Rahlo pršenje dežja ne prežene dobre volje in veselja ter pričakovanj novih doživetij. V Mendozi nas je sredi noči pričakala Rezka Novak Nemanič, ki ves naslednji dan velikodušno nameni nam. Spremlja nas po očarljivi deželi Mendozi, mimo vinorodnih nasadov, puščavskih širjav, vse do podnožja Andov. Razlaga nam o zgodovini, značilnostih pokrajine in načinu življenja. Čutila sem njeno spoštovanje do te zemlje in ljubezen, ki nam jo je delila ob razlagah in razkazovanju lepot narave. Navdušeni »prilezemo« do razgledne točke pod Aconcaguo. Zaplapola slovenska zastava, sliši se slovenska pesem … sneženi vrh Aconcague še bolj zažari v objemu modrega neba.
Ko smo se vračali, smo se ustavili na pokopališču gornikov, ki so izgubili življenje v teh gorah. Med njimi je pokopan tudi prvi slovenski duhovnik v Argentini gospod Jože Kastelic. Napis na spomeniku: »V miru počivaj slovenske zemlje sin, vnet ljubitelj visokih planin. Narodu bil si vodnik do večnih višin – hvaležni rojaki« pove vse. Koliko klenih Slovenk in Slovencev je odšlo (ali je moralo oditi) iz rodne dežele širom po svetu. Svoje talente in sposobnosti so razvijali drugje. Opazujem Rezko: navzven nežna, krhka ženska, izžareva veliko moči in odločnosti. Občudujem njeno predanost poklicu in učenju slovenskega jezika. Žalostna sem, ko slišim, da tečaj slovenščine za učitelje slovenskega jezika v začetku devetdesetih let v Sloveniji ni ponudil tega, kar bi bilo učiteljicam v pomoč. Zelo se trudijo ohranjati slovenski jezik, zato se mi zdijo pripombe o »arhaičnem« jeziku, ki naj bi ga negovali v Argentini, nepotrebne. Sklenem, da se bom potrudila in poiskala dodatno gradivo, ki jim bo pomagalo pri ohranjanju te velike vrednote.
Ob slikoviti poti v Mendozo smo si ogledali še ostanek toplic in most po katerem so Inki tovorili pridelke. Občudovali smo barvito rumeno skalovje, ki ga je oblikovala voda. Skrbno izbrana restavracija za kosilo in zelo okusna hrana nas je prepričala, da ima Rezka veliko talentov.
Vrhunec dneva je bilo večerno druženje v Slovenskem domu v Mendozi, ki smo ga pričeli s sveto mašo. Angažiranost v Mendozi živečih Slovencev nas je prepričala, da so tudi maše ob delovnikih skrbno pripravljene. Glasbena spremljava ob pomoči našega organista Zlatka in pete pesmi so ustvarile praznično vzdušje. Preroške besede ravnatelja dr. Marka Bajuka nad oltarjem: »Še bomo peli« so pričale, da so nekaj dni prej praznovali 70-letnico zbora – kakšna tradicija in vztrajnost. Poleg zbora premorejo še oktet! Neverjetno.
Po maši so naši vrli Slovenci pripravili še pogostitev. Mesne dobrote iz asada, ki jih je skrbno »vrtel« predsednik doma gospod Šmon, so kmalu zadišale na naših krožnikih. Najbolj so mi teknile doma narejene krvavice, ki jih je po domačih receptih skrbno izdelala Rezka. Mesnine so dopolnile še doma izdelane solate. Seveda tudi značilnega mendoškega vina Malbec ni manjkalo. Pogostitve pripravijo večkrat, družijo se ob praznikih, skupno delo jih povezuje
Besede so kar same »stekle«. Ob pogovorih z slovenskimi Mendoščani spoznavamo njihov način življenja, njihove usode. Hvaležni so Argentini, ki jih je pred mnogimi leti sprejela, jim dovolila gojenje slovenskih vrednot, ohranjanje slovenskega jezika, gradnjo slovenskih domov… Pogovor o Sloveniji je nekaj posebnega. Iz vsake besede je čutiti, da jim rodna domovina veliko pomeni. Spremljajo dogajanja v Sloveniji, ob osamosvojitvi so si veliko prizadevali za priznanje samostojne Slovenije. Z žarom v očeh pripovedujejo o obiskih v Sloveniji, o svojih sorodnikih.
Ob glasu harmonike in kitare noga kar sama poskoči, ljudje se zavrtijo ob domačih vižah. Rezkini sinovi pričarajo košček domovine. Radi imajo slovensko glasbo. Nežno ubiranje domačih viž prebudi vse naše čute. Gospa Mici se oklene moje roke in mi zašepeta: »Kako si želim, da bi bila vsaj za nekaj trenutkov doma v Sloveniji«. Ganjena sem, pa ne samo jaz, tudi Martinu se zasvetijo oči … besede niso potrebne, drživa se za roke in obe v srcu čutiva enako toplino. Domovina je ena sama. Navezanost, ki jo čutijo do domovine je neizmerna.
Ko Sandi ob kitari zapoje novejšo pesem »Slovenskega naroda sin«, ga obkrožijo predvsem možje. Vsi zapojejo. Pesem zveni mogočno, iz srca, iz vsega bitja. Nekaj nadnaravnega je čutiti v tem trenutku: vznesenost, ponos in tudi bolečino. Množica občutkov, ki sem jih občutila ta večer, me je spremljala še ves naslednji dan.
Naslednje jutro smo se najprej ustavili na Slovenskem trgu v središču mesta, ki ga krasi slovenski kozolec in lično izdelano znamenje, kjer je z ene strani blagoslavlja brezjanska Marija Pomagaj, z druge strani pa pozdravlja napis: »Beseda sladka – Domovina.« Začutila sem ta kraj kot košček domovine, ki so mu naši Slovenci v Mendozi dali dušo. Vložili so napore in čas, da je košček Mendoze dobil podobo domovine, ki so jo pred mnogimi leti prinesli s seboj v svojih srcih.
Ker smo bili v vinorodni Mendozi, seveda nismo mogli izpustiti ogleda vinarne in vinogradov. V vinarni Catena Zapata nas je sprejel veseli glas Nestija Bajde, glavnega enologa. S ponosom nam je prikazal postopke pridelave grozdje, gojenja vina v hrastovih sodih (na nekaterih je zapis sodarstvo Martin Bajda) in skrb za še ustekleničeno vino, ki ga prodajajo po širnem svetu. Ko bomo sedaj v trgovini iskali argentinsko vino, bomo skrbno pogledali, od kod prihaja, saj je v njem lahko vključeno tudi prizadevno delo slovenskih rok. Kjer je vino in Slovenci, je seveda tudi pesem. Slomškova »En hribček bom kupil« se je razlegala preko steklenic in sodov vinarne. Naše glasove je prekril Nestijev prvi tenor, ki ga poje v mendoškem zboru in oktetu, pel pa ga je tudi njegov stari oče Peter, ki je z družino prišel v daljne mendoške kraje. Srca so nam igrala do veselja in radosti, da se lahko tako daleč od domovine počutimo popolnoma domače.
Iskrena hvala predragi Slovenci v Mendozi za vaše neizmerno gostoljubje in odprto srce. Hvala vam, da v vas še vedno veje slovenski duh. Hvala vam za napore, ki ste jih vložili in jih še vedno vlagate, da vaši otroci še govorijo slovensko. Dali ste nam občutiti košček vašega življenja. Od vas se lahko učimo kaj pomeni biti pravi zaveden Slovenec. Vse dobro in z Bogom do naslednjega srečanja.
Olga Balažič, Podutik, Ljubljana, in Milka Mohorič, Ševlje, Selška dolina nad Škofjo Loko
