Zedinjena Slovenija – krovna organizacija Slovencev v Argentini –  letos praznuje 70. obletnico ustanovitve in plodnega dela.

Že pred prihodom v Argentino je skupina izseljencev videla potrebo, da se takoj po prihodu v Argentino hitro organizira slovensko begunsko društvo.

Glavni cilji te organizacije so bili:

• nuditi gospodarsko in moralno oporo
• zastopati koristi članov
• združevati vse slovenske begunce v Argentini
• pomagati slovenskim beguncem pri vselitvi
• gojiti verske, kulturne in nacionalne vrednote

Stopili so v stik z msgr. Janezom Hladnikom, ki je bil kaplan  v baziliki sv. Roze iz Lime, urednik in upravnik “Duhovnega življenja” ter dušni pastir “starih” slovenskih naseljencev v vsej Argentini. Obenem je vodil vse delo v zvezi s slovensko emigracijo.

Ko so leta 1947 prvi slovenski begunci prišli v Argentino so ustanovili pripravljalni odbor za društvo slovenskih beguncev. Ta odbor so sestavljali: č.g. Janez Hladnik kot predsednik, Tone Skubic kot tajnik, Ado Zober kot blagajnik, odbornika pa sta bila inž. Jože Brodnik in Marija Petelin.

Januarja leta 1948 so  povabili vse slovenske izseljence na ustanovni občni zbor  “Društva Slovencev”. Domenili so se, da bodo predlagali Janeza Hladnika za častnega predsednika novega društva, da bi ga tako dvignili nad vse polemike med člani društva in da bi mu na ta način izkazali hvaležnost za vse njegovo delo v tolikerih intervencijah, postopkih in drugih prizadevanjih že od leta 1946 dalje.

Za občni zbor je g. Hladnik dobil župnijsko dvorano pri sv. Juliji. Obenem pa mu je župnik Roman Figallo za novo društvo dal na razpolago prostore zraven te župnije. Pripravljalni odbor Društva slovenskih beguncev je na ta način uspešno izpolnil tri glavne naloge: 1. doseči dovoljenje argentinske vlade za prihod slovenskih beguncev v Argentino, 2. pomagati po svojih močeh vseljencem ob njihovem prihodu v Argentino z nasveti, stanovanjem, službami in 3.  pripraviti občni zbor za novo predstavniško organizacijo slovenskih novonaseljencev v Argentini.

 

Koledar Svobodne Slovenije 1949

 

Slovenci v Argentini moramo biti večno hvaležni msgr. Janezu Hladniku . Imel je osebne stike z generalom Peronom, tedanjim predsednikom Argentine, in je tako dosegel ne samo dovoljenje za sprejem slovenskih beguncev, temveč mnogim tudi preskrbel službo in nastanitev.

 

V Koledarju Svobodne Slovenije leta 1949 je g. Hladnik napisal:

 

“BREZDOMCI SO NAŠLI DOM V ARGENTINI.  Že l. 1944 mi je pisal č. g. Gabrovšek, da moramo misliti na nekaj tisočev Slovencev, ki bodo v slučaju Titove zmage begunci, če se bodo mogli rešiti. Nisem si upal misliti na to, da bi jim iskal mesta v Argentini. Gospodarski pogoji niso bili ugodni. Pač pa sem po prevdarjanju in posvetu s č. g.  Mirkom Rijavcem, salezijancem v Ecuadorju iskal način, kako preskrbeti morebitnim beguncem dom v Ecuadorju. Iz tiste bežne misli je nastala bridka resnica. G. Gabrovšek mi je sporočil, da je za vsako ceno treba iskati beguncem novo domovino. Toda kje? Iskal sem stikov v Peruju, bil sem v Chile, poizvedoval v Paraguayu. Povsod je izzvenelo, da ta inmigracija ni zaželena. Edino Bolivija je kazala voljo, in pozneje tudi Ecuador, toda ko smo prišli na konkretne probleme se je vse razblinilo v nič. Pomagajte nam v Argentino! Tako se je glasila formalna prošnja dr. Kreka v marcu l. 1946. Tedaj so se začela moja pota na Dirección de Migraciones in Ministerio de Agricultura. Ljubeznivo me je sprejel generalni ravnatelj in prav po otroško smo snovali načrte za ustanavljanje kolonij z begunci. Toda vse je ostalo pri načrtih. Pač sem dobil nekaterim posameznikom pravico prihoda v Argentino, toda treba je bilo najti način, kako prepeljati vso begunsko družino v Argentino. Tako so minevali meseci. Naročili so mi, naj sestavim odbor, naj naredimo to, naj storimo ono. .. Našel sem šest zaupnih mož, ki so dali svoja imena in tako smo postavili nekaj formalne podlage za vse delo, toda bil je že zopet mesec oktober, ne da bi v resnici prišel en sam naš begunec in ne da bi bil načelno rešen en sam problem. Tedaj sem se zatekel do ministra de Salud Pública dr. Ramona Carillo-a, ki me je že ob drugi priliki prijazno sprejel. Tudi to pot je prisluhnil moji prošnji.

Avdienca pri predsedniku republike:  Gospod minister mi je obljubil, da mi bo preskrbel avdienco pri predsedniku republike generalu Peronu. In res! 20. novembra 1946 me je sprejel predsednik republike general Juan D. Peron.

Ni bil najin razgovor dolg. Saj je bil o vsem že obveščen. V kratkih besedah sem mu povedal še sam, za kaj gre, mu izročil pripravljeno spomenico, nato pa je on spregovoril: “Jaz hočem, da ti ljudje pridejo v Argentino. Povejte jim pa, naj svoje stare prepire puste v Evropi.”

Nato me je predstavil edekanu in mi naročil, naj nadaljne stvari uredim kar z njim.

Slovenski Socialni Odbor: Kmalu nato me je minister dr. Carillo spremil v Dirección de Migraciones, kjer smo formalno uveljavili predloženi “Socialni Odbor” in sem dobil naročilo, naj predložim prvo listo. Enak odbor pa mora biti ustanovljen tudi v Rimu, ki ga pa mora odobriti tukajšnja Direkcija za immigracijo. Ta odbor bo nosil odgovornost za slehernega prijavljenca. Dal mi je tudi navodila, kako naj se liste prijavljencev sestavljajo. Toda vedno so se pojavljale zapreke. Izgubila se je pošta, oglašali so se pomisleki, tako, da je prišlo do končnega rezultata šele tedaj, ko sta prišla prva slovenska begunca čč. Gg. Košiček in Grčman v Argentino. Tedaj je prišla tudi prva lista s 500 imeni, katere sem po danih navodilih vložil in v treh dneh dobil že tudi rešitev.Upanje je začelo postajati resničnost. Toda kako dolga pot je še bila! Z velikim zadoščenjem sem prejemal iz Rima vesti, da Slovenci dobivajo vizume, toda kaj jim je to hasnilo, ko pa nihče ni imel plačane vožnje.

A v isti meri, kot je beguncem rastlo upanje, je nama s Košičkom, ki sva odtlej skupno nosila skrb zanje, rastla zadrega. Začeli so po malem prihajati, toda kam z njimi. Prišel je g. Tone Skubic. Kam naj ga denemo. Poiskali smo mu mesto v nekem zahodu. Spet je prišlo nekaj novih. Spet so morali po enakem delu. Kaj bo, kadar pridejo stotine? Če bi od vsega začetka ne čutil, da Bog naše delo blagoslavlja, bi bilo res brezupno. Tako polni nade so prihajali naši odlični fantje, pa smo jih morali poriniti na neprimerna mesta, čeprav so bili profesorji, glavarji, advokati, inženirji ali karkoli že. Kar bal sem se ladij “Philipa” in “Argentina”, ki sta nam nosili prve begunce.

 

Tukaj je ključ od hiše! Tedaj dobim glas: jutri pride inženir Brodnik z družino. Kam boš z njim? Zares! Kam? Poklical sem zvečer prijatelja in mu potožil svojo skrb. Pa mi je ljubeznivo omenil: “Morda Vam morem biti v pomoč! Slučajno imam prazno hišo, ki jo prodajam. Če se obvežete, da mi jo izročijo prazno tisti dan, ko jo prodam, Vam dam ključe od nje.” Arhitekt Aurelio Vargas je bil ta dobri mož, ki mi je nato poslal ključ in naslednje dopoldne, ko sem šel sprejet novodošle, sem kar inženirju Brodniku izročil ključ, vzeli smo taksi in zapeljali smo se kar naravnost v hišo na Austriji 2703, kjer je od tistega dne nastal slovenski begunski dom v Buenos Airesu. (Danes tiste hiše ni več. So jo že podrli.) Kdo bi mogel reči, da to ni bil očitno prst božji. Prav tisti hip, ko je bilo treba, je bila hiša na razpolago. Prej sem mesece in mesece stikal, kje bi kaj primernega našel, pa je bilo vse zaman. Tedaj mi je pa kar iz nebes samo padlo. Pač očitno, da je moralo biti med begunci mnogo dobrih duš, katerih molitev je predirala oblake. Meseca junija 1947 smo dobili prvo kompaktno skupino. Prišlo je enajst fantov. Hiša na Avstriji je postala mravljišče. Upeljati smo morali hišni red.

 

Hotel de Inmigrantes se odpre: Meseca septembra 1947 dobimo obvestilo: Z ladjo Tucuman pride 33 naših. O, Ti moj Bog, kaj bo pa sedaj! Kam bomo z njimi, tako sva skrbela z g. Košičkom. Pa kot vselej v odločilnem trenutku, tako je božja Previdnost tudi tedaj poskrbela. Izgubil sem ves dan s praznimi poti. Iskal sem opore pri vseh znanih veljavnih možeh, toda nihče ni imel tiste veljave, da bi mi mogel zagotoviti prostor za 33 brezdomcev. Zadnje upanje je bil g. Ferrari  Zamudio, tajnik komiteja za sprejem inmigrantov. Ugodil je moji prošnji, da bi Slovenci smeli prve dni po prihodu v Argentino uživati ugodnosti inmigrantskega hotela. Čez to hišo nekateri radi pogodrnjajo, pa so vendar neprecenljive usluge, ki so jih doslej dobili tisoči slovenskih beguncev, ki so tam dobili za prve tedne stanovanje, hrano, dokumente in mnogi tudi delo.

Delo z begunci pa je vse bolj naraščalo. Poleg skrbi za tiste, ki imajo še priti, so bile vsak dan večje potrebe teh, ki so že bili tu in posebno skrb, kam z njimi. Problem stanovanj in namestitve je postal še bolj pereč, čeprav je postajala tudi pomoč starih Slovencev vsak dan izdatnejša. Med tem je pa tudi Peronova vlada od besed začela prehajati na dejanja. Oblast je sicer odklanjala prevzem prevoza naših beguncev, pač pa nam je nudila zaposlitev. Tako je od prve skupine, ki je bila znatnejša (ladja Tucuman), zaprosil minister de Obras Publicas nekaj delavcev za Ezeizo. Fantje so napravili odličen vtis, ker so bili disciplinirani in pridni za delo, kar je odprlo pot nadaljnim, tako da so naslednji prišleci našli že pripravljene službe, v kolikor so bili samci. Vse do novembra 1947 sva nosila odgovornost za vse z g. Košičkom.  Tedaj je začel delovati Klub slovenskih beguncev.”

 

DELOVANJE ZEDINJENE SLOVENIJE

Prva leta Zedinjene Slovenije (tedaj še imenovana Društvo Slovencev) so bile vse moči in delovanje osredotočene na sprejem in pomoč novim priseljencem.

Zaradi vsak dan večje in obširnejše dejavnosti Društva so na pobudo odbora nastali različni sveti, odbori, komisije in  referati.

GOSPODARSKI SVET: Ustanovljen kot posvetovalni organ društva . Imel je na skrbi računovodstvo in finance društva.

ORGANIZACIJSKI SVET : Odbor ni mogel zapirati oči pred brstenjem raznih društev in kulturnih ustanov. Vendar je želel, da bi to delo bilo čim bolj načrtno in ne prepuščeno naključnemu razvoju. Po daljšem razpravljanju je odbor na seji 26. septembra 1948 ustanovil Organizacijski svet. Njegov namen je bil pomagati odboru pri včlanjevanju, obenem pa “naj bi tudi pripravil konkretne predloge za ustanovitev društvenih pododborov v posameznih krajih”. Med glavnimi zadevami, s katerimi se je organizacijski svet v naslednjih letih ukvarjal, so bile: pripravljanje sprememb v društvenih pravilih, preučevanje organizacijskih sistemov in predlogi za preosnovo društva, sodelovanje z odboroma za ustanovitev Vzajemne pomoči in lastnega denarnega zavoda.  

KULTURNI SVET : Že v prvih mesecih prihoda v Argentino so novonaseljenci začeli ustanavljati tudi pevska društva, igralske družine, pisateljske družbe. Odbor je iskal  urejeno in uspešno kulturno delovanje, ki bi res koristilo skupnosti naznotraj in navzven, se pravi, med argentinskim svetom.

ORGANIZACIJA  SLOVENSKEGA ŠOLSTVA. Že leta 1949 zapisnik  poroča, da “v Floridi obiskuje šolo sedaj 8 otrok, v Lanusu 12, na Ramon Falconu 46 in v Ramos Mejiji 41. Skupaj torej 107 otrok v starosti od 6. do 12. leta.

 

“ZEDINJENA SLOVENIJA”

Po večletnih postopkih je  “Zedinjena Slovenija” dobila pravno osebnost po odloku 1.933/61 z dne 28.2.1961. Odlok o pravni osebnosti sta podpisala predsednik republike dr. Arturo Frondizi in minister za pravosodje in vzgojo dr. Luis R. Mac Kay.

Istočasno so se končavale gradnje slovenskih domov po različnih predelih velikega Buenos Airesa in notranjosti Argentine.

Zedinjena Slovenija in krajevni domovi so leta 1962 podpisali dogovor o medsebojnem sodelovanju:

“V nedeljo, 25. februarja (1962) dopoldne so se v prostorih osrednjega društva slovenskih novih naseljencev v Argentini Zedinjena Slovenija (prejšnje Društvo Slovencev) v ulici Ramon Falcon 4158 v Buenos Airesu zbrali člani odbora tega društva ter sedanji predsedniki in tajniki slovenskih domov v Berazateguiju, Carapachayu, v Slovenski vasi v Lanusu, Slomškovega doma v Ramos Mejiji, Našega doma v San Justu in Slovenskega doma v San Martinu ter so podpisali naslednji dogovor med društvom Zedinjena Slovenija in krajevnimi domovi v Velikem Buenos Airesu o medsebojnem sodelovanju. “V zavesti, da ima slovenska protikomunistična skupnost v zamejstvu previdnostno poslanstvo, ohranjati in razvijati vse duhovne vrednote slovenstva, posebno še tiste, ki so v domovini prezirane in zatirane, in v hotenju, da se za ta namen ustvarjajo in izkoristijo potrebni zunanji pogoji, od katerih osnovni je edinost in urejenost skupnosti, se po razgovorih med zastopniki in po razpravah v posameznih krajevnih skupinah sklene med upravnim odborom društva “Zedinjena Slovenija” v Buenos Airesu in vodstvenimi organi krajevnih domov v njegovi okolici sledeči sporazum:

1.  Upoštevajoč naravni razvoj življenja krajevnih skupin naše skupnosti odbor društva Zedinjena Slovenija iskreno pozdravlja nastanek in delovanje organizacij teh skupin in izraža prepričanje, da so odličnega pomena za vso skupnost. Ker se v teh organizacijah tako krepko izraža duh nesebične požrtvovalnosti in uveljavlja zdrava iniciativnost, odbor društva Zedinjena Slovenija izjavlja, da šteje vse organizacije, ki podpišejo ta sporazum, za samostojne in v načelu neodvisne. 
2. V zavesti, da je v naši skupnosti treba osrednjega predstavništva navzven in navznoter, vodstva krajevnih domov pripoznavajo društvu Zedinjena Slovenija v Buenos Airesu značaj matične organizacije skupnosti, ki zaradi tega pomeni predstavništvo celotne skupnosti pred tujimi oblastmi, zunanjo vez posameznikov in skupin in trajnega pobujevalca iniciative vseh zdravih podjetij v skupnosti. Kot takemu in samo v takem obsegu gre društvu Zedinjena Slovenija prvenstvo pred drugimi ustanovami.
3. Ker so nekatera delovanja v skupnosti nujna v vseh posameznih edinicah in je za njihov uspeh ali pravo smer neizogibno potrebno osrednje vodstvo, vodstva krajevnih domov priznavajo društvu Zedinjena Slovenija izključno pristojnost v sledečih zadevah:
   a) vzgoja in nastavljanje učnih moči in določanje učnih načrtov v šolskih tečajih.
   b) vodstvo vzgojnega prizadevanja za doraščajočo in odraslo mladino.
   c) koordinacija socialne pomoči.
4. Ker so krajevni domovi splošne organizacije posameznih skupin, se ugotavlja, da je odpadla potreba po obstoju krajevnih odborov društva Zedinjena Slovenija v krajih, kjer delujejo Domovi. Vendar pa se podpisane organizacije sporazumejo v tem, da bo društvo Zedinjena Slovenija pri vsakem Domu in po pristanku njegovega vodstva imenovalo svojega zaupnika, ki bo vez med upravnim odborom društva Zedinjena Slovenija in vodstvom Doma. Razen tega pa bo njegova skrb tudi pridobivanje članstva za društvo Zedinjena Slovenija in nabiranje članskih prispevkov. Zaupnik društva Zedinjena Slovenija bo v vsem spoštoval interese krajevnega doma, vodstvo Doma pa ga bo po potrebi podpiralo v njegovem delu.
5. Zaradi lažje izmenjave misli in direktnega stika vodstva se do ustanovitve splošnega medorganizacijskega sveta ustanovi poseben svet, ki ga sestavljajo društvo Zedinjena Slovenija in po štirje pooblaščeni zastopniki vsakega Doma. Delovanje sveta ima posvetovalen namen v splošnih vprašanjih skupnosti in imajo njegove ugotovitve le moralno veljavo. Svet zaseda najmanj dvakrat v isti poslovni dobi društva Zedinjena Slovenija, sicer pa po potrebi in ga skliče in vodi predsednik upravnega odbora društva Zedinjena Slovenija. Zaradi urejenega poslovanja si svet sam sestavi poslovnik.
6. Podpisana vodstva se obvezujejo v potrditev določil tega sporazuma oskrbeti potrebne splošne sklepe najvišjih organov svojih ustanov ob prvi priliki po podpisu in o tem nemudoma obvestiti upravni odbor društva Zedinjena Slovenija z organizacijskim dopisom, ki se bo priključil originalu te listine.
7. Vsaka podpisana organizacija ima pravico vsak čas predlagati spremembo ali dopolnitev tega sporazuma, enostransko pa se sme odpovedati po sklepu vrhovnega organa prizadete organizacije le tedaj, kadar druga podpisnica ponovno hudo krši določbe tega sporazuma ali če se toliko spremene razmere za eno ali več podpisnic, da bi v teh razmerah bil sporazum brezpredmeten ali vsaj v tej obliki očitno neprimeren.”

Po podpisu listine o medsebojnem sodelovanju med društvom Zedinjena Slovenija in krajevnimi domovi, je povzel besedo predsednik društva Zedinjena Slovenija ter je poudaril velik pomen tega dogodka za nadaljni razvoj slovenske protikomunistične skupnosti v Argentini in njenega dela za koristi slovenskega naroda ter za njegovo osvoboditev izpod komunistične tiranije. Z dvignjenimi čašami so nato vsi navzoči napili svobodi in slovenskemu narodu.”  

Z isto vnemo in medsebojnim sodelovanjem Zedinjena Slovenija in krajevni domovi delujejo do danes in dan na dan obnavljajo “argentinski čudež”.

 

1991 – LETO  SAMOSTOJNE SLOVENIJE

25. junij 1991 bo za vse Slovence nepozaben datum. Slovenija je samostojna država!

 

            

 

Zedinjena Slovenija in vsi argentinski Slovenci smo sledili novicam, ki so prihajale iz Slovenije.

Zedinjena Slovenija  je prevzela nalogo, da predstavi argentinskemu narodu in oblastem slovensko stvarnost. Cilj Zedinjene Slovenije je bil doseči, da Argentina čimprej prizna slovensko državo ter pripraviti ugodne pogoje za bodoče odnose na državni, kulturni in gospodarski ravni. V času, ko je bil ogrožen obstoj Slovenije, so vsi Slovenci v Argentini, tako prejšnji kot novi vseljenci, prispevali po svojih zvezah in zmožnostih za vzpostavo potrebnih stikov z oblastmi, občili in vplivnimi argentinskimi osebnostmi. Na podlagi teh prvih stikov je mogla ZS pričeti z akcijo, ki se je šest mesecev kasneje uspešno zaključila s priznanjem Republike Slovenije.

V nedeljo, 30. junija se je več kot 3.000 Slovencev zbralo na Trgu San Martin v centru Buenos Airesa na mogočni manifestaciji. Tako je poročal inž. Jernej Dobovšek:

“Nad 3.000 ljudi se je zbralo tisto nedeljo ob 10h pred spomenikom osvoboditelju Argentine, gen. San Martinu. Vsi Slovenci, stara in nova emigracija, smo zahtevali umik jugoslovanske armade in prosili priznanje novonastale Republike Slovenije. Nikoli ni bilo še take manifestacije Slovencev v Argentini. Veliko je bilo lepakov in nalepk ter nešteto narodnih noš. Poleg vseh v Argentini živečih Slovencev smo povabili še zastopnike oblasti, občila, argentinske prijatelje in sorodne organizacije drugih narodnostnih skupin, ki so nam bile tedaj v močno moralno oporo in so se tudi številčno odzvali vabilu. (Prišli so Irci, Madžari, Poljaki, Ukrajinci, Slovaki, Hrvatje in še drugi.)  Spored na trgu San Martin je povezoval Tone Rode, govor v slovenščini je imel dr. Marko Kremžar, v španščini pa inž. Jernej Dobovšek. Po končani prireditvi so vsi udeleženci v urejenem sprevodu prehodili več kot kilometer dolgo promenadno ulico Florido, vse do Majskega trga ter vstopili v stolnico. Tam so Slovence navdušeno pozdravili Hrvatje, ki so prav tedaj končali svoj obred v katedrali. Sv. mašo ob nabito polni stolnici je imel dr. A. Starc, somaševala pa je številna skupina duhovnikov. Med mašo je pel SPZ Gallus pod vodstvom Anke Savelli Gaser, napovedovalec pa je bil Marjan Loboda. Pred oltarjem je poleg slovenskih zastav in narodnih noš bilo tudi zastopstvo Hrvatov v svojih nošah.”

 

Med prvimi državami, ki so priznali slovensko državo je bila Argentina.

 

ZEDINJENA SLOVENIJA DANES

Odbor:

• predsednik: Jure Komar
• podpredsedniki: Karel Groznik, Pavel Brula, Andrej Golob
• tajnika: Martin Selan, Mariana Poznič
• blagajnik: Toni Javoršek
• kulturna referenta: Martin Sušnik, Jože Lenarčič
• mladinska referenta: Karel Groznik, Stanko Jelen
• referent za odnose z javnostmi: Toni Rovan
• nadzorni odbor: Miha Bokalič, Jože Jan, Toni Kastelic
• duhovni vodja: dr. Jure Rode

Širši odbor ali Medorganizacijski svet sestavljajo:

• predsedniki domov: Andrej Mehle, Marko Selan, Miloš Mavrič, Vinko Glinšek, Franci Žnidar, Viktor Leber
• šolski referent: Marcelo Brula
• za SSTRMB: Štefan Godec
• za Slovensko Kulturno Akcijo: Damijan Ahlin
• za Zvezo slovenskih mater in žena: Alenka Prijatelj
• za mladinske organizacije: Luči Ayerbe Rant in Marjan Vombergar

Po sedemdesetih letih danes Zedinjena Slovenija deluje z isto vnemo in sodelovanjem kakor je začela leta 1948. Seveda je v teh letih bilo veliko truda, veselih uspehov, tudi kakšnih grenkih trenutkov in napak. A z veseljem in upanjem gledamo naprej. Hvala vsem bivšim in sedanjim odbornikom, pomočnikom in prijateljem. Naj vam Bog stotero povrne!

 

Pripravil: Jože Jan