75-letnica smrti pesnika Franceta Balantiča
* 29. november 1921, Kamnik, † 24. november 1943, Grahovo
»Ne vem, zakaj sem na življenja ženitnini«
France Balantič je na ‘ženitnino življenja’ prišel 29. novembra 1921 v Kamniku v delavski družini s tremi otroki. France je bil najstarejši, za njim sta prišli še sestri Minka in Tilka. Na družino je bil navezan z vso ljubeznijo. Po ljudski šoli v Kamniku se je vozil kot ‘vagonar’ na klasično gimnazijo v Ljubljano, ki jo je izdeloval z dobrim in prav dobrim uspehom. Sošolci so pripovedovali, da je bil Balantič miren, vase zamaknjen fant, popolnoma odmaknjen od dijaških političnih prepirov. Vedeli so, da ga zanimajo slovanski jeziki in sodobna slovanska literatura, ničesar pa o njegovem pesniškem snovanju. Kot sedmošolec je v zborniku kamniških študentov objavil tri sonete o izseljencih. Takrat je že bil prijateljsko povezan s Francetom Kremžarjem in Marjanom Tršarjem. Na novega leta 1941 je hudo zbolel in 12. marca je prijavil izstop iz šole. Zdravje se mu okrepilo, ko je v začetku septembra nekaj dni prebil s Kremžarjem in Tršarjem na Veliki planini. Tam je zasnoval svoj Prvi venec in ga še tisto jesen dokončal. Po nemškem napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941 se je odločil, da se umakne v Ljubljano, da tam nadaljuje šolanje. S seboj je vzel vse svoje zapiske. Uspešno je končal osmi gimnazijski razred in se vpisal na slavistiko. Stanoval je najprej v študentskem domu, potem pa v Mostah blizu Kremžarjevih. Resno se je lotil študija, vendar se je v Ljubljani čutil osamljenega, kot brez doma. Mama in starejša sestra Minka sta ga zadnjikrat obiskali 29. junija 1941. Konec junija 1942 so ga Italijani s številnimi mladimi izobraženci odpeljali v taborišče Gonars, kjer je doživel močne notranje pretrese, tako da se je novembra vrnil v Ljubljano kot drug človek.
»Ukaz tvoj v krvi k petju me priganja«
Balantič je zapisal o sebi, da je ‘božji obdarovanec’ in to je dokazal s svojimi pesmimi. Prvič se je oglasil v sedmi šoli, potem pa je dobesedno preskočil običajno tipajoče začetništvo in se, podobno kot Srečko Kosovel, razodel kot zrel pesnik s svojo izvirno govorico. Njegove prve tiskane pesmi so konec marca 1941 izšle v reviji Dom in svet. Proti koncu leta 1941 je Balantič začel pripravljati s pesniško zbirko, ki ji je dal naslov Muževna steblika. Vanjo je uvrstil samo 24 pesmi, ki naj bi, razvrščene v tri enote, zajele tri glavne stopnje njegovega doživljanja sveta. Rokopis, ki je obsegal 48 strani, je dal v presojo Tinetu Debeljaku, uredniku Dom in sveta. Na njegovo priporočilo je založba zbirko sprejela, izrazila pa je željo, naj pesnik nekaj pesmi izpusti. Za rešitev zbirke se je Balantič odločil, da vanjo vključi tudi Venec, kar je zbirki dajalo nov pečat: prestavila bi ga kot religioznega pesnika. Venec je nastal po Balantičevem doživetju zborovanja slovenske katoliške mladine v Kamniku poleti 1940. V njem izpoveduje doživetje boja med čistostjo in strastjo, kakor ga občuti globoko religiozni človek ob mladostnem prebujanju. Iz teme noči moli k Bogu za usmiljenje in moč, da ne pade v prepad brez dna. Po sodbi Tineta Debeljaka Balantičev Venec kljub pesnikove mladosti zaradi njegove umetniške moči smemo primerjati s Prešernovim Sonetnim vencem. Venec je izšel v bibliofilski izdaji z lesorezi Marjana Tršarja leta 1944 (faksimile 1990). Balantič je v Gonarsu načrtoval veličastno zasnovo ‘sonetnega venca sonetnih vencev’: zbirko 15 x 15 sonetov z magistrali, torej 225 sonetov! V njih bi podal vse svoje gledanje na umetnost, na ljubezen, na smrt, na Boga.
»In moja pesem v plamen se spreminja«
Po mnenju urednika dr. Tineta Debeljaka je Balantičev Venec sad njegovega globokega doživetja velikega zborovanja slovenske katoliške mladine na kamniškem Malem gradu, kjer so ob mogočnem kresu kleče molili častitljivi del rožnega venca ‘za slovenski narod’. Kres je bil napoved njegovega notranjega očiščenja in darovanja. »Do aretacije in odgona v Gonars,« pričuje France Pibernik, »je bil Balantič povezan z odporniškim gibanjem na ljubljanski univerzi, spričo negativnega odnosa vodilnih oefarjev v taborišču do njega pa se je razočaran odvrnil od njih … Po številnih vosovskih atentatih na vodilne slovenske ljudi, kar je pomenilo začetek državljanske vojne na Slovenskem, se je odločil za vstop med vaške straže.« Malo zatem se je vključil v novoustanovljeno slovensko domobranstvo. V novembru 1943 je s prijateljem Francetom Kremžarjem odšel v Grahovo. 24. novembra 1943 so partizani tamkajšnjo domobransko postojanko uničili. »V ognjenih zubljih, ki so upepelili Krajčevo hišo, v kateri so se zadrževali domobranci, je med dvaintridesetimi žrtvami zgorel tudi pesnik France Balantič« (France Pibernik). Čez pet dni bi dopolnil dvaindvajset let. Po njegovi tragični smrti je Tine Debeljak, urednik Doma in sveta, predlagal, da bi zbrali in natisnili celotno Balantičevo pesniško delo. V kratkem času mu je uspelo zbrati praktično vse dostopne rokopise in o veliki noči 1944 je uredil prvo knjigo Balantičevih pesmi, ki je izšla maja s pomenljivim naslovom V ognju groze plapolam. Nekaj kasneje istega leta je izšel Balantičev Venec v bibliofilski opremi njegovega prijatelja slikarja Marijana Tršarja (faksimile 1990). Pesnik je bil v domovini prepovedan. Leta 1966 so v Ljubljani natisnili izbor Balantičevih pesmi, toda celotna naklada je bila uničena; do novega natisa je prišlo leta 1984. Po letu 1990 je ta od Boga navdahnjeni pesnik pravično upoštevan v slovenskem slovstvu.
Ognjišče, november 2013
