Letos naše glasilo Svobodna Slovenija praznuje 85-letnico obstoja. Prva številka je izšla kot ilegalni list v Sloveniji 22. novembra 1941 s pozivom vsem Slovencem k enotnosti in medsebojni duhovni povezanosti v boju proti fašizmu, nacizmu in komunizmu. V ilegali je izhajala v Sloveniji do leta 1945, od leta 1948 pa redno izhaja v Argentini. Poleg časopisa je Svobodna Slovenija izdala tudi knjige in zbornike.
Zgodovina Svobodne Slovenije se lahko razdeli na tri obdobja, ki se med seboj razlikujejo zaradi političnih okoliščin:
- od 1941 do 1945 izhajanje v ilegali v Sloveniji
- od 1948 do osamosvojitve Slovenije
- od 1991 do današnjih dni
Nastanek in izhajanje Svobodne Slovenije v ilegali (1941–1945)
Svobodno Slovenijo je ustanovil Miloš Stare, mladi slovenski politik, ki je bil tajnik dr. Mihe Kreka in je leta 1938 bil izvoljen za državnega poslanca v Slovenski ljudski stranki. Ob 25-letnici izhajanja Svobodne Slovenije je zapisal:
“Svobodna Slovenija je v domovini nastala kot zgodovinska nujnost tistega časa, izraz nezlomljive volje naroda do življenja in odpora proti nasilju. Četudi smo pred vojno brali nacistično propagando, poznali Hitlerjev Mein Kampf in napovedi o novem evropskem redu, v katerem bi gospodovala nemška rasa, nismo mogli povsem verjeti v izvedbo peklenskega načrta, da naj slovenski narod kot narod izgine. Na tem delčku Evrope, ki ga je Bog obdaril s toliko lepotami, naj zamre slovenska beseda, slovenski človek pa naj bo izgnan ali uničen.
Poznali smo tudi fašistični pohlep po slovenski zemlji. Pa smo sami sebe prepričevali, da morda le ne bo tako hudo.
Že v prvih dneh in tednih okupacije pa so nas dogodki z vso krutostjo prepričali, da se izvaja načrt iztrebljenja slovenskega naroda z železno doslednostjo. Polnjenje ječ, obešanje in streljanje, preseljevanje celih vasi in okrajev, plenjenje slovenske imovine, vse to je bilo v sklopu načrta za uničenje našega naroda. Kdor je tedaj stvarno motril dogodke, je moral priti do spoznanja: Če zmaga nacistična Nemčija v drugi svetovni vojni, na slovenski zemlji ne bo več Slovencev in slovenski narod ne bo obstajal nikdar več.
Temu bridkemu spoznanju se je pridružila po 22. juniju 1941 nova nesreča. Komunistična partija, ki je bila do tega dne zaveznica nacistov in je mirno gledala njih uničevalno početje, je po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo šla v borbo. Toda ne za obrambo slovenskega naroda, šla je na pomoč mednarodnemu komunizmu! Še več, stopila je v neizprosno borbo proti vsem tistim Slovencem, ki se niso hoteli podvreči njenemu vodstvu, ko so spoznali, da jih hoče žrtvovati za tuje interese. Da bi komunistična manjšina ustrahovala večino, so začele padati žrtve pod komunističnimi kroglami.
Tako so nas napadali na treh frontah. Trije propagandni stroji, nacistični, fašistični in komunistični, so bruhali dan za dnem laži in potvorbe. Svobodnega tiska ni bilo, ker je vso javno tiskano besedo usmerjal okupator. Radijski aparati so bili zaplenjeni ali zapečateni. Za poslušanje ali razširjanje vesti radijskih postaj zahodnih zaveznikov so bile zagrožene smrtne kazni. Svoboda slovenskega naroda je postala daljni sen, podoben prividu umirajočega potnika v puščavi. Neposredna stvarnost je bila smrtna obsodba naroda, ki se je že izvrševala. Grob je bil izkopan. Osamljenost, v kateri smo živeli, je bila spričo teže dogodkov boleča in dušeča. Zapadni zavezniki, v katere smo stavili upe, so bili šele v pripravah. Doživljali so poraze na frontah. Moč Nemčije je rastla iz dneva v dan.
Zavedali smo se, da Slovenci vere vase in upanja v rešitev ne smemo izgubiti. Osnovna nujnost pa je bila storiti vse, da narod ostane živ in da ne izkrvavi na treh frontah.
Kako to povedati? Kako prepričevati in dajati poguma?
Ilegalni list je bila edina pot. Samo tak list more svobodno povedati resnico. Zato je izšla 22. novembra 1941 prva številka Svobodne Slovenije.”
Svobodna Slovenija je izhajala v ilegali, saj je bil list izredno neprijeten tako okupatorju kakor komunistom. Dosledno je odklanjal vsako obliko sodelovanja z okupatorji, hkrati pa je odločno poročal o zločinskem početju komunistov. Tiskan je bil na ciklostilu in je sprva izhajal v 2000 izvodih, kasneje so tiskali do 6000 izvodov, ki jih je razdeljevala mreža zanesljivih razpečevalcev. Svobodna Slovenija je tako redno obveščala svoje bralce o dogodkih in jih tudi primerno komentirala.
Eden od razpečevalcev je bil dr. Marko Kremžar. Tako je opisal to delo: “Ko je izšla nova številka, mi jo je prinesel sprva znan, kasneje pa kdaj tudi kak neznan kurir v velikem zavitku. Moja naloga je bila to porazdeliti drugim raznašalcem, ki so morali izročiti posamezne izvode svojim znancem in ostalim članom ter simpatizerjem Slovenske legije. Iz velikega zavitka je nastalo več manjših, ki sem jih raznesel ostalim članom skupine, ki so že vedeli, kaj morajo storiti. Ker ni bilo varno hraniti ilegalnih papirjev pri sebi, sem skušal opraviti svojo nalogo čim prej.
Navadno sem nesel vsak paketič posebej. Skriti sem ga moral pred okupatorskimi patrolami pa tudi pred očmi partizanskih terencev. Ker sem opravljal svojo razpečevalsko nalogo navadno popoldne, še ob dnevu, z razliko od trošenja letakov, ki je bila nočno delo, sem se čutil precej varnega. Kljub temu se je zgodilo, da tu in tam v kakem koncu naše soseske niso dobili vseh številk Svobodne Slovenije. Če sem po nesreči naletel na vojake, ki so na cesti legitimirali in pregledovali pešce, in se jim nisem mogel več ogniti, sem spustil paketič čez plot na kak vrt, a to je bilo redkokdaj.
Moje delo v razpečevalni mreži Svobodne Slovenije se je nehalo jeseni 1944, ko sem odšel k domobrancem. Ponovno sem se srečal z njo, to pot kot bralec, šest let kasneje v Argentini.”
Svobodna Slovenija je bralce obveščala o dejanskem stanju v Sloveniji, poročala o okupatorjevih ustrelitvah, požigih in deportacijah, svarila je pred komunisti, in sicer je ponavljala izrek dr. Antona Korošca: “Ruski narod je naš bratski narod, toda ruski komunizem ni naš brat”.
Svobodna Slovenija je začasno prenehala izhajati maja 1945, ko se je več kot 20.000 Slovencev – med njimi tudi Miloš Stare – odločilo za izseljenstvo: raje so odšli v tujino kot ostali doma pod brezbožnim režimom komunistične tiranije in terorja.
Svobodna Slovenija v Argentini (od 1948 do osamosvojitve Slovenije)
Miloš Stare je prišel v Argentino 4. decembra 1947. Poleg političnega delovanja (v Slovenski ljudski stranki in Narodnem odboru za Slovenijo) ter ustanovitve in vodenja Društva Slovencev (ustanove, ki je pomagala novim slovenskim priseljencem) je imel že od vsega začetka v načrtu obnovitev izhajanja Svobodne Slovenije. Za sodelovanje je zaprosil Rudo Jurčeca, ki se je prošnji odzval. Prva številka je izšla že na silvestrovo leta 1947 z datumom 1. januarja 1948. Izšla je na štirih tiskanih straneh. Predstavila se je slovenskim izseljencem z uvodnikom “Zvestoba svobodi, resnici in pravici”. V njem je Miloš Stare med drugim zapisal:
“Danes v Sloveniji ni laških fašistov in nemških nacistov. Je pa v Sloveniji kljub temu še vedno najstrašnejše nasilje, ki ga izvajajo komunisti. Laž in krivica pa sta vsakdanja hrana, s katero krmi režim še vedno zasužnjene Slovence. Laž in kleveta pa je blago, ki ga režim na debelo izvaža in razširja tudi med Slovenci Južne Amerike.
Naše delo zato ni končano. Dolžni smo, da nadaljujemo delo, započeto že leta 1941 v domovini, pa smo ga morali leta 1945 prekiniti v izgnanstvu.
Nam, slovenskim beguncem, je argentinska republika dobrohotno dala zavetje. Ni bil to le izraz sočustvovanja do brezdomcev. Bilo je več! Argentina je zemlja svobode. Mi pa smo morali zapustiti svoje domove zaradi komunistične diktature. Argentina je redka država na svetu, ki je to razumela pravočasno in jasno in je zato v ideološkem motrenju sveta daleč naprej pred mnogimi drugimi državami.
“Svobodna Slovenija” je pred Vami. Prva številka v argentinski izdaji. Vse poštene Slovence v Južni Ameriki pozivamo, da se pridružijo naši borbi proti vsakemu nasilju in da vsi sprejmejo naše geslo: “Borba za svobodo slovenskega naroda, borba za zmago resnice in pravice!”
Od vsega začetka je Svobodna Slovenija bila namenjena slovenski protikomunistični skupnosti v Argentini, politično pa je stala – čeprav neuradno – na idejnih temeljih Slovenske ljudske stranke. Z leti je iz začetnega skromnega lističa prerasla v tednik, ki je povezoval vse razkropljene Slovence po svetu v močno slovensko demokratsko izseljensko skupnost. Prvi dve strani sta navadno bili posvečeni političnim in idejnim vprašanjem, tretja stran poročilom o publikacijah v zdomstvu in zamejstvu, novicam iz Slovenije in poročilom o prosvetnih, šolskih in verskih prireditvah v Argentini ter osebnim novicam o krstih, porokah in smrtih slovenskih izseljencev. Na zadnji strani so bila obvestila in razne priloge (šport, oglasi ter objave nekaterih romanov).
Vsa ta leta so pri Svobodni Sloveniji sodelovale odlične slovenske osebnosti. Seznam vseh bi bil predolg, zato omenjamo le nekatere: France Kremžar, dr. Ivan Ahčin, prelat dr. Alojzij Odar, polkovnik Vladimir Vauhnik, ravnatelj Marko Bajuk, dr. Anton Novačan, škof dr. Gregorij Rožman, pisatelj Karel Mauser, dr. Tine Debeljak, dr. Marko Kremžar, dr. Milan Komar.
Poleg tednika je Svobodna Slovenija leta 1949 začela izdajati tudi vsakoletne Zbornike, v katerih je zbrana zakladnica pomembnih zapiskov in podatkov o življenju Slovencev v taboriščih in izseljenstvu. Zbornik je izhajal vsako leto med 1949 in 1970, posamezne izdaje pa so bile potem še v letih 1972, 1975 in 2021.
Pesnik in pisatelj dr. Tine Debeljak je o Zbornikih Svobodne Slovenije in njihovem pomenu za slovenstvo zapisal:
“Kdor ga vzame v dlan, pa naj ga tehta po “teži” ali kulturni vrednosti, mora dati priznanje založbi. Hvalo založbi, urednikom, zlasti vsem, ki ga sestavljajo s svojimi duhovnimi napori, a predvsem tistim, ki ga z žrtvami vzdržujejo in ohranjajo pri življenju. Koliko naporov, pa aktualnosti in raznolikosti je v tej lepi skladovnici knjig! Koliko gradiva za zgodovino zadnjih desetletij: pred vojno, za okupacije in še v svetu. Koliko letnih programskih spisov, koliko organizacijskih pobud, koliko spominov in poti v bodočnost, koliko tudi estetskih stvaritev in znanstvenih dogajanj! Pesniki, filozofi, kulturni zgodovinarji, politiki objavljajo v Zbornike svoja dela. Likovnim umetnikom pomeni glavno povezavo z narodom. Planinci so si ga izbrali za glavnega informatorja svojih gorniških uspehov. Ti zborniki so naš glavni forum za “dialoge”, ki nosijo tu še ime ankete. Je naša glavna kronika iz leta v leto vsega našega izseljenskega kulturnega, gospodarskega, športnega, organizacijskega življenja s podatki z vseh celin zdomstva, pa tudi domovini najbližjega zamejstva. Kaj bo pomenila tako kompletna zbirka nekoč knjižnicam in privatnikom v Domovini! Kdor jo bo imel, bo imel zaklad.”
Poleg Zbornikov je v založbi Svobodne Slovenije izšlo tudi nekaj knjig, med njimi “Velika črna maša za pobite Slovence” dr. Tineta Debeljaka, “Nevidna fronta” Vladimirja Vauhnika ter zbirka črtic Ivana Korošca “Čas pod streli”. V založbi Svobodne Slovenije je izšla tudi prva slovenska učna knjiga za slovenske šole v izseljenstvu “Naša beseda”.
Svobodna Slovenija je pozorno spremljala in objavljala pomembne politične dogodke, ki so končno privedli Slovenijo do osvoboditve.
Svobodna Slovenija od leta 1991 do današnjih dni
Po osamosvojitvi Slovenije in doseženega priznanja kot suverena država (Argentina je Slovenijo priznala 16. januarja 1992) je bil politični cilj Svobodne Slovenije dosežen. Vsekakor je še vedno usmerjena v povezovanje naše skupnosti, objavlja poročila o delovanju slovenske skupnosti v Argentini in komentira najpomembnejše dogodke v Sloveniji v luči demokratičnega in krščanskega mišljenja.
Danes Svobodno Slovenijo urejajo Slovenci, rojeni v Argentini. Od leta 2017 ima časopis svoje mesto na spletu (www.svobodnaslovenija.com.ar), posamezni prispevki in oglasi pa se objavljajo tudi na družbenih omrežjih Facebook in Instagram. Glavna vsebinska tematika Svobodne Slovenije je poročanje o dogodkih v naši slovenski skupnosti v Argentini. V našem glasilu poročamo tudi o Slovencih in slovenskih skupinah, ki nas obiščejo v Argentini, objavljamo najpomembnejše novice iz Slovenije, v rubriki “Okrogle obletnice” pa predstavljamo življenje in delo slovenskih domoljubov, ki so prispevali k organizaciji in ohranjanju slovenske skupnosti v Argentini.
Svobodna Slovenija je arhiv, zapis in spomin slovenske skupnosti. Je prostor, kjer sta – in upamo, da bosta še dolga leta – zgodovina in življenje Slovencev v Argentini ohranjena in zapisana, dokler bo obstajal nekdo z željo, da ju zapiše, in – še toliko bolj – nekdo z željo, da o njiju bere.
Uredniki glasila Svobodna Slovenija
V 85 letih izhajanja Svobodne Slovenije (izhajala ni samo tri leta po vojni – v taboriščih so namreč izhajali drugi listi) se je v uredništvu zvrstilo veliko sodelavcev.
Najprej moramo omeniti ustanovitelja Svobodne Slovenije Miloša Stareta. Imen Staretovih sodelavcev v domovini ne poznamo. Bili so pač težki časi; list je izhajal v ilegali in zaradi osebne varnosti sodelavcev je Stare njihova imena zamolčal.
V Argentini so bili prvi uredniki Jožko Krošelj, Ruda Jurčec in Tine Debeljak (podpisan kot Jeremija Kalin). Od teh je bil praktični urednik Jožko Krošelj vse do svoje smrti. Ruda Jurčec je izstopil iz uredništva, a so se pridružili novi sodelavci: Janko Hafner, Pavle Fajdiga in Slavimir Batagelj, redni pisec je bil Marijan Marolt, uvodnike pa je pisal Jože Košiček. Ta ekipa je delovala vrsto let. Po smrti Jožka Krošlja je njegovo mesto prevzel Miloš Stare. Leta 1969 se je uredniškemu odboru pridružil Tone Mizerit, edini poklicni časnikar v skupini. Po smrti Miloša Stareta leta 1984 je prevzel uredništvo Slavimir Batagelj, a je po treh tednih tudi on umrl. Za njim je nekaj mesecev urejal list Tone Mizerit, a je kmalu odstopil. Uredništvo je prevzel Tine Debeljak ml., v uredniški odbor pa sta stopila še dr. Katica Cukjati in Gregor Batagelj. Konec leta 2005 je prevzel delo urednika znova Tone Mizerit vse do svoje upokojitve leta 2016. Od leta 2017 do konca 2025 je bila urednica Mariana Poznič, leta 2019 pa se ji je pridružil Jože Jan.
Današnji cilji Svobodne Slovenije
Tako Svobodna Slovenija kakor vsa slovenska skupnost v Argentini se danes sooča z mnogimi izzivi, ki jih prinaša počasna, a neizbežna asimilacija. Vedno težje nam je ohranjati slovensko besedo, še težje pa je kaj po slovensko napisati. A prizadevamo si, da bi še naprej ohranjali ideale slovenstva in svobode, vrednote, ki so navdihnile naše prednike, ki so to skupnost ustanovili. Zato so naši cilji:
• ohraniti tiskano slovensko besedo v slovenski skupnosti v Argentini,
• medsebojno povezovanje Slovencev v Argentini,
• povezovanje Slovencev v Argentini z matično domovino,
• objavljanje dejavnosti slovenske skupnosti v Argentini,
• objavljanje najpomembnejših dogodkov v Sloveniji,
• objavljanje življenjepisov in dela slovenskih domoljubov, ki so prispevali k ustvarjanju in razvoju slovenske skupnosti v Argentini ter k ohranjanju slovenske besede in kulture med nami.
Za nadaljevanje te zgodbe, ki se je začela pred 85 leti, pa potrebujemo dve ključni vrednoti: sodelovanje in zavezanost.
Najprej potrebujemo sodelovanje in zavezanost slovenskih društev ter organizacij pri posredovanju poročil o njihovih dejavnostih, prireditvah ter drugih novicah, ki jih želijo deliti z javnostjo. Brez teh »poročevalcev«, ki bi obveščali o življenju in delu posameznih društev, bi temeljni namen obstoja tega časopisa izgubil svoj smisel.
Po drugi strani pa potrebujemo sodelovanje in zavezanost vas, naših spoštovanih bralcev. Tudi vi lahko prispevate s članki, kritikami in mnenji, predvsem pa z rednim spremljanjem in branjem. Tako kot bi pomanjkanje zgodb izničilo razlog za obstoj časopisa, bi ga tudi pomanjkanje bralcev oropalo njegovega pomena.
Zato želimo še enkrat poudariti izjemen pomen aktivnega sodelovanja tako društev kot tudi bralcev pri soustvarjanju in razvoju Svobodne Slovenije. Prepričani smo, da bomo s skupnimi prizadevanji dosegli zastavljene cilje ter ohranili Svobodno Slovenijo kot pomemben del skupnosti in njene zgodovine tudi v prihodnjih letih.
Uredniki
Svobodna Slovenija, Leto LXXXV, št.2, 01. 02. 2026
