MARKO KREMŽAR


V slovenski skupnosti v Argentini je v petek, 11. junija, boleče odjeknila vest, da je odšel k Bogu dr. Marko Kremžar, eden trdnih stebrov naše slovenske skupnosti v Argentini. 

Žalostna novica se je hitro razširila med nami, pa tudi v Sloveniji in zamejstvu. Zaradi vladnih ukrepov za omejitev širjenja pandemije se slovenska skupnost ni mogla od dr. Kremžarja množično posloviti. Pokopan je bil v spremstvu sorodnikov in prijateljev na pokopališču v Bella Vista v provinci  Buenos Aires.

V Sloveniji so se domači, znanci in prijatelji zbrali pri sveti maši v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani v soboto, 19. junija.

Pokojniku so se poklonili prijatelji, državniki in predstavniki raznih slovenskih ustanov.


____________________


V Argentini


Poslovilne besede predsednika Zedinjene Slovenije


Spoštovani sorodniki in rojaki,

Danes se slovenska skupnost v Argentini poslavlja od gospoda dr. Marka Kremžarja, žalostna novica se je raznesla včeraj med slovensko skupnostjo. Odšel je mož, oče, politik, profesor, svetovalec in neutrudljiv član slovenske skupnosti.

Pomnožil je talente, ki mu jih je Bog dal, njegovo stalno delo za ohranitev slovenstva tu v Argentini ne bo nikdar pozabljeno.

Njegov odhod pusti prostor, ki ne bo lahko nadomestiti.

Dragi sorodniki: sprejmite sožalje v imenu Zedinjene Slovenije v tako težkem trenutku.

Odšel je velik Slovenec, član in voditelj slovenske skupnosti v Argentini.

S svojim delom in pričevanjem je pokazal zvestobo Bogu in Sloveniji.

Naj počiva v miru!

Jure L. Komar
Zedinjena Slovenija – Predsednik


* * *


Slovo Slovenskega srednješolskega tečaja


Dragi domači, spoštovani vsi navzoči!

Poslavljamo se danes od dr. Marka Kremžarja,  velikega misleca in politika našega zdomstva v okoliščinah, ki nam, na žalost, onemogočajo izražati, kot skupnost,  v polni obliki poklon, zahvalo in priznanje njegovemu doprinosu slovenski skupnosti v Argentini in seveda tudi Republiki Sloveniji in slovenskemu narodu.

Kot pokončen Slovenec in zaveden katoličan ni samo pričeval o resnici, kakor je razvidno iz njegovega plodovitega literarnega opusa in neštetih pogovorov in intervjujev. Zelo zgodaj se je zavedal, da kot skupnost potrebujemo, za narodni in nravni obstoj, posvečati prav posebno pozornost našim mladim generacijam. V pogovoru s prijateljem Milanom Magistrom je izrazil skrb o mladih  naše politične emigracije. Pripravil je poletni krožek, kjer je najstnike seznanil s teoretično osnovo in praktičnimi nasveti katoliške vzgoje, slovenske zgodovine in slovenskega jezika.  Postavil je tako temelj Slovenskega srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka.  O njegovem jasnem in nezmotnem prepričanju nam danes, po 60 letih, priča nešteto abiturientov, ki se s hvaležnostjo spominjamo svojega prehoda skozi Tečaj.

V imenu Srednješolskega tečaja se danes poslavljamo od našega ustanovitelja, Bog naj mu bogato poplača za vsa njegova plemenita dela, domačim pa izrekamo iskreno sožalje in upamo, da bi si trpke trenutke lahko blažili z zavestjo, da nam bo vedno velik vzornik in priprošnjik.

Mirjam Oblak
v imenu ravnateljstva in profesorskega zbora SSTRMB


* * *


NOVA SLOVENIJA – Krščanski demokrati


Draga družina, dragi sorodniki in prijatelji pokojnega dr. Marka Kremžarja!

Dr. Marko Kremžar je bil ustanovni član N.Si – krščanski demokrati ter častni predsednik OO N.Si – krščanski demokrati Argentina in Južna Amerika. 

Na Kongresu N.Si v Dravogradu je leta 2015 prejel zlati znak stranke. 

Ves ta čas je opravljal nesebično svetovalno delo v stranki, kot tudi na področju kulture in šolstva za Slovence po svetu. Dr. Marko Kremžar je bil idealist in vizionar, velik domoljub, ki je domovino Slovenijo nosil globoko v duši. Njegovo delo in  prizadevanja v dobrobit domovine in vseh Slovenk in Slovencev, ki živimo izven meja naše matične domovine, mu bo ostalo v živ spomenik. 

Dr. Marku Kremžarju izrekamo globoko hvaležnost za zavzetost pri ohranjanju krščanskega nauka, za ves napor, ki ga je vložil v vzgojo mladih generacij, za skrb pri ohranjanju slovenske identitete v zdomstvu ter za vsesplošno plodno delovanje na verskem, vzgojnem, kulturnem in političnem prizorišču.

Vsak sloves je težak, a ko se od nas poslovi veliki mož, je sloves še toliko težji. V teh težkih časih izrekamo sožalje družini Kremžar ter vsem, ki so ga globoko spoštovali in cenili. 

Gregor Verbic
Predsednik OO N.Si – Krščanski demokrati Argentina in Južna Amerika

Maria Ivana Tekavec
Podpredsednica stranke N.Si – Krščanski demokrati


____________________


V Sloveniji


Sožalno pismo predsednika Janeza Janše

.


* * *


Sožalno pismo ministrice dr. Helene Jaklitsch

.

.


* * *


Vnuk Tomaž Rode


Zadnji teden sem veliko premišljeval o dedkovem objemu. Ko sem se v Argentini nazadnje poslavljal, sva se objela in prišepnil mi je »korajžno«, kot je to storil vedno, ko se je kdo od vnukov vračal v Slovenijo. Nekaj resnično lepega je bilo v stiku z njim. Toliko misli je znal zgostiti v posamezno kretnjo in posamezno besedo. To zadnje je dobro koristil, kadarkoli se je lotil pisanja, vedno je izločil iz vsega jedro in je povedal bistvo čim jasneje. Z željo po pogumu je gotovo mislil bolj resno kot bi človek lahko sklepal iz vedrine iz katere je izrekal.

Če bi ga o tem kaj vprašal, bi morda odgovoril da je pogum nujna posledica drže zaupanja in predanosti. Tako sem vsaj občutil jaz, ki sem svoj nemir in dvome vedno lahko postavljal naproti njegove pokončnosti in modrim nasvetom. Veliko sem prejel iz njegovih nežnih trepljajev po hrbu, pogledov in iskrenega zanimanja za to, kako mi gre pri študiju in v življenju. Če sem v teh dokazih fizične bližine, ki je pogosto presegala tudi geografsko oddaljenost našel takšno oporo, je morda neizbežno, da se v teh dneh počutim nekoliko bolj izgubljenega. Ni se lahko sprijazniti, da mi je sedaj blizu na drugačen način, na način, ki ga morda ne razumem dobro in ki ukinja tako številne lastnosti nam poznanega dedka. Toda kljub bolečini lahko vidim, da so bile vse te geste znamenja nečesa drugega. Njegove širine, odgovornosti, človekoljubnosti, resnicoljubnosti, vere in zaupanja v Božjo previdnost.

Vir: Radio Ognjišče


* * *


Slovo argentinske slovenke


Dragi g. Marko!

Čudna so Božja pota. Danes se tu, v Ljubljani, poslavljam od Vas kot del tiste prve skupine dijakov, s katerimi ste leta 1958 še v lesenih barakah, tam kjer danes stoji Slovenska hiša, začeli literarni krožek. Prvi smo bili, ki smo prejemali ne samo znanje slovenščine, ampak tudi vse bogastvo vaših globokih misli. 

Kaj vse ste nam darovali smo se zavdali šele pozneje, ko smo si ustvarili lastne družine. Niso bile samo pike in vejice, glagoli, samostalniki in pridevniki, bila je predvsem zavest, da pripadamo majhnemu narodu, ki ima svoj bogat jezik, zgodovino in vero. Zavest, da nas je Bog postavil v ta narod, narod ki je pretrpel veliko gorja, zaradi katerega smo morali zapustiti domovino. In ko smo se kot mladoletniki upirali nekaterim navadam, ste nas prepričevali, da je in bo naša naloga, da postanemo pričevalci o vseh doživetjih naših družin. Govorili ste nam o svobodi kot največji dobrini, ki jo je Bog podaril človeku in nas pripravljali, da bi odgovorno uporabljali to svobodo Bogu in narodu v čast. Navduševali ste nas, da sprejemamo tudi odgovorne obveznosti v skupnosti.

Gospod Marko, bili ste dober učitelj. Iz tiste majhne skupinice prvih dveh let, se je razvil cel srednješolski tečaj, ki še danes vrši svoje poslanstvo. Spominjam se praznovanja 10. obletnice tečaja, bila sem že poročena in sem imela v mislih: ko bomo praznovali 20. obletnico, bo moja hči že obiskovala srednješolski tečaj. In tako je tudi bilo. Mi smo prevzeli vodstvena mesta v skupnosti, sedaj pa so na vodilnih mestih že naši odrasli otroci. Zdaj, po 60 letih, srednješolski tečaj obiskujejo že naši vnuki. 

Gorčično seme, ki ste ga vsejali v naša srca, je zraslo v veliko drevo, ki vrača svoje sadeže tudi domovini.

In vsi pričujemo! Vaše besede so postale naše besede in vemo, da je naš narod svobodnjakov rod, vemo da je mučencev in junakov plod, ki ne boji se ran; vemo, da iz tisočletnih korenin poganja naša rast, zato resnico ljubimo in mir, svobodo, vero čast!

Hvaležni smo Bogu, da smo vas poznali in bili deležni vseh vaših bogatih talentov. Vem, da nas gledate iz nebes z vašim prijaznim in nepozabnim nasmehom. Hvala gospod Marko, uživajte v nebeški domovini, saj ste si jo res zaslužili. 

Hvala vam, gospa Pavla, da ste tako zvesto in razumevajoče spremljali moža v njegovem poslanstvu in delu za skupnost. 

Hvala vam vsem Kremžarjevim otrokom, da ste vedno delili očeta z nami. 

Tisočkrat hvala!

Alenka Prijatelj


* * *

Slovo Lenarta Riharja


Dragi domači, dragi prijatelji in občudovalci pokojnega Marka Kremžarja!

Ob slovesih smo vajeni lepih besed, če je le mogoče tudi presežnikov; ampak kakor se čudno sliši, nas to nocoj spravlja v veliko zadrego. Če nas najmanj od antike naprej omika zavezuje, da o pokojnih govorimo le dobre stvari, kaj naj potem povemo o osebnosti, ki je presežnike dejansko živela? 

Seveda so na svetu skrbni očetje, uspešni poslovneži, zaresni kristjani, predani učitelji, sočutni poslušalci, dobri svetovalci, podkovani teoretiki, učinkoviti organizatorji, globoki misleci, spoštovanja vredni politiki.

So ljudje, ki imajo pregled čez zgodovino in so ljudje, ki razumejo sodobne družbene tokove. 

So ljudje, ki pišejo spomine, drame in pesmi in so ljudje, ki pišejo strokovno literaturo. 

Na svetu je veliko ljudi, ki jim je blizu filozofija, in precej ljudi, ki do potankosti poznajo družbeni nauk Cerkve.

Veliko je resnih ljudi in veliko tistih, s smislom za distanco in dovtip. 

Veliko je svetovljanov in veliko tistih, ki nadvse ljubijo svoj dom in rod. 

Na svetu so ljudje s pridihom naravne aristokratske drže in ljudje prisrčne neposrednosti.

Veliko je neizprosnih realistov in veliko tistih, ki z zaupanjem zrejo v prihodnost. 

A povejte, bi našli kje človeka, ki bi se v njem samem zgostilo vse našteto duhovno bogastvo? Zdi se nemogoče. A zase vsekakor vem, da sem v življenju srečal enega in samo enega … 

Vidite, od take osebnosti se poslavljamo danes. 

Ker vem, da je slovenski človek velik del svoje kakovosti črpal iz ponižne povezanosti z zemljo, sem pričakoval, da najdem tu neko mehkejše polje, a komajda. Marko Kremžar je bil spomladi leta ’28 resda rojen v Ljubljani, a tja sta se starša preselila šele po poroki, oba daleč z dežele in ne brez njene bogate dote, ki so je bili potem deležni vsi trije sinovi. Oče je bil kmečki sin in demokrat, človek iz ljudstva, ki je čutil dolžnost, da dela za ljudstvo. To so čutili tudi v družini. Ne oče ne mama nista vzgajala, kot bi bili družbeno »nekaj več«. 

V tem se lepo vidi kontura, ki se je začela pred Markovim rojstvom in se nadaljuje za njim, a je daleč od samoumevnosti. To je odpornost pred erozijo vsakršne kakovosti, ki se tudi pri resnični eliti tako rada zaje v naslednje rodove. Oče France je bil namreč ugleden in aktiven član SLS, časnikar, urednik Slovenca, poslanec v beograjskem parlamentu, 3. maja ’45 pa tudi predsednik nesojenega slovenskega parlamenta. Družina tako ni trpela pomanjkanja, a starša sta – bolj z zgledom kot z besedo – pri otrocih vzgajala socialni čut. Sicer pa sta bili v družini osrednji vzgojni silnici slovenstvo in katolištvo, seveda kot neločljivo povezani vrednoti. 

V zavetju politično in kulturno dejavne družine je Marko preživljal mladost in začel obiskovati prvo državno realno gimnazijo. Tudi tu je gradil svoj družbeni idejni privez: priključil se je dijaški Katoliški akciji, kjer je veliko prejel na duhovnem pa tudi na organizacijskem področju. Delo v skupini ga je potegnilo iz ujetosti v osebne probleme in ga usmerilo v katoliško občestvo. Začel je razumevati smisel odpovedi, molitve, dela za druge in odgovornost je postala del njegovega življenja. 

V dijaških in obenem prvih vojnih letih se je soočil z zločinskim delovanjem in propagando komunistične partije. Tudi tukaj je odgovore na vprašanja in dvome na pravo mesto postavljal skupaj z očetom.

Najstarejši brat Marjan je stopil na duhovniško in mučeniško pot, ubit je bil med vojno, sredi zavzetega dušnopastirskega dela med Slovenci v Srbiji. Brat France je želel postati umetnostni zgodovinar, pa mu je načrte preprečila revolucija. Padel je kot poveljnik domobranske postojanke v Grahovem skupaj s pesnikom Francetom Balantičem. 

Marko se je po smrti obeh bratov pridružil domobrancem. Delal je v četi za zvezo, zaradi česar mu ni bilo treba nositi orožja. Konec vojne je prinesel umik na Koroško in kmalu za tem zvijačno izdajo Slovenske narodne vojske. Marko je bil tako zaprt v koncentracijskih taboriščih v Kranju in Šentvidu ter v centralnih zaporih v Ljubljani. Kot mladoleten je bil obsojen na zavod za politično prevzgojo, od koder je čez dobro leto pobegnil, se znova vrnil na Koroško in v Špitalu končal gimnazijo. Krajši čas je študiral na filozofski fakulteti v Gradcu, nato pa leta 1949 emigriral v Argentino, ker je bila to edina dežela na svetu, ki je sprejemala cele družine. 

Pravo nasprotje tega suhega naštevanja je Kremžarjeva knjiga Leto brez sonca, za katero je prilika, da jo znova vzamemo v branje. Tej kronološko sledi knjiga Časi tesnobe in upanja. Opisuje, kako je v Argentini življenje začel tako kot vsi drugi – brez vsakršnih sredstev. Ob delu v tovarni je opravil izpite za srednješolsko stopnjo in študiral na fakulteti za ekonomske vede buenosaireške univerze, kjer je leta 1958 diplomiral in leta ’73 doktoriral. Medtem je delal v raznih mednarodnih podjetjih, več let kot regionalni direktor za upravo in finance. Do upokojitve je bil ravnatelj enega od največjih slovenskih podjetij v Argentini. Ko je prišel do svojega poklica, se je poročil s Pavlo Hribovšek, s katero ima pet otrok in plejado vnukov.

Vsa desetletja življenja v Argentini se je Marko Kremžar z vsem ognjem razdajal na kulturnem in družbenem področju. Leta 1961 je ustanovil Slovenski srednješolski tečaj, imenovan po Marku Bajuku, kjer je bil profesor in več let tudi ravnatelj. Na slovenskem oddelku Ukrajinske univerze je predaval zgodovino gospodarske misli. 

Zgodaj je začel objavljati članke in razprave s področja sociologije, kulture in politike Po osamosvojitvi in prav do zadnjega je bil s članki navzoč v slovenski publicistiki: lansko jesen je v Zavezi objavil članek o vetrinjski tragediji, zadnji, junijski Slovenski čas pa prinaša njegov uvodnik. V vrsti knjig, ki jih je napisal, izstopajo tiste, ki govorijo o družbeni preosnovi na podlagi katoliškega socialnega nauka in osebnega spreobrnjenja. 

Med leti 1985 in 1992 je bil izvoljen za načelnika SLS v zdomstvu. Tudi tu je bila njegova vloga edinstvena. Nepotvorjena slovenska dediščina, ideja o svobodni in demokratični Sloveniji, vse, kar je bilo pol stoletja hranjeno in negovano v tujini, se je pod njegovim vodstvom pridružilo demokrščanskim pomladnim poganjkom v domovini. A očitno ne brez obveze na drugi strani. V času do danes je namreč postalo očitno, da Slovenija za vsak obvoz vrlin iz te dediščine, za vsako izogibanje premočrtnosti, za vsako nezvestobo resnici in pravici plačuje z dodatnimi leti, morda celo desetletji medlenja sredi nedokončane tranzicije. 

Marko Kremžar je novorojeni Sloveniji pomagal na noge kot svetovalec demosove vlade. Malokdo je kot on videl pasti, ki čakajo Slovenijo na prehodu. Seveda je treba skrbeti za tisoč in eno stvar, a brez drugačne natalitetne krivulje ne bo nič, niti z gospodarstvom niti s slovenstvom. Prav tako je vsa leta opozarjal, da narod, ki je razdeljen po najradikalnejši ločnici med smrtjo in življenjem, kot jo je vnesla revolucija, ne more v prihodnost. Prva zahteva in podlaga za skupno življenje je resnica.

Sloveniji je namenjal vsakodnevno skrb. Lahko rečemo, da je v njej živel, čeprav fizično ločen. Nazaj v domovino je usmerjal celo svoje najbližje, svojo kri tako rekoč, da se ne podvrže neobhodnim zakonom tujine in časa. 

Obenem je spremljal, kako se gibljejo svetovni tokovi. Na spremenjena razmerja moči v svetu je opozarjal, ko smo o Kitajski vedeli komaj kaj več kot za njen zid. Vedno je imel uravnovešena in nikoli polovičarska stališča: seveda je socialistično gospodarstvo karikatura, a to ne pomeni, da je svetovni kapital brez velikih nevarnosti. Globalizirane lovke finančnega kapitala je zaznal v mnogih novodobnih pojavih, ki se raztezajo od ekoloških pobud do teorije spola, a so navsezadnje namenjene izkoreninjenju človeka, da se podvrže potrošništvu in ideološkim manipulacijam.

Na ozadju večnostnih perspektiv bi morale biti zemeljske razdalje zanemarljive, pa niso, vsaj dokler smo na tem svetu, ne. Nekaj neznanskega je v tem, da je moral človek, ki je imel tako rad domovino, svoje oči zatisniti tako daleč od nje. Toda Marko Kremžar ni bil moder za druge, sam pa igrača usode. Ko so bile na začetku naštete neštete odlike, ki bogatijo njegovo osebnost, je bil izpuščen sledeč njegov spoj: človek neizprosno doslednega razuma in človek globoke, globoke vere. In takoj začutimo, da s to postavko enačba postane rešljiva. 

Začutimo, kako se lahko smrt bratov in neštetih soborcev, lakota, nasilje, krivice, strahotna oznovska zasliševanja, izguba domovine, pomanjkanje in brezmejno klevetanje prekujejo v osebno zmago. In v življenjski opus, ki stoji, da ponudi pravo pot in dobro prihodnost ne le posamezniku, pač pa celemu narodu in naposled tudi človeštvu. 

Dragi gospod Marko, ko pred nebeškega Očeta kot dobri in zvesti služabnik polagate svoje bogato pomnožene talente, priporočite, prosimo, njegovi milosti še vse nas rojake, da bomo pogumneje rasli iz tisočletnih korenin, da bomo zvesteje ljubili resnico in mir, svobodo, vero, čast.

Lenart Rihar
Nova slovenska zaveza


* * *

.

Share this...