RAZŠIRI ROKE, ODPRI SRCE, ODKRIJ OBZORJE!

Združeni pred oltarjem Marije Pomagaj v Slovenski hiši in iz srca hvaležni Bogu, smo praznovali 64. obletnico Našega doma San Justo.

V mesecu rožnovenske Matere božje smo pričeli slavje obletnice z zbrano molitvijo rožnega venca; molitev so vodile družine Doma – Urbančič, Selan, Trpin, Modic, Malovrh – s posebnim namenom, da bi se pandemija čimpreje rešila, da bi se lahko zopet osebno srečali

Sv. mašo je daroval č.g. Franci Cukjati ob somaševanju č.g. Roberta Bresta, za vse žive in rajne rojake iz okraja ter za vse pokojne predsednike Našega doma. Pri branju beril, prošenj, vodenju in molitvi je sodelovalo število članov vseh generacij Našega doma, Nevenka Belič, Nevenka Godec Zupanc, Alenka Čop, Irena Poglajen, Mici Cassullo in Ignacij Mehle.

Pri sveti maši smo Boga prosili, da v nas pomnoži ljubezen do Njega, ljubezen do slovenske zemlje in jezika ter nas obdari z darovi medsebojnega spoštovanja in razumevanja.

Mašnik nam je dejal, da bi besede izbranega gesla -razširi roke, odpri srce, odkrij obzorje- lahko bile pravilo za vsakega posameznika, družbo ali ustanovo. A pravzaprav se te besede izpolnjujejo v tem Domu že 64 let, kot pravi dediči, ki uresničujemo cilje in namene za kar je bil Naš dom zgrajen. To je, da bi v Argentini ohranili vrednote, ki so nam jih predniki posredovali: slovenski jezik, kulturo, navade, predvsem pa, da bi ohranili zvestobo do Boga.

Za uveljavljanje letošnjega gesla, je g. Cukjati povezal te misli z življenjem mladeniča Carla Acutisa, ki je bil prav te dni beatificiran. Na koncu se je zahvalil vsem, ki tehnično in gmotno omogočajo prenos sv. maše v živo preko spleta.

Takoj po končani sveti daritvi je pričel program s prenosom preko Youtuba z argentinsko in slovensko himno, ob tej priložnosti v deklamacijski obliki. Sledil je najprej pozdrav predsednika Našega doma, Andreja Mehleta:

Dobrodošli na 64. obletnico Našega Doma.

Letošnje leto ne bomo tako hitro pozabili. To je leto v katerem vsi pogrešamo delovanje in družabnost, ki jih že 64. let uživamo.

Leto v katerem je vse virtualno in se vse dogaja preko spleta.

Leto v katerem se nismo mogli osebno posloviti od naših rajnih.

Za vse člane in članice, ki so že odšli po božje plačilo, prosim trenutek molka.

Posebno bi se rad spomnil danes na dve javni osebnosti, ki jih je Bog poklical k sebi: gospoda Staneta Mustarja, bivšega predsednika Našega doma in pa dolgoletnega nadzornika, pevovodjo in častnega člana, gospoda Andreja Selana. Naj jima Bog bogato poplača ves trud in delo, ki sta ga za nas darovala.

Kot vsi veste, skušamo biti čim bolj povezani, vsaj virtualno. Velika zahvala naj gre našim dušnim pastirjem, ki nas lepo spremljajo in duhovno vodijo skozi to karanteno.

Hvala našim učiteljicam in mladini, ki niso prenehali z delovanjem.

Hvala sodelavkam in sodelavcem, ki vsak petek predvajajo bogato delo, ki se je pod streho Našega doma skozi 64 let uresničevalo.

Ko gledam na videoteko, ki se vsak petek množi in raste, veliko bolje razumem odgovornost, ki jo imamo, da naše poslanstvo nadaljujemo in zakladnico podamo naprej.

Zato, kot glasi geslo današnje obletnice, dragi člani, odprimo roke in bodimo pripravljeni za delo, ki ga ta cilj zahteva.

Razširimo srce, ker brez velike ljubezni do naše mladine tega dela in truda ne bomo zmogli.

In s tem odkrijmo nova obzorja in bogastva naše vere in slovenske kulture za nas in za našo mladino.

Vse najboljše, Naš dom!

V pozdravnih besedah predsednika krovnega društva organizirane skupnosti v Argentini, ki so sledile, nam je inž. Jure Komar podal bodrilne besede za te čase preizkušnje, naj podpremo stebre vrednot, na katerih sloni naša skupnost: to so vera, vzgoja in kultura, za oblažitev posledic hude karantene, ko nam ni dano osebno srečanje.

Slavju 64. obletnice se je pridružil veleposlanik RS v Argentini, g. Alain Brian Bergant. Z izredno bogatimi spodbudnimi besedami je obsežno in natančno opisal delovanje Našega doma. Pozival nas je k nadaljevanju dela za uresničevanje ciljev Doma. Posredoval je tudi pozdrave ministrice za Slovence v zamejstvu in po svetu, dr. Helene Jaklitscheve.

Tudi naš dušni pastir, prelat dr. Jure Rode se je slavju pridružil. Posredoval nam je nekaj spominov in nekaj želja. Za spomin, omenil je 75 let odhoda naših prednikov iz matične Slovenije, da bi si rešili življenje in svobodo; nekaj zelo hudega je moral biti komunizem, da so zapustili urejeno življenje in rodno zemljo ter odšli v svet. Želja pa, da častimo dve svetinji: močno vero naših staršev in dedov, ki jim ni dopustila, da bi izgubili zaupanje, veselje do življenja in vere v Boga; in druga, naj po priprošnji Marije Pomagaj ohranimo ljubezen do narodnosti, do slovenskih korenin in bi v tej zvestobi mogli praznovati še veliko visokih obletnic Našega doma.

Po novem, vse poteka preko spleta in pred ekranom. Knjige in učitelje nadomešča zoom, prijatelji se pozdravljamo preko whatsappa, facetime nam posreduje pozdrave in čestitke ob družinskih slavjih…

In tako, kar je v začetku bilo mikavno, je sčasoma postalo… normalno.

Da splet ne postane past je potrebno najti ravnotežje med izvirnostjo in vsebino. Kako pač izstopati, ko tehnologija poenoti vse, kar aplikacije predvajajo?

Po vsebini.

Vedno nas je skrbelo, kako nagovoriti naslednje rodove, kako jim približati našo zgodovino, kako jim omogočiti doživetje slovenske skupnosti…

Našemu domu se je posrečila formula: vsebina + tehnologija.

Prav čudovito je bilo si ogledati delovanje Doma, kljub paraliziranju sveta in seveda, naših dejavnosti.

Besede upanja, veselja, priznanja, so se vrstile za vsak delujoč odsek Našega doma, začenši pri naši starešini, tisti, ki so naš temelj in podlaga, danes združeni v Društvu upokojencev, preko Balantičeve šole, mladinskih organizacij, pevskega zbora in folklorne skupine, vse do farnega odbora.

Dnevi, meseci se vrtijo in še vedno smo si med seboj fizično odsotni. Razdalja v nas predrami koprnenje po družitvi, srečanju, prijateljsko besedo… skupni asado, skupno kavico, morda?

Vsi smo potrebni drug drugemu. Vsi smo potrebni naši skupnosti. Vsi potrebujemo občutek pripadnosti.

Vsak odsek je bil deležen toplega priznanja, ko smo jim zaklicali.

Našim starejšim – Vi ste naše korenine!

Zvezi mater in žena Našega doma – Vi ste naš ponos!

Mladinskima organizacijama ter skupini mladcev in mladenk – Vi ste naša energija!

Šoli Franceta Balantiča – Vi ste naše pričakovanje!

Farnemu odboru – Vi ste naš kažipot!

Mešanemu pevskemu zboru San Justo in folklorni skupini Mladika – Vi ste naše veselje!

RAZŠIRI ROKE, ODPRI SRCE, ODKRIJ OBZORJE!

Da tedaj, ko se bomo vnovo srečali, si bomo ponovno segli v roke in se veselili. Imeli bomo odprte dlani za dajanje in prejemanje, za delo in razvedrilo, za petje in molitev. Za zahvalo

Zaznali smo, da je občutek pripadnosti in povezanosti nenadomestljiv.

Za konec, so se praznični pozdravi članov, članic in družin Našega doma veselo in živahno pridružili čestitkam, z veliko ljubeznijo so izrazili ponos in čut pripadnosti naši dragi ustanovi.

Prisrčno in navdušujoče sta program povezovala Marta Petelin in Martin Selan na podlagi teksta, ki ga je prilično napisala Ivana Tekavec, ki ji tudi pripada povsem zanimiva zasnova – ko originalnost ostaja zvesta originalu. Prikazani posnetki so del fotografske razstave Našega doma (morda smo kakšno fotografijo pogrešali, kar se zna zgoditi). Posebna točka programa je bila pesem Tebi, Slovenija v izvedbi Mešanega pevskega zbora San Justo, ki ga vodi prof. Andrejka Selan Vombergar. Avdiovizualno oblikovanje je delo Barbare Kržišnik, grafično oblikovanje pa delo Veronike Kržišnik Modic.

Vsem in vsakemu posebej topla zahvala in iskrene čestitke!

Celotne pozdrave kakor tudi program, si lahko ogledate na povezavi