OkrOgle obletnice

V krvi Slovencev je ljubezen do planin.  Lepo število Slovencev se je nastanilo v Barilochah, mnogi tudi radi hodimo tja na počitnice. Leta 1951 so Slovenci ustanovili Slovensko planinsko društvo z namenom širitve znanj o gorništvu, spodbujanja planinstva in smučanja in da bi ohranjali slovensko kulturo in tradicijo. Slovenska skupina andinistov je osvojila mnogo še nikoli prej preplezanih gor, izsekavali so planinske poti in postavljali gorska zavetišča in bivake.

Na žalost pa so tudi v planinah nesreče. V tej objavi OkrOglih obletnic se spominjamo treh mladih Slovencev, ki so izgubili življenje na gorah v Barilochah:

.

.

Jože Poznič (1930-1971)             

Pred 50 leti, 10. februarja 1971, je kot žrtev letalske nesreče v Barilochah umrl Jože Poznič, profesor, ljubitelj narave, fotografiranja in zemljepisa, sodelavec pri mladinskem tisku in drugih organizacijah slovenske skupnosti v Argentini.

Življenjepis Jožeta Pozniča

Rodil se je 27. februarja 1930 v Domžalah v družini devetih otrok. Na gimnazijo je odšel v škofove zavode v št. Vidu pri Ljubljani, med drugo svetovno vojno pa je hodil v gimnazijo v Baragovo semenišče. 

Ko je s starši moral oditi v begunstvo (dva brata domobranca sta bila vrnjena in pobita) je obiskoval begunsko gimnazijo v Lienzu in Spittalu.

Leta 1948 je prišel v Argentino, kjer je služboval v raznih podjetjih (Tintorería Morón, Cerámica Haedo, Alpargatas, končno je bil šef planifikacije in racionalizacije v podjetju Herman Zupan SA). 

Poleg dela je nadaljeval s študijem (najprej je obiskoval predavanja na Sovjetološkem inštitutu, potem bil eden prvih, ki je diplomiral na slovenskem oddelku Ukrajinske univerze v Buenos Airesu), vseskozi pa je živahno sodeloval v slovenski skupnosti.

Poročil se je z go. Alenko Prijatelj, družino je osrečil prihod treh otrok (Mariana, Andrej in Lučka).

Prerana smrt je Jožeta Pozniča doletela 10. februarja 1971 v letalski nesreči med fotografiranjem bariloških lepot. Pokopan je na pokopališču Villegas.

Dejavnost Jožeta Pozniča

• Vsa mlada leta je bil delaven član Slovenske fantovske zveze (SFZ), sodeloval je pri raznih dijaških organizacijah, pri skavtih, bil je aktiven član Marijine organizacije in Katoliške akcije.

• Sodeloval je pri strokovni organizaciji CATET (Centro Argentino de los Técnicos en Estudio del Tiempo) in pri njihovi reviji s članki.

• Dolga leta je bil misijonski sodelavec in odbornik kreditne zadruge Sloga.

• Bil je eden ustanoviteljev in sodelavcev lista “Mladinska vez”, kjer je objavljal članke s psevdonimom “Kajtimar Kdo”. Pri listu je kot mentor ostal v stiku do smrti.

• Jožetova ljubezen do slovenske mladine se je predvsem kazala v srednješolskem tečaju, v katerem je bil profesor zemljepisa in razrednik petega letnika. Znal se je približati mladim in jih navduševati za lepoto narave in slovenstvo. Študentje so ga imeli radi, bil je eden najbolj priljubljenih profesorjev srednješolskega tečaja.

• Bil je velik ljubitelj narave in predvsem gora. To je združeval s svojo ljubeznijo do zemljepisa in fotografiranja. Že v 60. letih  je v Mladinski vezi izdal zemljevid Bariloch, ki so ga uporabljali mnogi izletniki, predvsem mladi. Ta zemljevid je Jože izpopolnjeval na vseh poteh in hoji po Barilochah. Leta 1970 je dodelal in izdal tiskan panoramski perspektivni zemljevid v štirih barvah za turiste, ki je obsegal južni del Bariloch in okolice (Nahuel Huapi, Tronador). 
  Leta 1971 je hotel izdati drugi del zemljevida (severni del z jezeri Correntoso, Espejo, Traful, Valle Encantado). Zato je takoj, ko je prišel z družino na počitnice v Bariloche, najel majhno letalo, da bi z njega slikal kot prejšnja leta ozemlje, ki naj bi ga zajel panoramski zemljevid.
  S seboj je povabil na letalo svojega nečaka Janka Prešerna iz Comodoro Rivadavia, ki je povabilo z veseljem sprejel. 
  V sredo, 10. februarja 1971, sta po kosilu odšla iz slovenskega Stana na letališče. Z letalom so se vzdignili proti Valle Encantado, toda kakih 40 km od letališča je letalo iz neznanih vzrokov strmoglavilo na gore ob reki Limay. 
  Jožetova smrt je globoko prizadela vso slovensko skupnost, še posebno pa mladino.

.

.

Tomaž Kralj (1939-1966) in Božo Vivod (1942-1966)

V skupini mladih, ki je v poletju leta 1966 odšla na počitnice v Bariloche, sta bila tudi akademika Tomaž Kralj in Božo Vivod. Oba sta rada hodila po gorah in bila izvežbana andinista. Odpravila sta se na Tronador (s 3554 metri nad morjem je najvišja gora v okolici Bariloch), osvojila Argentinski vrh, zaradi slabega vremena pa sta se verjetno izgubila in izčrpana padla v razpoko ledenika.

.

Tomaž Kralj

Rodil se je leta 1939 v Gorici. Njegov oče je bil voditelj Slovencev na Primorskem dr. Janko Kralj, njegova mati  pa ga. Anica Kraljeva, zvesta pomočnica pri napornem delu svojemu možu pod fašisti na Goriškem, znana javna delavka že v domovini  in med Slovenci v izseljenstvu. Med drugim je bila urednica zaglavja Žena in njen svet v našem tedniku  Svobodna Slovenija. Ko je zgodaj izgubil očeta, je zanj, za brata in hčerki skrbela mati, ki je z njimi prišla leta 1948 v Buenos Aires v Argentino. Tu je hodil v šolo. Gimnazijo je končal kot gojenec škofovega zavoda v Adrogueju. Nato se je vpisal na buenosaireško univerzo ter je na njej študiral zgodovino. Diplomiral bi konec leta 1966.

Bil je zdrav, krepak dobro razvit slovenski fant. Prava podoba svojega pokojnega očeta dr. Janka Kralja. Bil je športnik. Igral je odbojko in nogomet  v Adrogueju, Moronu, Lanusu in Orlu. Večkrat na teden je hodil tudi veslat v Tigre. Posebno pa je ljubil gore. Vsako leto je zahajal v Bariloche, kjer je bila poročena njegova sestra Lučka z znanim slovenskim športnikom Francetom Jermanom. Še kot gimnazijec je veliko hodil po Tronadorju in drugih gorah. Bil je večkrat na tronadorskem vrhu Pico Argentino in na ledenikih. Leta 1965 je dosegel vrh Bonete. Svojo turo je opisal v Zborniku Svobodne Slovenije leta 1966. Po Tomažu Kralju so poimenovali goro blizu Tronadorja – Cabeza de Kralj (Kraljeva glava), ker je bil on skupno z Ivanom Arnškom prvi na njej.

Udejstvoval se je tudi v izseljenskih organizacijah, bil je odbornik Slovenskega katoliškega akademskega društva in član Slovenskega planinskega društva. Rad je pel in pesmi spremljal s kitaro. Pisal je članke v Zavodarju (list Adroguejskih dijakov), Novi mladini in Mladinski vezi. Leta 1965 je tudi poučeval zgodovino v II. letniku slovenskega srednješolskega tečaja.

.

.

Božo Vivod

Rodil se je januarja meseca leta 1942 v Ljubljani kot sin inženirja Avgusta Vivoda in gospe Ive Pregelj, znane delavke v še predvojni Orlovski organizaciji, pa tudi v izseljenstvu. Inženir Avgust Vivod je v italijanskih taboriščih Monigo, Servigliano in Senigallia skrbel za slovenske begunce kot predsednik taboriščnega odbora.

Božo je z mamo ter bratom Tinetom prišel k očetu v Argentino leta 1954. Vsi so najprej živeli v Comodoro Rivadavia, kjer je bil oče v službi. V Comodoro Rivadavia je Božo začel študije. Bil je dober športnik, zasedel je drugo mesto v skoku v višino na tekmovanju kolegijev vse Argentine v Mendozi. Bil je tudi izvrsten plavač, v tej panogi prvak v Comodoro Rivadavia.

Po prihodu družine v Buenos Aires je nadaljeval srednješolske študije kot gojenec škofovega zavoda v Adrogueju, pozneje pa je študiral na buenosaireški univerzi za inženirja.

Božo je bil tudi odličen gledališki igralec. Nastopaj je že v Adrogueju, pozneje tudi na akademijah, ki so prirejali slovenski mladinski organizaciji. Igral je tudi v Slovenskem gledališču. V Adrogueju je bil urednik lista Zavodar. Pisal je pesmi in prozo in jih objavljal v Mladinski vezi.

Sodeloval je v mnogih organizacijah, bil je športni referent v Slovenski fantovski zvezi, odbornik, blagajnik, tajnik in predsednik pri Slovenskem  katoliškem akademskem društvu. Bil je tudi član Slovenskega planinskega društva.

Tudi Božo je bil navdušen planinec in velik ljubitelj gora. 

.

.

Tragedija na Tronadorju

Tako je za Svobodno Slovenijo poročal o tragediji dr. Vojko Arko:

“O nesreči na Tronadorju ste gotovo že obveščeni. Mislim, da bo Tinček Debeljak kaj o tem poročal, saj je sodeloval pri obeh reševalnih (bolje: iskalnih) odpravah. Vendar bom na kratko podal pregled dogodkov. 16. januarja sta se Tomaž Kralj in Božo Vivod udeležila spominskega izleta na Cerro Catedral, kjer se vsako leto spominjamo Tončkove in Schmollove smrti na Painu. 17. januarja sta odšla oba planinca iz Frankove restavracije ob Tronadorskih ledenikih po Clerchovem grebenu (Dinkova pot) na Tronador. Odpravlja sta se na pot popoldne z namenom, da bosta na grebenu bivakirala, tam, kjer so bivakirali Kralj, Markež in Serrano dober teden preje. 18. januarja proti poldnevu je zagrnilo Tronador in vso pokrajino močno neurje, ki je trajalo do noči. Naslednji dan je bilo lepo in, čeprav se fanta nista vrnila, nihče ni mislil na kako nesrečo. Računati je bilo, da sta se zatekla v katero od obeh koč in da sta 19. januarja napravila vrh. Ko pa tudi ta in naslednji dan nista prišla nazaj v dolino, se je mobilizirala bariloška gorska reševalna služba. (Comisión de Auxilio). 21. januarja so nastopale tri patrulje po treh različnih poteh na Tronador. Na Clerchovem grebenu smo odkrili bivak na kraju, kjer smo računali, da sta planinca prespala, s spalnimi vrečami, jedilnim priborom in vso drugo opremo, ki ni bila potrebna za nadaljni vzpon. V pojasnilo povem, da je od bivaka do tronadorskega sedla med Mednarodnim in Argentinskim vrhom kake štiri ure hoda, od sedla do temena Argentinskega vrha pa še slabo uro več. 22. januarja so patrulje preiskale nekaj ledenikov v srednjih predelih gore, ne da bi kaj pomembnega našle. V nedeljo, 23. 1. so reševalci nameravali priti do vrhov, a vreme, ki že prejšnje dni ni bilo prav dobro, se je popolnoma sprevrglo in vse patrulje so se vrnile v Bariloche. Slabo vreme ni dolgo trajalo in v ponedeljek 24. 1. so odrinili do stare koče na Tronadorju Ivan Arnšek, France Jerman, Jožko Simčič in Tinček Debeljak. 25. 1. so omenjeni planinci dopoldne dospeli na tronadorsko sedlo. Arnšek in Jerman sta se povzpela po pobočjih Internacionala, medtem ko sta Debeljak in Simčič dosegla vrh Pica Argentino. V skalah tik pod vrhom sta našla vizitko Tomaža Kralja in listič s podpisom Božota Vivoda. Tako je postalo jasno, da sta izgubljena planinca v torek 18. 1. dosegla vrh Tronadorja in da sta se ponesrečila na povratku. 26. 1. je ista slovenska skupina prečila iz stare koče na Clerchov greben. Med ledeniškimi stolpi in razpokami, ki padajo v ledeniškem slapu proti Clausenovem grebenu so planinci odkrili slabo vidne sledove, ki bi jih mogla zarisati ponesrečenca. Žal so viharji v tem tednu močno zametali in samo nekaj časa je bilo možno slediti stopinjam, potem pa so sledi spet docela izginile. Reševalci so se vrnili v dolino. Ako bo vreme ugodno, se bo verjetno poskusilo še z iskanjem v ledeniškem slapu. Vendar so izgledi, da bi se izgubljena planinca našla, izredno majhni.“

Viri:
Wikipedia
Slovensko Planinsko društvo Bariloche
Svobodna Slovenija
Zbornik Svobodne Slovenije