(*Quiniela je najbolj priljubljena loterijska igra v Argentini in prvih sto številk ponazarja določena beseda ali pojem. Številki 85 pripada svetilka)

Petinosemdeset let! To niso mačje solze, tudi če jih prestavimo v človekovo življenje. Tretje življenjsko obdobje bi temu času rekli. In kaj vse se lahko najde po tolikih letih!

Pa tudi koliko spominov je že, odteklo, izpuhtelo, se izpralo. Marsikaj pa ni moglo izginiti iz spomina – ker sploh ni bilo poznano. Mislim tukaj na prve številke našega lista. Malo jih je ohranjenih. Narodna in univerzitetna knjižnica jih hrani trinajst: prvo z dne 22. novembra 1941, zadnja ohranjena pa je 22. in je izšla 25. aprila 1943. Lahko si jih ogledamo – skenirane – na medmrežju, in vsaj malo pokukamo v te prve čase časopisa. Takrat so morale številke skozi težke preizkušnje ilegale. Kasnejša pričevanja v zbornikih nam po malem odkrivajo tegobe teh časov. V izseljenskem nadaljevanju v Argentini tega — hvala Bogu – ni bilo.

Seveda so bile – in so še – težave, ker táko je pač življenje. A časopis se je iz prvotnega štirinajstdnevnika hitro prelevil v tednik, bilo je lepo število naročnikov in bralcev, tako iz Argentine kakor iz Severne Amerike in od drugod, in sodelavcev tudi ni manjkalo. Takrat je bilo še veliko naročnikov po svetu in tednik je res bil povezovalni člen Slovencev po svetu. Miloš Stare, ustanovitelj in odgovorni urednik, ter Joško Krošelj, glavni urednik, sta skrbela, da je časnik bil poln svežih novic in načelnih člankov. Praktično si v vsaki številki našel poročilo ali zapis o prireditvi, dogodku iz prejšnjih dni, pa o ravnokar sklenjeni poroki, podelitvi krsta ali pogrebu. In še to: v prvih časih je skoraj vsak moški za okroglo, za 50 in več letnico dobil članek s svojim dotedanjim življenjepisom in zaslugami za skupnost, morda celo s sliko (ženske so jih dobivale dosti kasneje, šele pri 70/80. letih). In tudi ob smrti  je bilo najti nekrolog. Kot anekdoto omenim spomin, kako je Joško Krošelj pisal na pisalni stroj: uporabljal je le dva prsta, oba kazalca, a je napisal več besed na minuto kot pa izurjena tipkarica z desetimi prsti.

Vsake toliko časa so bile izvedene tudi posebne »akcije«. V Slovenijo so bili poslani posebni izvodi na najrazličnejše naslove, od takratnih javnih oseb pa do vladnih ustanov, knjižnic, navadnih ljudi. Da bi se izognili prvim zaprekam na sprejemnih poštah, so jih pošiljali ne samo iz Buenos Airesa, pač pa tudi iz Londona, Pariza in drugih pošt v Evropi, ki niso bile tako »sumljive«. Nekajkrat je bila natisnjena posebna številka v kastiljščini in razposlana državnim ustanovam, vladnim organom in osebnostim po Argentini, da so bili seznanjeni z določenimi dogodki v takratni jugoslovanski komunistični Sloveniji.

In potem se je zgodil april 1984. Petega je umrl ustanovitelj Miloš Stare; na njegovo mesto je stopil urednik Slavimir Batagelj. A tudi on je že 27. umrl, ko se je vračal iz tiskarne. Uredniški odbor je bil obglavljen. Kaj zdaj? Za prve mesece je prijel za vajeti Tone Mizerit (kljub temu, da je takrat bil že preobremenjen s svojo profesionalno zaposlitvijo), mnogi sodelavci so še naprej pošiljali svoje prispevke. Osebno sem po več kot desetih letih korigiranja in oblikovanja (»prelamljanja teksta« se je včasih reklo temu) prevzel pripravo očetovih prispevkov: Novice iz Slovenije, Umrli so in Slovenci in šport. Medtem je bil ustanovljen konzorcij, skupina ljudi, ki si je prizadevala za ureditev in vodstvo lista, dokler ni bila urejena zapuščina z dediči, Staretovih sorodnikov in društvom Zedinjena Slovenija. Konzorcij je v začetku avgusta imenoval v uredniški odbor dr. Katico Cukjati in podpisanega, za glavnega urednika pa Tineta Debeljaka ml. Zanimiv je konec uvodnika v prvi številki po imenovanju, kjer je napisal, da dotedanji cilji ostanejo isti: 

»naš boj za demokracijo v domovini in po svetu;

naša vera v krščanske vrednote, ki naj prepoje posameznika in skupnost;

naš trud, da dosežemo zedinjeno, samostojno in SVOBODNO SLOVENIJO.«

Čas ni prinesel samo nova imena, počasi se je tudi tehnika spreminjala. Od vsega začetka je bilo treba ves material ročno dostaviti v tiskarno, kjer je stavec/linotipist črke spremenil v svinčene vrste. Tipograf je te vrste »prelomil«, ročno izdelal naslove in razporedil po obliki, ki so si jo uredniki zamislili, nato pa je šlo v tisk v ogromen stroj, imenovan »la plana«. Po novem pa pošiljanje ni potovalo več z avtobusom in vlakom, pač pa se je pojavil telefonski stroj, faks in olajšal delo. 

Naslednja sprememba, novost je bilo tiskanje off set, kar je zahtevalo tudi spremembo velikosti papirja, da se prilagodi strojem. Odpadli so klišeji za fotografije, te pa so bile veliko bolj kakovostne. In tudi večbarvno tiskanje je prišlo v poštev.

Zadnja večja in neverjetna sprememba pa je bila digitalizacija: nič več ni bilo treba prepisovati tekstov; faks je šel v pozabo – pojavilo se je medmrežje, elektronska pošta, izginilo je fizično pripravljanje za tisk. Tehnika je omogočila, ko smo se leta 2003 preselili v Slovenijo, da sem še vedno sodeloval iz Slovenije s korekturami in članki, čeprav sem korekture sčasoma moral prepustiti drugim, ker je časovni zamik med Slovenijo in Argentino bil premočna ovira za nadaljnje sodelovanje.

In ko so fizične moči začele zapuščati Tineta Debeljaka ml., je proti koncu leta 2005 spet, že tretjič, nastopil Tone Mizerit in omogočil nadaljevanje izhajanja našega lista vse do konca leta 2016. Spremembi uredništva se pridruži sprememba tehnike, ki je iz tiskanega medija preskočila med digitalne/internetne medije.

Če samo pomislim, kako so se stvari spremenile samo v času, ko je naš oče in sem za njim jaz skrbel za material in za proces izhajanja! Človek se kar ne more začuditi nad vsem tem. Kako se je včasih delalo in kako olajšan je tiskarski postopek danes. Na primer: klasično stavljenje je predvidevalo, da so uredniki vnaprej določili širino vrstic, razmik med vrsticami, fonte. In ni bilo možnosti, da bi spremembo izvedli in v terminu lahko izdali novo številko. Danes pritisneš na eno ali dve tipki na domačem računalniku in spremeniš fonte, razmik in širino – pa imaš na novo oblikovano sliko!

Malo bolj kompliciran je drugi del izhajanja: kako, s čim napolniti strani občasnika, kje dobiti pisanja zmožnih sodelavcev. Na tretjem mestu pa: kako priti do oseb, ki še berejo slovensko. 

Pač vsaka doba prinaša svoje težave, pa tudi – upamo! – njih rešitve.

Saj ni, da bi človek kaj dal na igre na srečo ali na vraževerne izraze, a je slučaj prav močen in priličen, da 85 let povežemo z nalogo našega lista, da še naprej sveti v cilje, ki jih je zapisal Tine Debeljak ml.

Gregor Batagelj