Srečanje je dogovorjeno in ponovno se podava na Kapitol. Sestanek traja veliko dlje od mojih pričakovanj. Na neki točki se mi zdi primerno, da se mu zahvalim za njegov čas. On pa bi kar nadaljeval. Da si je kongresnik za naju odmeril nepredvidljivo veliko količino časa, postane še bolj jasno, ko po debeli uri stopiva na hodnik in tam nanj čaka dolga vrsta ljudi. Pozorno žensko Larino oko je opazilo tudi, kar nam moškim uide: ko je kongresnik Gosar govoril o svojem slovenskem rodu in kako je otroštvo preživljal v slovenski skupnosti, so se mu zatresle ustnice in orosilo oko. Ob slovesu na vratih njegove besede: »Come again anytime, I would love to take you for a dinner« (Pridita še kdaj. Z veseljem bi vaju povabil na kosilo) niso delovale le vljudnostna fraza in odraz tipične ameriške prijaznosti, ampak iskreno vabilo.

Republikanec Paul Gosar iz Arizone je član ameriškega kongresa od leta 2011 dalje. Pred tem se je 25 let preživljal kot zobozdravnik. »Zobozdravnik leta 2001« je bil za kandidata v kongres nominiran s strani svojih pacientov. Njegovi stari starši po očetovi strani so se Wyoming izselili z območja današnje Slovenije, in sicer zaradi dela v tamkajšnjih rudnikih premoga. Gosar se je v pogovoru spominjal v času njegovega otroštva še živahne tamkajšnje slovenske skupnosti. Nostalgičen odnos ohranja predvsem do tipičnih slovenskih prazničnih večerij. Oče se je preživljal kot mesar in Gosar se nama je v šali pohvalil, da bi še vedno znal razkosati konja. Razkosati, ne pa tudi jahati.

Je eden od desetih otrok v družini, ki je tudi v širši ameriški javnosti postala znana zaradi svoje politične raznolikosti. Nazadnje dva tedna pred zadnjimi volitvami, ko so trije bratje in tri sestre nastopile v predvolilnem oglasu Gosarjevega protikandidata in ostro trdili, da njihov brat ne dela v dobro podeželske Arizone (kjer je njegov volilni okraj), saj da se ne zavzema za socialne politike, zdravstveno varstvo, zaščito vodnih virov, zagotavljanje služb in naj bi imel preveč restriktivno stališče do priseljevanja. Gosar jim je takrat na Twitterju odgovoril, da so dali »politično ideologijo pred družino. Stalin bi bil ponosen« ter da gre za razočarane podpornike Hillary Clinton in zaključil »Se vidimo v hiši mame in očeta«.

Paul Gosar je tudi nama sam sproščeno pripovedoval o anekdotični politični pluralnosti družine. Po njegovih besedah je sedem bratov in sester zelo levih, dva sta zelo desna, en brat pa na sredini. Bojda družinsko srečanje ne mine brez diskusij o razhajajočih se političnih pogledih. A sredinski brat nato vedno zgladi polemike. Drugi izmed bratov, Pete Gosar, pa je bivši predsednik Demokratske stranke v Wyomingu ter v letih 2010 in 2014 neuspešni kandidat za guvernerja te zvezne države.

Kongresnik Gosar velja za pripadnika konservativnega krila republikanske stranke. Vseameriško in mednarodno pozornost si je pridobil septembra 2015, ko je kot edini predstavnik obeh domov kongresa bojkotiral nagovor papeža Frančiška. Razlog: papež je raje kot o »nasilnem islamu« ali »Planned Parenthood« govoril o klimatskih spremembah. V kongresu je predsednik t.i. zahodnega caucusa. Gre za neformalna združenja kongresnikov, ki zastopajo enaka stališča, predvsem v podporo določenih območij. Omenjeni caucus skrbi za pozitivne ukrepe v korist zahodnemu, ruralnemu delu ZDA. Gosar je trden podpornik predsednika Trumpa, nizkih davkov, gradnje zidu na južni meji in velik kritik priseljevanja v ZDA, tako iz Latinske Amerike kot muslimanskih držav. Tudi sicer je do islama zelo kritičen. Pred kratkim je bil ocenjen kot najaktivnejši borec v 115. sklicu kongresa za zakonodajo, ki bi bolj omejevala priseljevanje.

O njegovem zanimanju za svoje slovenske korenine do sedaj ni bilo nič znanega. Na našem sestanku je povedal, da Slovenije ni še nikoli obiskal, bi si jo pa želel. »Hvaležen bi bil za takšno priložnost, politično, ali pa mogoče celo za kakšno konferenco zobozdravnikov.« Z nasmehom je dodal še eno zgodbo. Na prvem dogodku, kjer sta bila prisotna tako on kot Melania Trump, je ta, ko je zagledala tablico z njegovim imenom, takoj pristopila k njemu in mu dejala: »Gosar, vi pa ste gotovo Slovenec!« Pravi, da sta se tako povezala in se od takrat na vsakem srečanju pozdravita in poklepetata. Po njegovih besedah je menda v Washingtonu zadnje čase pogosta slišati šalo: »Ali Slovenci prevzemate Ameriko?« Pa takrat sploh še ni bilo znano, da se tudi Amy Klobuchar morda kani potegovati za ameriško predsednico, lahko dodamo.

Gosar in Pliberškova pa nista edina vidva Slovenca v političnem vrhu druge države. Namestnica vodje avstralske opozicije je Tanya Pliberšek, ki jo bom opisal v eni od naslednjih številk Slovenskih ameriških časov. Ministrica je bila že v treh avstralskih vladah, pogosto se jo omenja kot mogoče bodočo predsednico avstralske vlade. Mogoče pa bo kmalu še en Slovenec začel pisati uspešno politično zgodbo. Na kanadskih parlamentarnih volitvah 21. oktobra 2019 bo najverjetneje kandidat za poslanca konservativne stranke tudi Jason Gorel. Ko mi je prijatelj iz Toronta novico sporočil po Facebooku, je pripisal: »Zaveden Primorec«.

Dejan Valentinčič

Please follow and like us: