Odvetniška zbornica Slovenije letos praznuje 150 let svojega obstoja in ob tej priložnosti je izšla razkošna in slavnostno zasnovana knjiga “SLAVNI SLOVENSKI PRAVDARJI”, ki s portreti natančno osvetljuje poklic odvetnika in njegove najvidnejše slovenske predstavnike iz preteklosti. Že hiter pregled desetih najbolj znanih slovenskih odvetnikov z njihovimi življenjepisi pokaže, da so med njimi osebnosti, ki so neizbrisno zaznamovale (pol)preteklo slovensko zgodovino, saj sem spadajo pesnik France Prešeren, pisatelj Ivan Tavčar, publicist in hribolazec Henrik Tuma, prvi slovenski filmar Karol Grossman, (humoristični) pisatelj Fran Milčinski in ekstravagantna odvetnica Ljuba Prenner. A to je šele uvod v ta pregled, ki nam v nadaljevanju postreže s portreti 98 odvetnikov, ki so (v veliki večini) v zadnjih dvesto letih zaznamovali družbeno življenje na slovenskih tleh ter poklicu pravdarja dodajali nova izkustva in človeške dimenzije. Za dodatek te enciklopedične in za odvetniško stroko nadvse pomembne knjige so na njenem koncu navedeni vsi predsedniki Odvetniške zbornice Slovenije, ter vsi odvetniki v zbornici od leta 1918.
Med temi odvetniki sta predstavljena v tej knjigi tudi dva izseljenska Slovenca, ki sta se nastanila v Argentini pred 70 leti: Franc Bajlec in Alojzij Voršič. Skupnega imata veliko. Poleg poklica, politične usmerjenosti in izgnanstva v Argentino, sta se tudi obe družini povezali: hčerka prvega – Mirjana – se je poročila s sinom drugega – Vladimirjem Jurijem. Poglejmo kratek izpisek iz novo objavljene knjige:
FRANC BAJLEC (1902-1991)
Franc Bajlec se je rodil 17. marca 1902 v eni najstarejših in najslikovitejših prekmurskih vasi, Bogojini. Tamkajšnji župnik Ivan Baša, narodni buditelj, pisatelj, urednik in prevajalec je prepoznal sposobnosti mladega Bajleca in ga po končani osnovni šoli napotil v salezijanski zavod v Veržeju, kjer je opravil prva dva razreda gimnazije. Med prvo svetovno vojno, leta 1917, pa se je podal v Šentvid nad Ljubljano, v zavod sv. Stanislava. Po vojni se je vrnil v domače kraje in leta 1923 maturiral na državni klasični gimnaziji v Mariboru. Odločil se je za študij arhitekture pri Jožetu Plečniku, a mu gmotno stanje ni dopuščalo, da bi nabavil vse potrebne pripomočke. Prepisal se je na pravo, študiral v Ljubljani in Zagrebu, še vedno pa je vzdrževal stike s Plečnikom in nekdanjimi študijskimi kolegi.
Bajlec sicer ni postal arhitekt, njegova zveza s Plečnikom pa je imela prav poseben pomen. Kot eden od mladih, ki so se zbirali okrog župnika Baše, je vedel, da ta že dolgo razmišlja o gradnji večje cerkve. Kot Plečnikov znanec pa je dobil priložnost, da ju poveže. Ko je veliki mojster obiskal Bogojino, so se mu kraj in njegovi prebivalci tako prikupili, da je izdelal načrte za novo cerkev. V nekaj letih je nastala prav posebna umetnina. K slikovitosti njene notranjosti pa je prispeval tudi Bajlec, ki je narisal skice za okraske lesenega stropa.
Med drugo svetovno vojno je bil vpoklican v jugoslovansko vojsko, zajeli so ga Nemci in ga odpeljali v Nemčijo kot vojnega ujetnika. Ko je bil izpuščen se je preselil v Ljubljano, kjer je bila prva seja Narodnega odbora za Slovenijo, ki so ga oktobra 1944 ustanovile katoliška Slovenska ljudska stranka (SLS), liberalna Jugoslovanska narodna stranka in Socialistična stranka. Med člani odbora, ki so zastopale vrste SLS, je bil tudi Franc Bajlec.Tretjega maja 1945 se je udeležil seje začasnega slovenskega parlamenta, na kateri je bila razglašena prva slovenska država kot del federativne kraljevine Jugoslavije. Predviden je bil tudi za člana slovenske vlade, v kateri naj bi prevzel resor za notranje zadeve. Manj kot teden dni zatem se je v Evropi uradno končala druga svetovna vojna, v Ljubljano pa je skupaj s partizansko vojsko prispela druga vlada – Narodna vlada Slovenije.
Tako kot mnogi slovenski protikomunistično usmerjeni politiki se je tudi Bajlec z družino umaknil na Koroško. Od tam je odšel v Rim, kjer je ostal eno leto. Potem je do odhoda v Argentino prebival v begunskem taborišču Trani. Leta 1948 se je naselil v Buenos Airesu; tam je bil nekaj let zaposlen na ministrstvu za javna dela, pozneje pa je ustanovil manjše družinsko podjetje za izdelavo rokavic, da je lahko omogočil študij vsem štirim otrokom.
V emigraciji je ostal zvest idejam SLS in bil njen zaupnik in svetovalec.
Samostojne Slovenije ni dočakal – umrl je 2. julija 1991 v Buenos Airesu.
ALOJZIJ VORŠIČ (1888-1973)
Alojzij Voršič se je rodil 16. junija 1888 v Bratonečicah v Prlekiji v kmečki družini. Gimnazijo je obiskoval v Mariboru in Ljubljani, pravo pa je študiral v Gradcu in Pragi. Med prvo svetovno vojno je moral študij prekiniti, ker je bil vpoklican k vojakom. Ko je leta 1917 dobil dopust, se je poročil s Čehinjo Libuše Fantulovo; imela sta štiri otroke: Bogdano, Milivoja, Dragomirja in Vladimirja Jurija. Po vojni je leta 1920 na praški univerzi doktoriral, potem pa se je z družino preselil v Maribor. Nekaj let pozneje se je preselil v Celje; najprej je delal na sodišču, leta 1930 pa je odprl lastno odvetniško pisarno.
Politično je bil delaven v okviru Slovenske ljudske stranke (SLS). Leta 1924 je bil izvoljen v celjski mestni svet. Marca 1939, ko se je dotedanji celjski župan Alojzij Mihelčič odpovedal funkciji, ga je nadomestil Voršič. V obdobju njegovega županovanja je bil izdelan mestni urbanistični načrt, izvedena je bila regulacija Savinje in posodobljen je bil javni prevoz. Ob delu v mestnem svetu je bil Voršič med drugim še podpredsednik mestne hranilnice, predsednik orlovske podzveze v Celju in član različnih kulturnih organizacij.
Potem pa je prišla druga svetovna vojna in nemška zasedba Celja. Bolan in v spremstvu policije je Voršič moral predati ključe županske pisarne in njeno dokumentacijo okupacijskim oblastem. Kot odkrit nasprotnik nacizma je bil na “črni listi” hitlerjancev, zato mu je bilo takoj odvzeto vse premoženje. Uspelo mu je z družino pobegniti v Ljubljano. Leta 1945 se je z družino umaknil na Koroško, tu pa so ga aretirali Britanci. Spuščen je bil šele leta 1947.
Skupaj z ženo, hčerko Bogdano z možem in sinom Vladimirjem Jurijem mu je uspelo oditi v Argentino. Naselil se je v Buenos Airesu, dobil službo v podjetju INCA SA, ki jo je opravljal vse do upokojitve.
Umrl je 25. avgusta 1973.
Sorodniki v Prlekiji dalj časa niso bili seznanjeni z njegovo usodo. Šele po letu 1950 so prejeli prvo pismo iz Argentine. Slovenska javnost pa je Alojzija Voršiča in njegove potomce ponovno spoznala v zadnjem času – njegov vnuk, Vladimir Jurij (Jorge) Voršič, je namreč poročen z nečakinjo papeža Frančiska, Mario Ines, rojeno Narvaja.
Pripravil Jože Jan
