V nedeljo, 7. novembra 2021, smo mladi iz Našega doma San Justo praznovali svoj 60. Mladinski dan. Skozi celo leto smo nestrpno čakali na ta dan, da bi se po dolgem času spet osebno srečali ter skupno preživeli tako pomemben praznik, še posebno letos, ob visoki in okrogli obletnici naše krajevne mladine.

Mladinski dan smo začeli s slovesno sveto mašo v sanhuški stolnici, pri kateri smo se Bogu zahvalili za toliko let skupnega delovanja in druženja, prosili smo ga tudi za mladino in za vse mlade, ki so odšli v večnost. Ob koncu sv. daritve smo se vsi mladi iz okraja zbrali pred oltarjem Marije Pomagaj in se Njej priporočili, da bi ostali zvesti slovenskim koreninam in vrednotam.

Po Sveti maši smo se zbrali v Našem dom za dviganje zastav in nato zapeli argentinsko in slovensko himno, obe domovini, ki v srcu nosimo. Pred zajtrkom nas je pozdravila predsednica Mladine Našega doma z sledečimi besedami:

»Dobrodošli, dragi vsi navzoči, dobrodošla družina!

Danes se veselimo, ker smo zopet združeni skupaj. Nestrpno smo pričakovali celo leto, da bi se srečali in delili, da bi se znova, kot že dolga leta, posedli ob mizi in delili vesel razgovor. Še prav posebno danes, ko praznujemo 60. Mladinski dan. 

Vsaka okrogla obletnica nas vabi na pregled časa in dela po prehojeni poti. Vabi nas, da pregledamo kaj je spodbujalo v preteklosti mlade k ustanovitvi organizacije, kako so druge generacije doživljale mladost in kaj so se drugi morali čez čas naučiti.

60. Mladinski dan nas je tudi povabil na pregled sedanjega dela, na premišljevanje o naših vrednotah in ciljih. Zastavil nam je vprašanje o bodočnosti in o organizaciji, ki jo želimo prepustiti prihodnjim članom.

Zorko Simčič je v knjigi “Ob žerjavici in ognju” pisal: To je tako kakor s čolnom, ki plove po Paraná. Teren na severu močno pada, reka teče s silo, pa nese s seboj tudi čoln. Ljudje v čolnu veslajo, a pravzaprav gre vse skupaj kar samo naprej. Potem, pa se po dolgih dneh Paraná s čolnom vred izteče v Srebrno reko… in čez čas reka v morje. In tedaj? Ne samo, da se čoln vstavi. Če ljudje v njem česa ne storijo, bo postal igrača valovom. 

Ali je treba močno zgrabiti za vesla, ali čolnu pritrditi motor – čas nekdanjega zagona je mimo. In če res hočemo do pristanišča, ki nam je ves čas bilo pred očmi…- 

Kaj naj  storimo? Kako naprej? 

Zdavnaj je tisti nagon za nami. Zdaj smo v času, ko je treba zgrabiti vesla in si zastaviti skupni cilj. Vsak od nas, ki ima občutek pripadnosti našemu domu in mladini, je del tega čolna, ki se drži med valovi. Še bolj pa po preživetem času, ko nismo skupaj delili istega fizičnega prostora, ko se celo leto nismo srečavali v živo. Kako naj bi čoln vzdržal, če vsak vesla na svojo stran?

Mogoče je ta 60. Mladinski dan in vrnitev v Dom priložnost, da z veseljem pregledamo to, kar nas združuje, ne pa to, kar nas oddaljuje. Priložnost je, da skupne moči združimo do pristanišča in da znova odkrijemo vrednost skupne poti.

Naše druženje v domu smo res silno pogrešali, saj se tukaj čutimo kot doma. Naš dom  je naša hiša, ljudje, s katerimi se srečamo vsakič, ko pridemo, so del naše velike družine. Kot v vsakem domu smo vabljeni, da delamo in se z ljubeznijo žrtvujemo za v prid vseh članov naše družine.

Podobni smo, ampak ne enaki. Združuje nas ista zgodovina, podobna vzgoja, vrednote vere in slovenstva, veselje do dela in užitka. Vrnitev domov pomeni dandanes tudi to, vrnitev do naših korenin: Matere, Domovine in Boga. Vrednote, ki jih napadajo valovi današnjega sveta, nam pa so velik zaklad.

Če so slovenske in krščanske vrednote: ljubezen, potrpežljivost, spoštovanje, darovanje samega sebe, doprinos skupnemu, delo, veselje in vera v Boga, ki vodi čoln, bomo brez dvoma prispeli do pristanišča.

Kako pa to doživljamo v vsakdanjem življenju? Kako in kam vodimo nas skupni čoln? Taka in druga vprašanja si lahko nastavimo, ko hodimo po poti. MORAMO si jih zastaviti, da ne bi zapustili našega čolna med valovi.

Upamo, da bo ta, naša skupna družina, veselo držala skupaj še na dolga leta.

Hvala lepa!«

.

Po tako prisrčnem nagovoru predsednice smo predstavili pred vsemi navzočimi priznanje, ki nam ga je meseca oktobra, na praznovanju 66. Slovenskega dne in 65. Obletnice Našega doma San Justo podelila Ministrica Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, dr. Helena Jaklitsch. Priznanje se glasi takole: »Za dolgoletno neutrudno delo in prizadevanja za ohranjanje slovenske narodne identitete med mladimi rojaki v Buenos Airesu in Argentini in za neomajno zvestobo Sloveniji in slovenski kulturi.”

Sledil je zajtrk, a tokrat bolj poseben ker je bil poln presenečenj. Organizirali smo različne igre, pri katerih je sodelovala vsa dvorana in za katere so bile tudi nagrade. Igrali smo iskanje zaklada, kahoot, iskali smo tudi Medota, ki je postal naša »maskota«.

Končno je prišel eden izmed najpomembnejših trenutkov dneva: kulturni program, ki se je predvajal na velikem platnu. Zaradi omejitev zaradi koronavirusa, ki so nam vsem znane, smo program pripravili virtualno. V njem smo videli, kako lahko med seboj eni drugemu pomagamo pred vsakim padcem in tako lahko premagamo težave, ki se nam vsak dan predstavijo in gojimo dobro zase in do drugih. Na virtualnem programu je sodelovalo mnogo mladih z besedo in plesom. Kulturni program smo pa zaključili s skupno pesmijo v živo. Vsak verz te lepe in globoke pesmi govori o vsem kar dela in goji naša mladina. Ob koncu smo  napravili skupno sliko, za katero smo povabili vso sedanjo mladino in vse tiste, ki so nekdaj bili člani mladinskih organizacij Našega doma.  Posebno lepo je bilo videti, ko se je za ta posnetek dvignila skoraj vsa dvorana. Sledile so zahvale vsem tistim, ki so na poseben način sodelovali pri zamisli in izvedbi programa.

Po kulturnem programu se je začel športni del našega jubileja. Igrali smo se odbojko pri kateri je sodelovalo šest ekip deklet in sedem ekip fantov. Organizirale so se tudi ekipe s člani odraslih, ki so igrali  bolj v mladih. Zelo smo vsi uživali: mladina in vsi mladi po srcu, ko smo se ob športu zabavali in nekateri tudi obujali mlada leta. Še posebno lepo je bilo videti toliko družin, ki se je zbralo in navijalo ob tekmah. Po končanem športnem delu, se je začela prosta zabava. Pridružilo se nam je res veliko ljudi, tako smo v veseli družbi in ob dobri postrežbi zaključili naš velik praznik. Naj bi se lahko še velikokrat srečevali in proslavili tako lepe obletnice kot je bil jubilej našega 60. Mladinskega dne.

Luka Ravnik